Jedro

Tožnik osnovne življenjske potrebe še opravlja samostojno, čeprav počasi in s težavo. Pri tožniku tudi ni izgubljena realitetna kontrola, tako da ne potrebuje stalnega nadzora. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 101. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, niti za priznanje tega dodatka za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 18. 5. 2021 ter iste številke zadeve in dosjeja z dne 5. 10. 2020 ter da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb od 8. 7. 2020 dalje v višini 292,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb od 8. 7. 2020 dalje v višini 146,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je odločilo, da se stroški zastopanja tožnika po odvetnici krijejo iz proračuna.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je psihiatrični bolnik. Vsak mesec hodi na kontrole. Dobiva tudi injekcije. Težko se obleče in obuje, saj ima poškodovano desno roko. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 18. 5. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 5. 10. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v prvem odstavku 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),2 kjer je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku citirane določbe pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prvega odstavka 101. člena ZPIZ-2, ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Glede na to, da so pri tožniku izražene psihične težave, je pri presoji potrebno uporabiti tudi drugi odstavek 102. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh življenjskih potreb.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila že priznana pravica do invalidske pokojnine. Postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo se je pri toženi stranki začel 8. 7. 2020 na zahtevo tožnika. Iz podanih mnenj invalidskih komisij izhaja, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, ker le-te tožnik, čeprav počasi in s težavo, še samostojno opravlja. Tožnik tudi ne potrebuje stalnega nadzora.

8. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve dejanskega stanja zaslišalo tožnika kot stranko v postopku ter nadalje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v B. in tudi zaslišalo člana izvedenskega organa C. C., specialista psihiatrije.

9. V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo ustrezno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Iz strokovno prepričljivega izvedenskega mnenja specialista psihiatra izhaja, da je tožnik kronični psihiatrični bolnik, z diagnozo hude duševne motnje iz skupine shizofrenij. Iz obsežne medicinske dokumentacije je razvidna simptomatika pozitivnih simptomov shizofrenije (večinoma so prisotni ob poslabšanjih, čemur ponavadi sledijo hospitalne obravnave v PB D.). Pozitivni simptomi se nato v času hospitalizacije deloma sanirajo. Prisotna je organska osebnostna spremenjenost in rezidualni simptomi, gre pa tudi za deficit spoznavnih sposobnosti (kognitivnih deficitov) in negativnih simptomov shizofrenije, kot posledic več desetletij trajajoče kronične psihoze. Tožnik ima zaradi duševnih, telesnih in socialnih posledic težave pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb. Zaradi okvare medialnega živca desne roke in posledične izgube senzibilitetne in motene gibljivosti, pa tožnik zmore še opravljati fiziološke potrebe in biti samostojno fizično aktiven v stanovanju kot izven njega. Zaenkrat tudi še ne potrebuje stalnega (24-urnega) nadzora. Potrebuje pa pomoč drugih kot npr. koordinatork SPO iz PB D. zaradi nadzora psihičnega stanja in ukrepanja oziroma pomoči v primeru poslabšanja duševne motnje. Izvedensko mnenje je izvedenec dodatno utemeljil še zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Pri tem je dodatno utemeljil, da tožnik 24-urnega nadzora ne potrebuje, saj njegove funkcije niso toliko okvarjene, da bi pri sebi 24-ur rabil človeka, ki bi ga usmerjal čisto v vseh stvareh. Če bi šlo za tako stanje, bi bilo potrebno podati predlog za namestitev v socialnovarstveni zavod. Glede opravljanja osnovnih življenjskih opravil pa je izvedenec še izpostavil, da sicer tožnik ima težave s koleni, pa z lokomotornih aparatom, in se zaradi tega počasneje obleče. Kognitivne funkcije so okrnjene v določenem deležu. Tožnik ve, kje je, je orientiran, se ne izgublja, ve kam priti. Zaradi okvarjene kognicije te stvari le nekoliko počasneje procesira, še posebej v času poslabšanja stanja.

10. Glede na navedeno izvedensko mnenje pa tudi glede na izpovedbo tožnika izhaja, da tožnik osnovne življenjske potrebe še opravlja samostojno, čeprav počasi in s težavo. Pri tožniku tudi ni izgubljena realitetna kontrola, tako da ne potrebuje stalnega nadzora. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem 101. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, niti za priznanje tega dodatka za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Tožnik tudi v pritožbi ne navaja ničesar takega, kar ne bi upoštevalo že sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi. Nedvomno gre pri tožniku za kroničnega psihiatričnega bolnika z diagnozo hude duševne motnje. Podana so obdobja, ko tožnik bolje funkcionira in ko so zdravstvene težave izražene v manjši meri. V obdobjih, ko se stanje poslabša, pa je potrebna hospitalizacija. Vendar pa kljub temu tožnikovo zdravstveno stanje, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ne narekuje priznanja pravice kot jo je tožnik uveljavljal s tožbo, saj za tako priznanje niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.