Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni izkazal, da so bile dobave obravnavanih vozil dejansko opravljene in ne zgolj listinsko, posledično pa je tudi po mnenju sodišča podan sum, da je tožnik zlorabil ID za namene DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) odločila, da tožniku z identifikacijsko številko za namene davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) ... preneha identifikacija (v nadaljevanju ID) za namene DDV z dnem vročitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 4. 2017 do 30. 6. 2017 ugotovil, da tožnik izkazuje dobave od družbe A. d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju A.), ta pa je blago nabavljala pri družbi B. d.o.o. (v nadaljevanju B.), ki je bila njena edina dobaviteljica in „missing trader“ družba, ki ni oddajala obračunov DDV in ga tudi ni plačala. Davčni organ je izvedel postopek DIN pri tožnikovemu dobavitelju, družbi A., ki pa kljub zahtevi davčnega organa, ni dostavila zahtevane dokumentacije in ni bila dosegljiva. Enako tudi edini dobavitelj družbe A., družba B.. Davčni organ je ugotovil, da gre za fiktivne dobave družbe A. tožniku, da blago dejansko ni bilo dobavljeno in da tožnik v prodajni verigi nastopa zgolj kot subjekt, ki na podlagi prejetih računov uveljavlja odbitek vstopnega DDV. Preverjanje na nabavni strani je pokazalo, da je tožnik račune dobavitelja A. plačeval le v zaokroženih zneskih, ki ne sledijo vrednostim računov. Dobavitelj A. pa ni poravnal svojih obveznosti do svojega dobavitelja, družbe B., za katerega je davčni organ ugotovil, da je „missing trader“ družba, ki DDV ni obračunala in tudi ne plačala. Tožnik je po uvedenem postopku DIN lastništvo družbe prenesel na C.C., rezidenta BiH. Na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe je opisano tožnikovo poslovanje, na straneh 4 in 5 pa so navedene objektivne okoliščine na strani tožnika, iz katerih izhaja, da je podan tožnikov subjektivni element. Tožnik kljub večkratnim pozivom davčnega organa ni dostavil natančno opredeljene in večkrat zahtevane dokumentacije za inšpicirano obdobje in tako davčnemu organu ni omogočil celovitega pregleda poslovanja. Davčnemu organu je predložil register osnovnih sredstev, kjer pa ni imel evidentiranih osebnih vozil. Po datumu predložitve se je izkazalo, da tožnik svoja osebna vozila prodaja družbam D. d.o.o. in E. d.o.o. ter fizični osebi F.F. (tožnikovemu direktorju). Gre za neverodostojno poslovno listino. Tožnik tudi ni predložil dokazov, da je obravnavana vozila vodil kot zalogo in nima pravne podlage za takšno poslovanje. Tožnik ni izkazal, da bi mu bile dobave blaga po obravnavanih računih dejansko opravljene. Obravnavani računi so fiktivni. Dejansko ni bilo opravljenega nobenega prometa. Davčni organ je preverjal tožnikov promet tako na nabavni, kot tudi na prodajni strani, kjer je tožnik opravljal dobave družbi G. d.o.o, Zagreb (v nadaljevanju G.). Davčni organ je analiziral podatke o prometu na TRR pri udeležencih verige: B.-A.-TOŽNIK-G.. Od hrvaškega davčnega organa je pridobil podatke na podlagi mednarodne izmenjave podatkov za družbo G., ki je bila nedostopna davčnemu organu, lastnik pa je bil tujec. Tožnika je davčni organ pozval, da naj se izjavi v zvezi s sumom zlorabe ID za DDV. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe davčni organ povzema tožnikovo izjavo z dne 29. 9. 2017 ter na straneh 7 do 10 obrazložitve izpodbijane odločbe odgovor davčnega organa nanjo. Davčni organ je zavrnil tožnikove navedbe, da se ne ukvarja z izpolnjevanjem obrazcev in z birokracijo ter, da ne preverja pri partnerjih ali je njihovo poslovanje neobičajno. Tožnik kot vsi gospodarski subjekti je bil dolžan voditi knjigovodske listine v skladu z zakonom in Slovenskimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS) ter dati davčnemu organu na razpolago vso svojo dokumentacijo in mu omogočiti nadzor nad pravilnostjo obračuna in plačila DDV. Davčni organ je na podlagi ugotovljenih dejstev in dokazov ter navedenih objektivnih okoliščin na strani tožnika ugotovil, da obstaja sum zlorabe ID za namene DDV s tem, ko je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi neverodostojnih listin, zato je davčni organ v skladu z določbo drugega odstavka 80. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) odločil, da z dnem vročitve izpodbijane odločbe preneha tožnikova ID za namene DDV.

3. Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom zanjo.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka v postopku DIN ugotovila razloge za sum o premalo obračunanem DDV za obdobje od 1. 4. 2017 do 30. 7. 2017 ter izdala izpodbijano odločbo, s katero je odločila, da tožniku preneha ID za namene DDV z dnem vročitve izpodbijane odločbe. Toženka je v navedenem postopku DIN obračunavanja DDV v inšpiciranem obdobju ugotovila, da je tožnik nabavljal blago do dobavitelja A.. V postopku DIN pri dobavitelju A. je davčni organ ugotovil, da je njegov edini dobavitelj, družba B. „missing trader“ družba. Gre za fiktivne dobave, tožnik pa je le eden od subjektov v verigi dobav blaga, ki uveljavlja vstopni DDV na podlagi neverodostojnih listin. Tožniku davčnemu organu očita, da mu ni dostavil zahtevane dokumentacije ter, da se izogiba plačilu davkov, saj je po začetku DIN spremenil lastništvo družbe tako, da je 100 % lastnik 16. 8. 2017 postal C.C. iz BiH, ki je zaprl dosedanji bančni račun tožnika in odprl nov račun pri družbi H. d.d. V postopku DIN naj bi davčni organ ugotovil objektivne okoliščine, ki kažejo na obstoj tožnikovega subjektivnega elementa. Tožnik je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji in je zlorabil ID za namene DDV z namenom oškodovati državni proračun z neupravičenim odbijanjem vstopnega DDV. Po mnenju davčnega organa obstaja sum, da je tožnik ID za namene DDV zlorabil, ker je uveljavljal pravico do odbitka DDV na podlagi neverodostojnih listin, zato je davčni organ izdal izpodbijano odločbo o prenehanju ID za DDV. S takšno odločitvijo pa se tožnik ne strinja.

5. Toženka tožniku neupravičeno očita, da so bili njegovi posli z družbo A. fiktivni. Obravnavano blago je bilo dejansko dobavljeno in so tako izpolnjeni vsi pogoji za odbitek vstopnega DDV. Tožniku toženka neutemeljeno očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslu, ki predstavlja davčno utajo. Posli so bili dejansko opravljeni in tožnik ni imel nobenega goljufivega namena. Posloval je povsem običajno. Blago je bilo dejansko dobavljeno in računi dobaviteljev plačani. V nadaljevanju povzema ugotovitve davčnega organa po izvedenem DIN pri družbah A. in B.. Tožnik ni vedel, da je družba B. „missing trader“ družba, pa tudi sicer je bila slednja dobavitelj tožnikovega dobavitelja in tožnik s to družbo direktno nikoli ni posloval. Tožnik ni seznanjen, kako je potekalo poslovanje med navedenima družbama. Poudarja tudi, da njegovi posli z dobaviteljem, družno A., niso bili fiktivni. Predmetno blago je bilo dobavljeno, obračunano in tudi plačano. Gre za povsem običajne posle. Neutemeljen je tudi očitek davčnega organa, da je spremenil lastništvo družbe z namenom, da bi se izognil plačilu davčne obveznosti. Tožnik je gospodarska družba, lastništvo družbe pa ne vpliva na plačilo davčnih obveznosti družbe. Tožnik še vedno izpolnjuje vse svoje davčne obveznosti. Na slednje sprememba bančnega računa v ničemer ne vpliva.

6. Neutemeljen je očitek toženke, da tožnik ni bil dosegljiv, da ni sodeloval v postopku DIN ter, da ni predložil zahtevanih listin. Ne drži tudi očitek, da je dostavil neverodostojno listino brez osnovnih sredstev. Tožnik je sporna vozila vodil kot zaloge, saj je klasična trgovska družba, ki vozila prodaja. Zanika pa tudi, da bi bil izkazan njegov subjektivni element. Navedeno ne izkazuje dejstvo, da je nakazoval dobavitelju, družbi A., plačila le v zaokroženih zneskih. Tožnik je plačeval svojemu dobavitelju glede na prejeta denarna sredstva. Plačeval je z delnimi plačili računov, kar pa ne predstavlja nenavadnega poslovanja. Bistveno je, da so bili računi plačani. Neutemeljen je tudi očitek, da ima tožnik sedež na naslovu izbrisane družbe I. d.o.o. v bližini hrvaške meje in da je obe družbi zastopala ista oseba. Mnogo podjetnikov je udeleženih v več gospodarskih družbah, kar ni nič nenavadnega. Tudi sedež blizu hrvaške meje ne. Res je F.F. rojen na Hrvaškem, a slednje nič ne pomeni. Tožnik je posloval s številnimi strankami, da pa je katera sumljiva, tožnik s tem ni bil seznanjen. Za odbitek vstopnega DDV so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih navaja. Posli so bili dejansko opravljeni, računi izdani, blago dobavljeno in tudi plačano. Tožnik pa ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Zgolj navedbe, da je tožnikovo poslovanje nenavadno, pa ne zadostuje za očitke. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in predmetni postopek DIN ustavi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa naj tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 561/2019-11 z dne 9. 2. 2021 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

11. V obravnavani zadevi je sporna odločitev davčnega organa, da z dnem vročitve izpodbijane odločbe tožniku odvzame ID za namene DDV.

12. Na podlagi prvega odstavka 80. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) odloča davčni organ o prenehanju ID za namene DDV na podlagi zahteve davčnega zavezanca oz. po uradni dolžnosti. Če davčni organ ugotovi, da obstaja sum zlorabe ID za namene DDV oz. če ugotovi, da je davčni zavezanec ID za namene DDV uporabil tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, lahko odloči o prenehanju ID za namene DDV (drugi odstavek). Iz navedenega izhaja, da je pogoj za odvzem ID za namene DDV izkazan sum zlorabe ID za namene DDV. Po presoji sodišča pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja navedba okoliščin, ki kažejo, da v zadevi obstaja sum zlorabe ID za namene DDV. Navedeno po presoji sodišča kažejo okoliščine tožnikovega poslovanja in v postopku DIN zbrani dokazi, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

13. Iz v postopku DIN ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik nabavljal blago pri dobavitelju A., ta pa je blago nabavljal pri družbi B., ki je „missing trader“ družba in edina dobaviteljica družbe A.. DDV na izdanih računih ni bil plačan. Tožnik je sodeloval v verigi dobav z družbo A. in omogočil utajo davkov po principu odbitka vstopnega DDV. Izdani računi dobavitelja A. tožniku so bili fiktivni in niso izkazovali dejanskih dobav blaga, saj te tožnik v postopku DIN ni z ničemer izkazal (ni predložil korespondence s svojimi poslovnimi partnerji, naročilnic, dobavnic, prevzemnih zapisnikov, transportnih dokumentov). Tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja, da je očitek davčnega organa, da ni predložil zahtevane dokumentacije neutemeljen, pri čemer ga konkretno ne argumentira. V svojem knjigovodstvu tožnik ni zagotovil vseh potrebnih podatkov, ki bi davčnemu organu omogočili nadzor. Iz podatkov, pridobljenih z mednarodno izmenjavo podatkov od hrvaškega davčnega organa, pa izhaja neskladje glede poročanja o posameznih dobavah tožnika. Tudi samo dejstvo, da tožnik davčnemu organu ni predložil konkretno zahtevanih listin kaže, da obračun DDV za inšpicirano obdobje ne temelji na verodostojnih listinah, ki bi izkazovale dejansko dobavo ali prodajo blaga, marveč je fiktiven.

14. Tožnik v tožbi pavšalno navaja, da obravnavani računi niso bili fiktivni in da so dobave blaga bile dejansko opravljene, česar pa v postopku DIN ni izkazal. Tožnik ni pojasnil razlogov, zakaj v postopku DIN ni predložil verodostojnih listin, ki bi kazale, da so bile obravnavane dobave dejansko opravljene. Tožnik nesporno ni predložil konkretnih dokumentov o prevozu, naročilnic, dobavnic, prevzemnic in glede konkretnih dobav tudi ni podal nobenih pojasnil ali listinske komunikacije s svojimi poslovnimi partnerji. Tožnik je v postopku navajal, da je motorna vozila vodil kot zaloge, pri čemer gre zgolj za tožnikovo navedbo, saj kljub večkratnim pozivom davčnega organa dokazil o gibanju in stanju zalog ni predložil. Za transakcije v tranzitu tožnik prav tako ni predložil nobenih dokazil. Iz listin upravnega spisa pa nesporno izhaja, da je davčni organ tožnika večkrat pozival naj dostavi konkretno določeno dokumentacijo, ki pa je tožnik davčnemu organu ni predložil. Tožnik je bil tudi opozorjen, da USB ključka, ki ga je predložil davčnemu organu, ni mogoče prebrati. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni izkazal, da so bile dobave obravnavanih vozil dejansko opravljene in ne zgolj listinsko, posledično pa je tudi po mnenju sodišča podan sum, da je tožnik zlorabil ID za namene DDV.

15. Na pravilnost odločitve ne morejo vplivati pavšalni tožnikovi tožbeni ugovori, da je bil v zadevi dobroveren in da ni vedel oz. moral vedeti za okoliščine poslovanja med svojim dobaviteljem A. in njenim dobaviteljem, družbo B.. Relevantno v obravnavani zadevi je po presoji sodišča zgolj dejstvo, da tožnik v postopku DIN ni predložil dokazov, ki bi nesporno dokazovali, da so bile obravnavane dobave dejansko opravljene. Davčni organ po mnenju sodišča tožniku upravičeno tožniku očita, da so predmetni računi fiktivni in da dobave dejansko niso izkazane, posledično pa je v zadevi podan sum zlorabe ID za namene DDV.

16. Na pravilnost odločitve prav tako ne morejo vplivati tožnikove tožbene navedbe glede spremembe lastništva družbe po uvedbi predmetnega postopka DIN, saj je v zadevi relevantno le dejstvo, da tožnik v postopku ni dokazal, da so bile obravnavane transakcije dejansko izvršene in ne zgolj fiktivno. Tudi po presoji sodišča je v zadevi izkazan sum zlorabe ID za namene DDV in s tem podana zakonska podlaga za sprejem izpodbijane odločitve.

17. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja, da mu gre pravica do odbitka vstopnega DDV in da izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje (iz 63. člena ZDDV-1), česar pa ni izkazal. Davčni organ je ugotovil, da gre za fiktivne dobave, da blago dejansko ni bilo dobavljeno in da tožnik v prodajni verigi nastopa zgolj kot subjekt, ki na podlagi prejetih računov uveljavlja odbitek vstopnega DDV. Po presoji sodišča je davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel dejstva in okoliščine na strani tožnika, ki kažejo na sum tožnikove zlorabe ID za namene DDV. S tem pa je podana podlaga za odločitev o odvzemu ID številke za namene DDV tožniku. Sodišče sodi, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje v postopku DIN DDV za obravnavano obdobje pri tožniku davčni organ pravilno uporabil določbo 80. člena ZDDV-1 in pravilno sprejel izpodbijano odločitev.

18. Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

19. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodišče v postopku ni našlo kršitev določb postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je v zadevi izvedlo v tožbi predlagane dokazne predloge in vpogledalo v izpodbijano odločbo ter odločbo pritožbenega organa, kot tudi v listine upravnega spisa in odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

21. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.