Jedro

Delavcu pripada po določbi 3. odst. 67. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/96) odpravnina kot trajno presežnemu delavcu izračunana na podlagi povprečja neto plač.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika iz naslova odpravnine v višini 686.552,00 SIT neto skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.6.1996 dalje do plačila, drugotoženi stranki T. d.o.o. - v stečaju, pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožniku v višini 46.900,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe do plačila. V presežku je sodišče tožnikov zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili tako tožnik kot tudi toženi stranki. Tožnik se je proti citirani sodbi pritožil iz razloga napačne uporabe materialnega prava, saj meni, da je odpravnina prejemek tožnika iz delovnega razmerja in je kot tak prejemk tudi obdavčen, zato tožnik meni, da bi mu morala biti odpravnina izplačana v bruto znesku. Svojo zahtevo utemeljuje tudi z dejstvom, da v Sloveniji sploh velja sistem bruto plač.

Pritožbo sta vložili tudi obe toženi stranki iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, svoje navedbe pa sta utemeljili z naslednjimi argumenti. Drugotožena stranka je dne 5.4.1995 izdala tožniku odločbo, s katero je bil spoznan za trajno presežnega delavca.

Skladno z odločbo bi delavcu prenehalo delovno razmerje 8.9.1995, vkolikor drugotožena stranka morda v času pritožbenega roka ne bi zagotovila delavcu drugega ustreznega dela. V času trajanja odpovednega roka pa je prvotožena stranka dne 15.5.1995 sprejela delavca na delo za dobo največ 6 mesecev. Ker pa delo v tem času ni bilo dokončano, je tožnik z delom nadaljeval tudi po izteku tega roka. Prvotožena stranka mu ni izdala nobene odločbe, s katero bi sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, saj je mnenja, da je delovno razmerje za določen čas po samem zakonu preraslo v delovno razmerje za nedoločen čas. Iz navedenega toženi stranki zaključujeta, da je drugotožena stranka tožniku zagotovila drugo ustrezno delo pri prvotoženi stranki, tu pa je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. člena tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s pravnimi stališči, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča. V zvezi s pritožbenimi navedbami strank pa zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno določilo znesek odpravnine na osnovi neto plač, saj Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 37/96) v 67/III čl. določa, da se odpravnina izplačuje v neto plačah, zato ni tožnikova pritožba utemeljena.

Prav tako ni utemeljena pritožba toženih strank, češ da je tožnik s prvotoženo stranko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Iz prilog spisa (dokaz A/7) izhaja, da je bil tožnik s sklepom drugotožene stranke z dne 5.4.1995 spoznan za trajno presežnega delavca. Sklep o razporeditvi z dne 15.5.1995 (dokaz B/1) pa določa, da se tožnik za določen čas, največ pa za 6 mesecev, razporedi k prvotoženi stranki, v navedenem času pa mu delovno razmerje pri drugotoženi stranki miruje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni sklenil delovnega razmerja za nedoločen čas s prvotoženo stranko, saj je bil že zaposlen pri drugotoženi stranki, kjer pa mu je delovno razmerje, za čas dela pri prvotoženi stranki, mirovalo.

Nerelevantno je smiselno sklicevanje toženih strank na 5. točko navedenega sklepa (dokaz B/1), ki določa, da bo prvotožena stranka sklenila s tožnikom delovno razmerje za nedoločen čas, če bi drugotožena stranka v času razporeditve prenehala obstajati, saj se navedeno ni zgodilo in tako 5. točka sklepa nikoli ni stopila v veljavo, saj je bil stečaj zoper prvotoženo stranko uveden pred uvedbo stečaja zoper drugotoženo stranko. Zato je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbe strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik ni uspel s pritožbo, mora v skladu z 166/1 čl. ZPP sam trpeti svoje pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).