5. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 15. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 671/2000 z dne 29. 5. 2001 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Pg 376/97 z dne 11. 5. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.V sporu zaradi motenja posesti je na prvi stopnji sodišče ugotovilo, da je toženec motil posest, in mu naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi toženca delno ugodilo tako, da je potrdilo sklep sodišča prve stopnje v ugotovitvenem delu, sklep sodišča v dajatvenem delu pa je spremenilo tako, da je zahtevek za vzpostavitev v prejšnje stanje zavrnilo. Obrazložilo je, da ni podana ekonomska korist za varstvo posesti. V ustavni pritožbi pritožnik (v sporu zaradi motenja posesti tožnik) navaja, da sodišče ni pojasnilo, kako ekonomska neupravičenost vpliva na restitucijski zahtevek in kateri predpis omogoča sklicevanje nanjo, prav tako pa ne okoliščin primera, ki bi utemeljevalo takšno odločitev. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

Meni, da odločitev sodišča ni obrazložena in da odstopa od uveljavljene sodne prakse. Po tej naj bi bil izrek sodišča v sporu zaradi motenja posesti sestavljen iz ugotovitvenega in dajatvenega dela; slednji naj bi zagotavljal, da ostane samovolja neuspešna. Meni, da odstopa od sodne prakse sodišče ni obrazložilo. Zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. Navaja, da je bila tožba vložena že leta 1996.

2.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sporu zaradi motenja posesti, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijanem sklepu ni. Ni v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino pravno stališče, na katerem temelji izpodbijani sklep, da razlogi dejanske ali pravne nemožnosti, nesorazmerja škode ali ekonomske neupravičenost (pri čemer pritožnik ne zatrjuje, da ob pomanjkanju ekonomskega interesa obstoji kak drug upravičen interes) lahko izključijo posestno varstvo. Pomanjkanje ekonomskega interesa je Višje sodišče tudi zadostno obrazložilo. V vprašanje, ali je prav, da je v tem primeru Višje sodišče zavrnilo samo dajatveni del zahtevka, ugodilo pa je ugotovitvenemu delu (namesto da bi zahtevek zavrnilo v celoti), se ob tej ustavni pritožbi ni mogoče spuščati, saj takšno ravnanje sodišča ni v škodo pritožnika in pritožnik nima pravnega interesa, da bi obravnavani sklep izpodbijal iz tega razloga. Očitek o odstopu od sodne prakse pa je povsem pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti.

3.Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21.1.1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem postopku ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem.

Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo.

4.Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala. Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger