Jedro

Tožnik zahteva vrnitev danega oziroma znižanje kupnine zaradi napake stvari, ko trdi, da je bilo med strankami prodajne pogodbe dogovorjeno, da plača višjo kupnino za parcelo z elektriko, kot bi jo sicer za parcelo brez elektrike.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 2.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2014 dalje do plačila ter odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške postopka v znesku 544,70 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja ustnega dogovora, ko je nekritično sledilo izpovedi toženca in njegove žene ter tašče, medtem ko se do navedb tožnika in predloženih dokazov, ki obstoj ustnega dogovora potrjujejo, ni opredelilo. Tožnik je pojasnil, da je za zemljišče plačal kar šestkrat višjo kupnino od dejanske vrednosti zemljišča zaradi tega, ker se je s tožencem dogovoril, da mu bo ta omogočil dobavo električne energije za nedoločen čas, dokler si ne uredi lastnega priključka. Predložil je dokaze iz katerih izhaja, da je bila nepremičnina ob nakupu vredna največ 520,00 EUR in ne 3.000,00 EUR kolikor je zanjo plačal. Zemljišče brez elektrike je za tožnika brez vrednosti in ga ne bi kupil, če se s tožencem ne bi dogovorila za elektriko (zemljišča sedaj, ko nima več elektrike, sploh ne uporablja). Sodišče ni podalo zaključka, zakaj bi kupil zemljišče po toliko višji ceni, kot je bilo dejansko vredno. Za ugotovitev dejanske vrednosti zemljišča ob prodaji je predlagal tudi postavitev izvedenca cenilca kmetijske stroke, s tem dokazom je dokazoval obstoj ustnega dogovora in ne le višine škode. Ker ga sodišče ni postavilo, mu s tem ni bila dana možnost do izjave, posledično pa je bilo zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Gradnja objekta na zemljišču je bila končana že leta 2008, prodajna pogodba in pogodba o ustanovitvi služnosti pa sta bili sklenjeni dne 26. 11. 2008. Ustanovljena služnost poteka le do zemljišča toženca in tožniku brez uveljavljenega ustnega dogovora ne koristi, saj na meji s parcelo toženca ni električnega priključka, preko zemljišča toženca pa nima ustanovljene služnosti do kakšnega priključka. Služnost je bila ustanovljena izključno z namenom, da se omogoči izvajanje ustnega dogovora. Glede na čas njene ustanovitve je jasno, da je bila ustanovljena za dalj časa in ne le za en mesec. Sodišče je zmotno presodilo, da je ustni dogovor v nasprotju z zapisano služnostjo, česar tudi ni obrazložilo. Priča M. P. je izpovedala, da se je že v času sklepanja prodajne pogodbe govorilo o tem, da se tožniku posodi elektriko, tudi priča M. R. je posredno potrdila, da je bil dogovor sklenjen že v času sklepanja prodajne pogodbe, saj je izpovedala, da so se strinjali s tem, da tožniku posodijo elektriko. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je bil ustni dogovor sklenjen hkrati z laično prodajno pogodbo in ne dne 26. 11. 2008, ko je bila prodajna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in dogovor z ustanovitvijo služnosti še dodatno potrjen. Sodišče je zmotno ugotovilo, da bi bil dogovor glede zagotavljanja elektrike nedvomno zapisan v laični prodajni pogodbi, če bi bil sklenjen, saj je nesporen obstoj več ustnih dogovorov, ki prav tako niso bili zapisani v laični prodajni pogodbi. Zmotno je sodišče ugotovilo dejansko stanje tudi glede tega na kakšen način je bila tožniku omogočena uporaba elektrike, kar naj bi kazalo na neobstoj ustnega dogovora. Električni kabel je bil vkopan v zemljo zaradi tega, ker je potekal po kmetijskem zemljišču, na katerem se izvaja košnja in trava, za vkopanje je toženec moral najeti bager, kar vse kaže na to, da je bilo predvideno, da bo električni kabel tam dalj časa in ne za kratko obdobje gradnje objekta. Tožnik je tudi vgradil odštevalni števec in porabljeno elektriko tožencu redno plačeval. Toženec je elektriko odklopil šele 15. 8. 2014, po poteku skoraj šestih let po koncu gradnje, kar tudi jasno kaže, da elektrika ni bila posojena le za čas gradnje. Toženec je tudi sam izpovedal, da je tožnika večkrat vprašal, kdaj si bo uredil priklop na javno električno omrežje. Tožnik je izkazal dalj časa trajajoče izvajanje dogovora, toženec pa za prenehanje njegovega izvrševanja ni izkazal pravne podlage oziroma je sam priznal, da je dogovor prenehal izvrševati zaradi prepira s tožnikom.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene podlage pravdnih strank dejansko stanje dovolj pravilno in popolno ugotovilo, odločitev je tudi materialno pravno pravilna, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožniku je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, med odločilnimi dejstvi tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnika o izvedbi dokaza in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zagrešilo tudi ni ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Tožnik ni trdil niti izkazal, da mu je zaradi odklopa elektrike nastala kakšna škoda in je že zaradi navedenega tožbeni zahtevek temelječ na uveljavljani odškodninski podlagi neutemeljen (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ)1. 7. Tožnik ne zahteva izpolnitve obveznosti iz domnevnega ustnega dogovora o dobavi elektrike za nedoločen čas, temveč sprejema njegovo razvezo. Smiselno zahteva vrnitev danega (111. člen OZ) oziroma znižanje kupnine zaradi napake stvari (478. člen OZ), ko trdi, da je bilo med strankami prodajne pogodbe dogovorjeno, da plača višjo kupnino za parcelo z elektriko (3.000,00 EUR), kot bi jo sicer za parcelo brez elektrike (520,00 EUR). Svojo obveznost višjega plačila je izpolnil, toženec pa mu je dobavo elektrike z odklopom z dne 15. 8. 2014 onemogočil. Zahteva vrnitev (preveč) danega oziroma znižanje kupnine in od toženca zahteva vračilo 2.480,00 EUR, ne trdi pa, da mu je v posledici odklopa nastala tudi kakšna škoda.

8. Trditev, da se je toženec zavezal, da bo tožniku zagotavljal elektriko za nedoločen čas, negira tožnik sam, ko hkrati trdi (tudi v pritožbi) in izpove, da naj bi šlo za dogovor o dobavi elektrike dokler si ne uredi priključka na javno distribucijsko omrežje. Tega si od nakupa zemljišča v letu 2008 do odklopa elektrike v letu 2014, kljub večkratnim pozivom toženca (ki jih tožnik ne zanika), ni uredil. Tudi če bi bil med pravdnima strankama sklenjen ustni dogovor o dobavi elektrike za čas dokler si tožnik ne uredi priključka na javno distribucijsko omrežje2, tožnik svoje obveznosti ni izpolnil in je toženec od dogovora upravičeno odstopil (103. člen OZ). Neprerekane so bile trditve, da je toženec tožnika večkrat pozval, da izpolni svojo obveznost, kakor tudi toženčeve trditve, da tožnik svoje obveznosti ne bo izpolnil, saj je niti ne more izpolniti. Toženec je namreč pojasnil in izkazal tudi, da je tožnik gradil v nasprotju z veljavnimi predpisi in je bil že izdan sklep o dovolitvi izvršbe za rušenje objekta (priloga B14), tožnik pa tudi kasneje gradnje ni uspel legalizirati in ni uspel pridobiti gradbenega dovoljenja, kot to izhaja iz dopisa Upravne enote K. z dne 24. 2. 2017 (priloga B17). To pa je pogoj za priklop uporabnika na distribucijsko omrežje (konkretno Elektro L. d.d.), kot je pojasnil in izkazal toženec že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Od dogovora (tudi če bi bil izkazan) je zato toženec upravičeno odstopil (106. člen OZ).

9. Tudi če bi tožnik izkazal dogovor o višji ceni zemljišča3 v zameno za dobavo električne energije s toženčeve nepremičnine4, je bilo izkazano, da se je dogovor izvrševal, vse dokler toženec iz razlogov na strani tožnika, od dogovora ni odstopil. Tožniku zato toženec ni dolžan ničesar vračati. Tudi ni mogoče govoriti o napaki kupljene stvari5 za katero bi odgovarjal toženec, saj odgovornost zanjo ni na tožencu, temveč na samem tožniku.

10. Glede na vse povedano je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo in je v posledici pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za tožnika temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženca pa na podlagi določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

12. Če na kakšno pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ni odgovorilo, ni šlo za navedbo odločilnega pomena, glede na razloge na podlagi katerih je odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

1 Poleg tega dejanje toženca tudi ni bilo protipravno dejanje. 2 Kar toženec zanika in trdi, da je bilo dogovorjeno, da se tožnik priključi na njegovo električno omrežje le za čas gradnje objekta. 3 Sicer v korist vseh štirih prodajalcev in ne samo toženca. 4 Dokler si ne uredi priključka na javno distribucijsko omrežje. 5 Ker naj ta ne bi več imela lastnosti, ki so bile ustno dogovorjene - nepremičnina z elektriko.