Jedro

S tem ko vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja lastno oceno ugotovljenih okoliščin, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče storiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. I.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 09.11.2001 zoper obd. I.G. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 12.11.2001 zavrnil zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 06.12.2001 zoper obd. I.G. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP za en mesec, to je do 07.01.2002 do 11.30. ure. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 14.12.2001 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik A.B. iz K., je dne 12.01.2002 priporočeno po pošti vložil zoper navedena pravnomočna sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter napadene sklepe razveljavi in odredi obdolženčevo izpustitev iz pripora.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi in zoper sklep o podaljšanju pripora. Glede obeh uveljavlja, da je obdolženca napeljal h kaznivim dejanjem tajni policijski sodelavec, ki da je bil iniciator kriminalne dejavnosti. Glede na to okoliščino, zatrjuje zahteva, da obdolženec ni utemeljeno sumljiv kaznivega dejanja. S to trditvijo zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da ni ponovitvene nevarnosti, ker obdolženec še ni bil kaznovan za kaznivo dejanje iste vrste, kaznovanost za drugovrstno dejanje pa ne kaže na nevarnost, da bi na prostosti nadaljeval kriminalno dejavnost. Kot je ugotovilo sodišče, je obdolženec brez zaposlitve in rednih virov za preživljanje, zaradi česar je sodišče utemeljeno sklepalo, da bi na prostosti utegnil ponavljati kazniva dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti z grajo stališča, ki ga je sodišče druge stopnje zavzelo glede zagovornikove navedbe v pritožbi zoper sklep senata sodišča prve stopnje, da je v obdolženčevem primeru pri izvajanju ukrepov v okviru 150. člena ZKP šlo za policijsko provokacijo, napada zaključek pravnomočnih sklepov o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano.

Pravnomočni sklep, s katerim je bil zoper obd. I.G. odrejen pripor, ima določne razloge o tem, na katere podatke in dokaze opira zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ in kako jih presoja. Vsebuje pa tudi razloge, s katerimi zavrača trditev, da je s strani tajnega policijskega sodelavca bila obdolženčeva kriminalna dejavnost izzvana. Utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je bil nato ugotovljen s pravnomočnim sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 20.11.2001 v zvezi s sklepom senata istega sodišča z dne 30.11.2001. Pravnomočni sklep o podaljšanju pripora obd. I.G. se v zvezi z ugotavljanjem utemeljenega suma sklicuje na navedeni sklep o uvedbi preiskave, obenem pa znova navaja podatke in dokaze, ki takšen sum zanesljivo potrjujejo. Zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi, da so med kazensko preiskavo nastale z izvajanjem dokazov takšne spremembe, zaradi katerih utemeljen sum ne bi bil več podan, temveč vztraja pri navedbi, da je obdolženec bil napeljan k izvršitvi kaznivih dejanj s strani tajnega policijskega sodelavca. Pri tem se sklicuje na obdolženčev zagovor z istočasno trditvijo, da v dosedanjem poteku postopka ni bilo z ničemer izkazano, da njegov zagovor ni resničen. S tem pa zahteva za varstvo zakonitosti napada dejanske ugotovitve v zvezi s to okoliščino, kar predstavlja utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Kljub temu je v zvezi s tem vprašanjem treba pojasniti, da položaj, v katerem vsebina zoper obdolženca izvajanih posebnih ukrepov in ostali podatki, na katere se sklicuje pravnomočni sklep o odreditvi pripora, nasprotujejo obdolženčevemu zagovoru, zahteva njihovo oceno in presojo, kar bo storjeno v nadaljevanju tega kazenskega postopka.

Napadena pravnomočna sklepa tudi na podlagi ugotovljenih in pravilno ocenjenih okoliščin, povezanih s težo in obsegom obdolženčevega kaznivega dejanja, načina njegovega delovanja, dejstva, da je že bil sodno kaznovan in razmer, v katerih živi, zanesljivo zaključujeta, da je pri njem podana realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj.

Utemeljeno tudi ugotavljata, da gre pri obdolženčevem ravnanju za visoko stopnjo ogrožanja varnosti ljudi, da sta zaradi tega odreditev in podaljšanje pripora neogibno potrebna in da pripora ni mogoče nadomestiti s katerim od milejših ukrepov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da zaključek sodišča o nevarnosti obdolženčeve ponovitve kaznivih dejanj na prostosti, ni utemeljen. Pri tem se sklicuje na okoliščine, da je do obdolženčeve vpletenosti v obravnavana dejanja prišlo zaradi policijskega napeljevanja, da obdolženec ni bil kaznovan za kazniva dejanja, povezana z mamili, ker se s kaznivimi dejanji ne ukvarja, kaznovanost za drugovrstno kaznivo dejanje, ki z mamili ni z ničemer povezano, pa ne napotuje na sklepanje, da bi ga na prostosti ponovil. Trenutno obdolženčeva nezaposlenost tudi ni okoliščina, ki bi že sama po sebi potrjevala zaključek nižjih sodišč o nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj na prostosti. S temi izvajanji vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ponuja lastno oceno ugotovljenih okoliščin. To pomeni, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče storiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obd. I.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).