Jedro

Pritožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče zahtevati od tožnice, da zatrjuje konkretno nevarnost odtujitve za sporno nepremičnino. Sodišče je pravilno upoštevalo, da za zavarovanje nedenarne terjatve zadošča objektivna nevarnost uveljavitve terjatve; to je obstoj zunanjih, od ravnanja dolžnika v smeri preprečitve uveljavitve terjatve oziroma njene otežitve neodvisnih dejavnikov, mora pa biti konkretna - upnik mora tako izkazati konkretno nevarnost. Upniku nedenarne terjatve torej ni treba izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje v tej smeri dalo tak rezultat.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo, s katero je toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine del stavbe ...-...-89 (ID ...) v deležu do 3/8 celote, z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini v deležu do 3/8 celote, v presežku glede prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine še na nadaljnjem deležu 5/8 celote ter v delu, kjer je tožnica predlagala, da se toženki prepove karkoli spremeniti na navedeni nepremičnini ter na njej povzročati škodo, pa je sodišče predlog tožnice zavrnilo. Sodišče je ob tem odločilo, da tako izdana začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnem koncu tega pravdnega postopka. Toženka je zoper začasno odredbo vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Toženka se je zoper sklep pritožila iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede verjetnosti obstoja terjatve vztraja pri navedbah v ugovoru, ki jih sodišče ni upoštevalo. Navaja, da je na njeni strani vpis v zemljiški knjigi in izostanek sporne nepremičnine iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Večja plača pokojnika in njena manjša plača nima nobene zveze s statusom sporne nepremičnine, ki jo je toženka kupila z lastnimi sredstvi iz posebnega premoženja, in da ni res, da v ugovoru temu ni ugovarjala, saj iz začasne odredbe sploh ni bila razvidna povezava med večjo plačo pokojnika in večjim deležem na sporni nepremičnini, pač pa je razvidna šele iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Trdi, da je zmotno stališče sodišča, da je večja verjetnost, da bi znašal delež pokojnega 3/4 in ne 1/2, kot je zakonska domneva. Nadalje navaja, da je nepravilna zahteva sodišča, da bi morala navajati dejstva, ki bi vplivala na odločitev sodišča o vloženem predlogu. Dolžna je bila navajati zgolj dejstva v podporo ugovoru, ne pa dejstev, ki jih mora navajati in dokazati tožnica z gotovostjo in se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Navedeno se nedvomno nanaša (vsaj) na delež zapustnika na predmetu zavarovanja. Tudi brez ugovora toženke bi lahko sodišče ugotovilo verjetnost zgolj za polovični delež, kot je zakonska domneva, in ne za višji delež brez izvedbe kontradiktornega postopka. Za izpodbijanje verjetnosti tožničine terjatve zadostujejo okoliščine glede vpisa izključne lastnine v korist toženke in nezanemarljivo dejstvo, da sporna nepremičnina ni bila vključena v pogodbo o dosmrtnem preživljanju, v katero je bilo sicer vključeno (vso) skupno premoženje. Ni res, da za to ni bilo potrebe zgolj zaradi vpisa izključne lastnine na ime toženke, ampak ni bilo potrebe zaradi tega, ker je pokojnik priznaval, da gre za posebno premoženje toženke. Če bi imela toženka takšne zle namene, kot ji nekritično pripisuje sodišče, bi si prizadevala, da bi bila sporna nepremičnina vključena v pogodbo in da bi ji tudi v pogodbi pokojni mož izrecno priznal izključno lastnino. Nekritičen je odnos sodišča, za katerega se zdi, kot da verjame toženki (očitno prav: tožnici), da ni vedela za obstoj sporne nepremičnine, kar seveda ni res in tudi ni niti najmanj verjetno, da bi starša tridesetletnemu otroku to lahko prikrila. Zgrešeno je stališče sodišča glede nevarnosti odtujitve, medtem ko o nevarnosti obremenitve izpodbijani sklep sploh nima nobenih razlogov. Nepravilno je, da sodišče ni zahtevalo od tožnice, da sploh zatrjuje konkretno nevarnost odtujitve za sporno nepremičnino in da naj bi bilo dovolj, da je toženka že odtujila nepremičnino v k.o. P. Prav tako ni razumljiva ugotovitev, da nevarnost odtujitve izhaja že iz domnevnega prikrivanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v kateri sporna nepremičnina sploh ni bila zajeta. Višek pristranskosti pa predstavlja ugotovitev, da je toženka nepošteno ravnala do tožnice, kljub prepričljivemu pojasnilu s strani toženke, ki objektivno zadostuje za oceno, da verjetnost odtujitve (in obremenitve) sporne nepremičnine ni izkazana. Toženka navaja, da bi lažje prodala apartma v P., katerega lastnica je do celote, če bi hotela preprečiti, da bi ga (po njeni smrti) dobila tožnica, in ponovi, da je bila primorana prodati solastno nepremičnino v k.o. P. zaradi zahteve solastnice, ki je vložila predlog za delitev solastnine s prodajo, in zato dokazano ni šlo za prostovoljno prodajo. V prodajo je privolila, ker od solastne nepremičnine ni imela nobene koristi, pač pa samo stroške, kakor tudi zato, da bi si povrnila stroške, ki jih je imela z ureditvijo nepremičnine v k.o. B., v kateri živi tožnica. Da je omogočila bivanje hčerki (tožnici) v nepremičnini na naslovu Š..., je namreč toženka porabila več deset tisoč eurov. Prisilna odtujitev nepremičnine v k.o. P. kot posledica zahteve preostale solastnice torej ni noben dokaz o verjetni nevarnosti prodaje sporne nepremičnine. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo tudi neresnične in enostranske trditve tožnice glede sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, glede sestave smrtovnice in dedovanja po pokojnem. Toženka je na njegovo pobudo z njim sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Ker je pokojni vedel in ocenil, da se na tožnico ne more zanašati, si je s to pogodbo zagotovil potrebno oskrbo s strani toženke, ki je izpolnjevala svoje obveznosti po pogodbi že pred njeno sklenitvijo, kot izhaja iz 3. člena pogodbe. Bal se je tudi, da bi tožnica zapravila zapuščino, če bi jo podedovala. Glede sestave smrtovnice toženka trdi, da nima nobene zveze z nevarnostjo odtujitve sporne nepremičnine in da se sodišče ni opredelilo do ugovora toženke, da sestavi smrtovnice ni dala nobene pozornosti, saj je vedela, da nima posebnega pomena ali teže za nadaljnji zapuščinski postopek in da se vsa vprašanja, pomembna za dedovanje, obravnavajo na zapuščinski razpravi. Prav tako je sodišče nepravilno ocenilo navedbo tožnice v kazenski ovadbi z dne 27. 9. 2019, da je tožnica sodelovala v zapuščinskem postopku po pok. očetu in je na zapuščinski obravnavi “zvedela, da pokojni oče ni imel v posesti ničesar in da je toženka lastnica vseh nepremičnin.“ Tožnica je torej priznala, da je najpozneje na zapuščinski obravnavi zvedela, da je toženka lastnica tudi sporne nepremičnine. Tožnica se je izrecno strinjala z obsegom zapuščine in delitvijo. Na zapuščinski obravnavi je sodnica izrecno povedala, da pokojni ob smrti ni bil lastnik nepremičnin in da je lastnica toženka, tožnica, takrat stara 31 let, ni imela nobenih pripomb in je zato skrajno neobičajno, nenavadno, izrazito pristransko s strani sodišča, ki to ocenjuje kot nepošteno ravnanje toženke. Toženka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in sklep o izdaji začasne odredbe razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dedinji po pokojnem V. S. Tožnica je hči pokojnega in toženke. Predmet spornega razmerja je apartma v P., ki je bil kupljen v času trajanja zakonske zveze pokojnega in toženke, ki je tudi vknjižena kot lastnica te nepremičnine do celote. Tožnica s tožbo zahteva, da se ugotovi, da apartma s pripadajočim parkirnim prostorom spada v skupno premoženje pokojnega očeta in toženke in da je na tej nepremičnini delež pokojnega do ¾ ter toženke do ¼ celotne nepremičnine; da se ugotovi, da ta nepremičnina v deležu do ¾ spada v zapuščino po pokojnem V. S. in da je toženka dolžna v 15 dneh izstaviti veljavno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice v korist tožnice do 3/8 do celote na nepremičnini stavba ..., del stavbe 89, parc. št. ..., k.o. P., sicer bo tako listino nadomestila ta sodba. Tožnica torej uveljavlja nedenarno terjatev.

6. V zavarovanje nedenarne terjatve lahko izda sodišče začasno odredbo, če upnik izkaže verjeten obstoj terjatve ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) in eno izmed predpostavk, naštetih v drugem in tretjem odstavku 272. člena ZIZ, ki določajo namen zavarovanja. Sodišče prve stopnje je zaključek o verjetnosti obstoja vtoževane nedenarne terjatve oziroma o verjetnosti, da nepremičnina, ki je predmet začasne odredbe, sodi v skupno premoženje toženke in pokojnega, pravilno sprejelo na verjetni dejanski podlagi, da je bila nepremičnina pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR), temelječi na trditvah v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe in na predloženi listinski dokumentaciji, in sicer sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kopru D 344/2013 z dne 13. 12. 2013, smrtovnice z dne 1. 7. 2013, izpiska iz poročne matične knjige in izpiska iz zemljiške knjige za obravnavano nepremičnino. Ti dokazi namreč izkazujejo, da je bila kupna pogodba za predmetno nepremičnino sklenjena v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, čemur toženka niti ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložilo in s tem se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala, da je bila nepremičnina, za katero je trdila, da je bila pridobljena s skupnim delom njenih staršev, pridobljena v času zakonske zveze njenih staršev, zaradi česar je trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje, na toženki. Oceno prvostopenjskega sodišča, da je toženka v ugovoru sicer zatrjevala, da nepremičnina dejansko predstavlja njeno posebno premoženje, vendar pa je njena trditev v tej smeri nekonkretizirana, toženka neuspešno izpodbija zgolj s ponovitvijo navedbe, da je nepremičnino kupila z lastnimi sredstvi iz posebnega premoženja. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno obrazložilo, da gre pri skupnem premoženju za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja, ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Glede na ugotovljene okoliščine je utemeljeno ocenilo, da je bolj verjetno, da vtoževano premoženje predstavlja skupno premoženje toženke in pokojnika, kot pa, da predstavlja posebno premoženje toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno, glede na to, da je bil apartma v zemljiški knjigi ob sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju1 (v nadaljevanju: pogodba) že vpisan na ime toženke, zavrnilo kot neutemeljen ugovor toženke, da bi, v kolikor bi bila predmetna nepremičnina skupna lastnina oziroma bi jo zapustnik štel kot svojo last, navedena v pogodbi, saj za kaj takšnega ni bilo potrebe. Po obrazloženem se ni moč strinjati s pritožnico, da je na strani toženke vpis v zemljiški knjigi in izostanek sporne nepremičnine iz pogodbe. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da je očitno zmotno stališče sodišča, da je večja verjetnost, da bi znašal delež pokojnega ¾ in ne ½, kot je zakonska domneva, in da bi lahko sodišče tudi brez ugovora toženke lahko ugotovilo verjetnost zgolj za polovični delež, kot je zakonska domneva in nikakor ne za višji delež brez izvedbe kontradiktornega postopka. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe podala trditve, da je pokojnik v skupno premoženje prispeval znatno več kot toženka in da bi zato v zapuščino moral spadati vsaj ¾ delež nepremičnine, kakor tudi trditve, da je imel pokojni v času zakonske zveze znatno višje dohodke od toženke. Za te trditve je tudi predložila oziroma predlagala dokaze. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 11. 2. 2020 pravilno zaključilo, da je tožnici s stopnjo verjetnosti uspelo izkazati, da predmetno premoženje sodi v skupno premoženje zapustnika in toženke in da znaša delež zapustnika na skupnem premoženju ¾ (59. člen ZZZDR) in da v tem deležu spada nepremičnina v zapuščino po zapustniku in da je tožnica dedinja po zapustniku v deležu ½. Z izpodbijanim sklepom pa je utemeljeno zavrnilo ugovore toženke, da sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje, da znaša delež zapustnika ¾, če pa velja zakonska domneva o polovičnem deležu zakoncev na skupnem premoženju; da sodišče celo navaja, da bi vsaj ¾ delež apartmaja moral spadati v zapuščino, in to zgolj na podlagi z ničemer dokazanih trditev tožnice; da tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ne povezuje trditve v točki I na 2. strani predloga, da bi moral (vsaj) ¾ delež predmetne nepremičnine spadati v zapuščinsko maso, s trditvijo v točki II na 3. strani, da je imel pokojni večjo plačo kot toženka, zato ni jasno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da bi moral vsaj 3/4 delež predmetnega apartmaja spadati v zapuščino. Povezava med večjo plačo pokojnika in večjim deležem na sporni nepremičnini je razvidna iz tožbe, na katero se je tožnica sklicevala glede trditvene podlage za izdajo začasne odredbe, zato ni utemeljen očitek, da iz začasne odredbe sploh ni bila razvidna povezava med večjo plačo pokojnika in večjim deležem na sporni nepremičnini. Pritožbeno pa ni izpodbijan zaključek sodišča, da toženka zmotno meni, da se tožnica glede trditvene podlage za izdajo začasne odredbe ne more sklicevati na navedbe v tožbi in da jih sodišče ne bi smelo povzeti v izdanem sklepu. Ne drži, da je sodišče popolnoma zgrešilo smisel postopka zavarovanja, ko mora verjetnost izhajati že iz predloga tožnice, ne pa da ga sodišče črpa iz ugovora tožnice. Sodišče prve stopnje je oceno o verjetnosti obstoja terjatve pravilno napravilo na podlagi trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe in v tožbi ter predložene listinske dokumentacije in nato v izpodbijanem sklepu to oceno preverilo v zvezi s toženkinimi ugovori. Do zgoraj povzetih ugovorov se je pravilno opredelilo in zavrnitev ugovorov obrazložilo. Tako je glede na določbo 59. člen ZZZDR pri ugotavljanju verjetnosti obstoja terjatve upoštevalo ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, ki jih je potrebno upoštevati (kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja). Glede na trditve tožnice, da sta toženka in zapustnik vtoževano premoženje pridobila v času trajanja zakonske zveze s sredstvi na podlagi dela, saj je bila toženka zaposlena kot vpisničarka na sodišču v K., pokojnik pa je bil dipl. gradbeni inženir in je delal na več dobrih položajih, v času nakupa predmetne nepremičnine je tako kot direktor za primorski del avtocest v podjetju DDC prejemal plačo v višini 4.000,00 EUR; da sta čez teden, ko je bil zapustnik zaradi dela več ali manj odsoten, za tožnico skrbeli babica in teta; da je zapustnik med vikendi urejal okolico hiše v Š., v kateri so živeli; da je plačeval vse položnice ter druge stroške v zvezi z nepremičnino, ter vse stroške tožničinega šolanja, do vključno fakultete, toženka pa je bila po drugi strani veliko odsotna in je s svojim časom in s svojim zaslužkom prosto razpolagala povsem neodvisno od družine in se za vzgojo tožnice ni veliko zanimala ter da je bil tudi njen odnos do zapustnika vse prej kot ljubeč in intimen, in glede na to, da je tožnica v dokaz takšnih svojih trditev predlagala opravo poizvedb o plači toženke, prav tako pa tudi svoje zaslišanje in zaslišanje predlaganih prič, je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je tožnica vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da je bil prispevek zapustnika k skupno ustvarjenemu premoženju večji kot prispevek toženke. Pri tem je pravilno upoštevalo, da toženka trditvam tožnice o prihodkih zapustnika in njegovi skrbi za družino niti ni ugovarjala. Glede na obrazloženo je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnica kot verjetno izkazala, da je bil delež zapustnika na nepremičnini, kot skupnem premoženju, do 3/4 celote, delež toženke pa do 1/4 celote. Po obrazloženem pritožnica zmotno meni, da bi lahko tudi brez njenega ugovora sodišče ugotovilo verjetnost zgolj za polovični delež, kot je zakonska domneva in nikakor ne za višji delež brez kontradiktornega postopka. Prav tako ji ni moč pritrditi, da za izpodbijanje verjetnosti terjatve tožnice zadostujejo okoliščine glede vpisa izključne lastnine v korist toženke in nezanemarljivo dejstvo, da sporna nepremičnina ni bila vključena v pogodbo. Zgolj z navedbo, da za slednje ni bilo potrebe, ker je pokojnik priznaval, da gre za posebno premoženje toženke, toženka ne more ovreči ocene sodišča. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen v delu, ki toženki prepoveduje razpolaganje z deležem do 3/8 obravnavane nepremičnine, saj je le navedeni delež te nepremičnine predmet zavarovanja nedenarne terjatve z izdajo začasne odredbe, in ob ocenjevanju predloženega dokaznega gradiva upravičeno ocenilo, da je tožničina terjatev v času izdaje začasne odredbe, kakor tudi ob izdaji izpodbijanega sklepa izkazana do stopnje, ki zadošča za izdajo začasne odredbe, ter da ugovorne navedbe toženke tega niso omajale.

7. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 11. 2. 2020 obrazložilo, da je tožnica izkazala tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Na podlagi ugotovitev, da je toženka v zapuščinskem postopku zamolčala, da je bila s pokojnim sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, s katero je prejela vse nepremičnine, pisane na zapustnika, in da je večino teh nepremičnin tudi že prodala, je sodišče prve stopnje ocenilo, da obstoji verjetnost, da bo prodala tudi apartma v P., in da bo tako uveljavitev dednega deleža tožnice po končanem postopku onemogočena ali precej otežena. V izpodbijanem sklepu je sodišče pravilno presodilo ugovorne navedbe v zvezi z izpolnitvijo drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Ne drži, da sklep nima razlogov o nevarnosti obremenitve, saj se zaključek, da sodišče ne dvomi, da obstoji objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnice onemogočena oziroma zelo otežena, nanaša tako na potencialno odtujitev kot tudi obremenitev predmetne nepremičnine. Pritožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče zahtevati od tožnice, da zatrjuje konkretno nevarnost odtujitve za sporno nepremičnino. Sodišče je pravilno upoštevalo, da za zavarovanje nedenarne terjatve skladno s 1. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ zadošča objektivna nevarnost uveljavitve terjatve; to je obstoj zunanjih, od ravnanja dolžnika v smeri preprečitve uveljavitve terjatve oziroma njene otežitve neodvisnih dejavnikov, mora pa biti konkretna - upnik mora tako izkazati konkretno nevarnost. Upniku nedenarne terjatve torej ni treba izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje v tej smeri dalo tak rezultat. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo toženkin ugovor, da izdaja začasne odredbe ni utemeljena, ker tožnica ni zatrjevala, da naj bi imela toženka namen nepremičnino v P. prodati. Pravilno pa je zgoraj opisane dejavnike oziroma okoliščine, zatrjevane v predlogu za izdajo začasne odredbe, našlo v ravnanjih (oziroma opustitvah) toženke že v času pred smrtjo V. S. kot po njegovi smrti. In sicer je pravilno ugotovilo, (-) da je toženka z zapustnikom nekaj mesecev pred njegovo smrtjo sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere je po smrti zapustnika prejela lastninsko in solastninsko pravico na nepremičninah v k.o. Š., k.o. B., k.o. K. in k.o. P.; (-) da je ob izpolnjevanju smrtovnice toženka oziroma matičarka (kot navaja sodišče, kdo je izpolnil, niti ni pomembno, glede na to, da je toženka smrtovnico podpisala in s tem potrdila njeno vsebino) v obrazcu obkrožila, da ni bila nikoli sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, kakor tudi, da pokojnik nima nobenega drugega premoženja (razen denarnih sredstev na tekočem računu in investicijskih kuponov); ter (-) da je toženka z solastninsko pravico na nepremičninah v k.o. P. (z osmimi od devetih parcel) že razpolagala in jih prodala. Sodišče prve stopnje upoštevaje zgoraj navedeno pravno stališče in ugotovljene okoliščine upravičeno ni dvomilo, da obstoji objektivna nevarnost, da bo uveljavitev nedenarne terjatve tožnice onemogočena oziroma zelo otežena, v kolikor bo toženka odtujila oziroma obremenila nepremičnino v P. Ne drži pritožbena navedba, da je za sodišče bilo že dovolj, da je toženka že odtujila nepremičnine v k.o. P., saj ni upoštevalo zgolj to okoliščino, pač pa tudi ostale, zgoraj povzete okoliščine oziroma dejavnike. Sodišče je pravilno zaključilo, da je ob dejstvu, da prav dosedanje ravnanje toženke, ko je matičarki in nato na zapuščinski obravnavi zamolčala, da je bila sklenjena pogodba, s katero je prejela vse nepremičnine pisane na zapustnika, kar je razvidno tudi iz same smrtovnice, in da je zamolčala tudi, da je lastnica nepremičnine v P., pridobljene v času trajanja zakonske zveze z zapustnikom, s tem pa poskušala tožnici prikriti s strani zapustnika zapuščene nepremičnine (v zvezi s čimer je tožnica tudi podala kazensko ovadbo), nevarnost za uveljavitev terjatve tudi v zadostni meri konkretizirana. Ni moč pritrditi toženki, da ni razumljiva ugotovitev sodišča, da nevarnost odtujitve izhaja že iz domnevnega prikrivanja pogodbe, v kateri sporna nepremičnina sploh ni bila zajeta, saj po zgoraj obrazloženem izhaja tudi iz drugih okoliščin. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da tega, da bi bila tožnica že na zapuščinski obravnavi seznanjena s sklenitvijo pogodbe in obstojem nepremičnine v P., kot je navajala v ugovoru, toženka ni izkazala in da kaj takšnega ne izhaja niti iz kazenske ovadbe z dne 27. 9. 2019, saj je pravilno ugotovilo, da je iz iz kazenske ovadbe razvidno, da je tožnica pri podajanju ovadbe povedala, da je bilo na zapuščinski obravnavi povedano, da zapustnik ni imel v posesti ničesar in da je vseh nepremičnin lastnica toženka. Toženka glede na vsebino kazenske ovadbe zmotno še v pritožbi sklepa, da je tožnica priznala, da je najpozneje na zapuščinski obravnavi zvedela, da je toženka lastnica tudi sporne nepremičnine.

8. Pritožnica v pritožbi s ponovitvijo navedb neuspešno poskuša izpodbiti zavrnitev ugovorne navedbe, da je solastno nepremičnino v k.o. P. prodala, ker je bila takšna zahteva solastnice v nepravdnem postopku. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, da je toženka, s tem ko je želela prikriti premoženje, ki ga je prejela po zapustniku, vsaj v objektivnem pogledu vzpostavila konkretizirano nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve, ki se kaže v možnosti, da bo odtujila oziroma obremenila tudi obravnavano nepremičnino v P., s tem pa onemogočila uveljavitev tožničine terjatve. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da takšne ocene sodišča, ki je podana v stopnji verjetnosti, o obstoju objektivne nevarnosti za bodočo izvršbo, ne spremeni niti ugovorna navedba toženke, da je solastne nepremičnine v k.o. P. prodala, saj je bila takšna zahteva solastnice, ki je zahtevala civilno delitev solastnine s prodajo v nepravdnem postopku. Dodati je, da tudi če toženka ne bi privolila v prodajo, bi do prodaje v nepravdnem postopku vseeno prišlo. Kot je pravilno obrazložilo sodišče, je oceno o podani objektivni nevarnosti za bodočo izvršbo oprlo na okoliščino, da je toženka matičarki in zapuščinskemu sodišču ter nenazadnje tožnici prikrila, da sta z zapustnikom malo več kot pol leta pred njegovo smrtjo sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero ji je ta prepustil svoje celoto nepremično premoženje. Tudi slednjega toženka ne more ovreči zgolj z navedbami, da je sodišče pri tej odločitvi upoštevalo kot svoje stališče tudi povsem neresnične in enostranske trditve tožnice glede sklenitve pogodbe, sestave smrtovnice in dedovanja po pok. V. S. Glede na to, da toženka ni uspela izkazati, da je bila tožnica že na zapuščinski obravnavi seznanjena s sklenitvijo pogodbe in da to ne izhaja niti iz kazenske ovadbe, ne pomeni višek pristranskosti navedba sodišča prve stopnje, da navedeno kaže na njeno nepošteno ravnanje v razmerju do tožnice. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene, da sestavi smrtovnice ni dala nobene pozornosti, saj je vedela, da nima posebnega pomena ali teže za nadaljnji zapuščinski postopek in da se vsa pomembna vprašanja za dedovanje obravnavajo na zapuščinski razpravi, saj se je smiselno opredelilo do ugovora, s tem ko je v 19. točki obrazložitve navedlo, da je toženka matičarki zamolčala, da je bila sklenjena pogodba, prav tako pa tudi na zapuščinski obravnavi, čeprav ve, da se obravnavajo na njej vsa pomembna vprašanja za dedovanje, ni navedla, da je malo več kot pol leta pred smrtjo moža sklenila z njim pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Sodišče prve stopnje je tako dalo jasno vedeti, da ta njen ugovor ni utemeljen.

9. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje povsem upravičeno, ob dejstvu, da je tožničina nedenarna terjatev natančno določena in je mogoč le en način in predmet izpolnitve, zaključilo, da bi toženka z odsvojitvijo nepremičnine dobrovernemu tretjemu lahko onemogočila realizacijo vtoževane nedenarne terjatve.

10. Ker niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je sprejeta v posledici odločitve sodišča prve stopnje o pridržanju odločitve o stroških zavarovanja z začasno odredbo za končno odločbo.

1 Tožničin oče, ki je umrl 4. 5. 2013, in tožničina mati-toženka sta 21. 9. 2012 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero je pokojni toženki v zameno za oskrbo in preživljanje po svoji smrti zapustil vso nepremično premoženje.