Jedro

Če tožena stranka niti tekom postopka na prvi stopnji niti ob vložitvi pritožbe ni predložila dokazov, da je bil tožnik v spornem obdobju zaposlen kot direktor družbe z omejeno odgovornostjo, katere solastnik je, ne more zmanjšati svoje obveznosti do tožnika za plačilo nadomestila plače ter prispevkov iz delovnega razmerja za to obdobje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da se 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje glasi: " 4. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 47.077,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo. " V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 10.925,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki iz naslova nadomestila plače za čas od 31.1.1990 do 23.5.1991 plačati neto zneske nadomestila, navedene v izreku sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti mesečnih zneskov do plačila (1. točka izreka). Tožena stranka je dolžna poravnati tudi prispevke in dajatve iz plače za tožnika za obdobje od 31.1.1990 do 23.5.1991 ter mu delovno dobo vpisati v delovno knjižico (2. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 76.590 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.4.1997 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče ni ugotovilo, kdaj je bil tožnik invalidsko upokojen, kljub temu pa je tožniku prisodilo vtoževane zneske za celotno obdobje, tako da obstaja teoretična možnost, da je tožniku prisodilo plačo za obdobje, ko je bil tožnik že invalidsko upokojen. Sodišče prve stopnje tudi ni preverilo, ali je bil tožnik v tem obdobju zavarovan oz. zaposlen v drugi organizaciji. Tožnik je namreč direktor in soustanovitelj družbe V. d.o.o.. Tudi odločitev o višini prisojenih zneskov ni pojasnjena, saj sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da niso jasne razlike pri izračunu. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je vtoževal znesek 3.256.000,00 SIT s pp, uspel pa je le z neznatnim delom tožbenega zahtevka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje po načelu uspeha stroškovno breme razporediti povsem drugače, kot je odločeno v izpodbijani sodbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, le odločitev o stroških postopka ni pravilna. Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe v pretežnem delu strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pritrditi je sicer treba pritožbi, da v spisu ni podatka o datumu tožnikove upokojitve, vendar to za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu ni bistvenega pomena. Nobenega dvoma ni o tem, da v času do 23.5.1991 tožnik še ni bil invalidsko upokojen.

Iz podatkov v spisu, zlasti iz zapisnika o pregledu podatkov za odmero nadomestila invalida II. in III. kategorije z dne 14.10.1991 (priloga C 1) ter iz dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 11.1.1996 namreč izhaja, da je tožnik od 3.11.1988 dalje delovni invalid II. kategorije invalidnosti, s pravico do dela s polnim delovnim časom na drugem ustreznem delu, ter da je v času od 31.1.1990 do 23.5.1991 prejemal nadomestilo zaradi dela s polovičnim delovnim časom oz. nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Zato pritožbene navedbe, da naj bi mu bili prisojeni zneski za obdobje, ko bi bil lahko že upokojen, niso utemeljene.

Isto velja za očitek, da so odločilna dejstva ostala nepojasnjena in da sodišče ni preverilo, ali je bil tožnik v spornem obdobju zaposlen pri drugem delodajalcu. Tožena stranka bi morala dokazati, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, oz. da je prejemal plačo ali druge prejemke v spornem obdobju od 31.1.1990 do 23.5.1991, če bi hotela zmanjšati svoje obveznosti do tožnika za plačilo nadomestila plače ter prispevkov iz delovnega razmerja za to obdobje.

Zgolj trditev, da je tožnik direktor ter soustanovitelj družbe V. d.o.o., ne zadostuje, zlasti ne zato, ker tožena stranka niti tekom postopka na prvi stopnji niti ob vložitvi pritožbe ni predložila dokazov za svoje trditve, da je bil tožnik direktor navedene družbe v spornem obdobju, oz. da je bil tedaj pri tej družbi v delovnem razmerju.

Sodišče prve stopnje je tudi o višini tožbenega zahtevka odločilo pravilno in v skladu z razpoložljivimi podatki. Povsem utemeljeno se je oprlo na podatke iz že omenjenega zapisnika o pregledu podatkov za odmero nadomestila plače invalida II. in III. kategorija A.A.. z dne 11.10.1991 (priloga C 1) ter ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku v celoti. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji sama ni predložila sodišču nobenih izračunov o plači, do katere bi bil tožnik v spornem obdobju upravičen, če bi delal s polovičnim delovnim časom na delovnem mestu "vodja varnostne službe", čeprav delodajalec s takimi podatki nedvomno razpolaga, po opredelitvi tožbenega zahtevka na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa ni imela nobenih pripomb na modificirani tožbeni zahtevek, ampak je izjavila, da prepušča sodišču, da odloči o sporni zadevi. Razen pavšalnih navedb, da odločitev po višini ni pravilna, pritožba ne navaja ničesar novega, niti ne prilaga pritožbi drugačnih izračunov nadomestila plače. Zato je pritožba tudi v tem delu povsem neutemeljena, zlasti ker je iz sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da so bili tožniku za sporno obdobje prisojeni mesečni zneski, ki so navedeni v navedenem zapisniku revizorja B.B. in so bili podlaga za izračun nadomestila, ki ga je takratna SPIZ izplačevala tožniku. Razlike v izračunih, ki jih sodišče prve stopnje sicer res omenja v obrazložitvi svoje sodbe, so brezpredmetne - dopis ZPIZ z dne 11.11.1996 namreč vsebuje podatek o višini nadomestila plače, ki je bilo tožniku v spornem obdobju izplačano s strani navedenega zavoda, omenjeni zapisnik revizorja pa vsebuje podatke o zneskih, ki predstavljajo osnovo za odmero nadomestila. Ker gre za dvoje različnih vrst podatkov, razlike v seštevkih niso odločilne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delovnem sporu.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odločitve o stroških postopka, ki niso odmerjeni v skladu s 154. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90), saj sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo načela uspeha. V pripravljalni vlogi z dne 10.5.1996 je tožnik zahteval plačilo zneska 3.256.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter plačilo prispevkov in dajatev iz plače za čas od 31.1.1990 do 23.5.1991 in vpis delovne dobe v delovno knjižico. Tekom postopka je tožbeni zahtevek skrčil in zahteval plačilo bruto zneskov nadomestil z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa plačilo neto nadomestil plače z zamudnimi obrestmi od neto zneskov ter plačilo prispevkov in vpis delovne dobe za navedeno obdobje v delovno knjižico. V tem individualnem sporu je sodišče zavrnilo primarni in ugodilo podrejeno postavljenemu zahtevku, tako da je toženo stranko zavezalo, da je dolžna tožniku plačati skupaj 43.248,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Zato je točna trditev pritožnika, da je tožnik uspel le z manjšim delom tožbenega zahtevka, to je z 1,32 % (če se upošteva prvotni vtoževani znesek 3.256.000,00 SIT).

Potrebni stroški tožene stranke glede na 154. člen ZPP in veljavno odvetniško tarifo znašajo: 160 točk za odgovor na tožbo, 1x80, 3x50 ter 2x100 točk za zastopanje na obravnavah, ter 50 točk za pisno vlogo (ki po vsebini ni obrazložena pripravljalna vloga, ampak obrazložen dopis po Tar. št. 33), kar skupaj znaša 640 točk oz.

48.960,00 SIT (po vrednosti točke 76,50 SIT). Priglašeni stroški za konference s stranko, pregled dokumentacije, obvestila stranki ob narokih, končno poročilo stranki ... po stališču pritožbenega sodišča ne spadajo med potrebne stroške, za zastopanje na posameznih narokih, kjer so se le sprejemali dokazni sklepi oz. obravnavala procesna vprašanja, pa je bilo priznanih le 25% postavk po 1. točki tar. št. 10. Glede na uspeh v postopku je tožeča stranka upravičena do povračila 1,5 (zaokroženo), tožena pa do povračila 98,5 % priznanih stroškov, kar po medsebojnem pobotanju pomeni, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stanki 47.077,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi ter spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je naložilo tožeči stranki, da je dolžna povrniti toženi stranki 47.077,00 SIT.

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti del pritožbenih stroškov, ki so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo na znesek 10.925,00 SIT.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani v navedenem obsegu, sicer pa v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo odločitev o stroških v sodbi sodišča prve stopnje, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).