Jedro

Ker je tožnik delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na podlagi priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom opravljal samostojno dejavnost, vlogo za izplačevanje nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom vložil 24. 5. 2013, je toženec pravilno, skladno z določbo 182. člena ZPIZ/92 oziroma petega odstavka 111. člena ZPIZ-2, odločil, da se tožniku izplačuje nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve, tj. od 24. 5. 2010, ne pa že od 14. 2. 1990 ali vsaj od 15. 10. 1993 dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 6. 1. 2014 in št. ... z dne 25. 7. 2013 in da se mu priznata pravica do dela s krajšim delovnim časom in pravica do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom že od 14. 2. 1990 dalje ter da se mu za obdobje od 14. 2. 1990 do 23. 5. 2010 izplačajo mesečna nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom. S sklepom pa je tožbo v delu, kjer tožnik zahteva priznanje polne pokojninske dobe za čas od 14. 2. 1990 dalje, zavrglo ter odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je nepravilna obrazložitev sodišča prve stopnje o spremembi tožnikove invalidnosti z odločbo z dne 14. 10. 1993. Tožnik je že po sklepu pravnega prednika toženca z dne 16. 2. 1990 delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami s polovico polnega delovnega časa od 14. 2. 1990 dalje. S sklepom z dne 25. 7. 1990 je tožnik kot invalid II. kategorije invalidnosti pridobil pravico do zaposlitve na svojem delu II - ključavničarja v prototipni delavnici z omejitvami v polovičnem delovnem času od 14. 2. 1990 dalje. Po sklepu z dne 27. 2. 1991 je tožnik še nadalje delovni invalid II. kategorije invalidnosti s pravico do zaposlitve na svojem delu v polovičnem delovnem času. Dodatno pojasnjuje, da je šlo podjetje A. v stečaj, zaradi česar je tožnik dne 23. 4. 1993 izgubil službo. Zato je odprl svoje podjetje B. d.o.o. za opravljanje servisne dejavnosti za toplotno tehniko. V njem ni imel delovnega mesta ključavničar. V svojem podjetju se je zaposlil z dne 15. 10. 1993. Po odločbi z dne 13. 8. 1993 je še nadalje invalid II. kategorije invalidnosti z obrazložitvijo, da je popolnoma nezmožen za ključavničarska dela in je v polovičnem delovnem času zmožen za drugo ustrezno fizično lahko in psihično manj obremenjujoče delo. Z odločbo toženca z dne 14. 10. 1993 pa je tožniku priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu opravljanja servisne dejavnosti za toplotno tehniko v polovičnem delovnem času od 1. 6. 1993 dalje. Meni, da priznanje pravice do zaposlitve na drugem ustreznem delu namesto priznanja pravice do zaposlitve na svojem delu, še ne predstavlja spremembe invalidnosti. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je na dan nastanka invalidnosti dne 14. 2. 1990 veljal Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami, v nadaljevanju: Zvezni zakon) in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami, v nadaljevanju: Republiški zakon). Povzema izrek in obrazložitev sklepa z dne 16. 2. 1990, da bo o pravici in višini nadomestila osebnega dohodka zaradi dela s krajšim delovnim časom odločila delovna organizacija. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da so zato, ker tožnik ni podal zahteve do 24. 5. 2013, okoliščine za neizplačilo na njegovi strani. Vsa leta, odkar je samozaposlen, je mesečno oddajal obrazce na DURS, na katerih je prijavljal 20 ur na teden in redno plačeval vse prispevke, ne glede na to, da bi glede na njegovo doseženo osnovo iz poslovanja lahko plačeval manj. Ne more razumeti, da tako DURS kot toženec v vseh 20 letih nikoli nista preverila, da se plačilo prispevkov nanaša le na polovični obseg ur zavezanca. Meni, da je bil v celotnem obdobju oškodovan za več kot 55.000,00 EUR. Ker gre za približno oceno, je predlagal pritegnitev izvedenca, ki bi lahko pravilno ugotovil zneske nadomestil plače zaradi dela s krajšim delovnim časom za obdobje od 14. 2. 1990 do 23. 5. 2010. Vztraja, da je upravičen do nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom za to obdobje in ne šele od 24. 5. 2010 dalje. Sklicuje se na določbo 190. člen, 4. člen, 181. člen in 182. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92) in poudarja, da v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti 182. člena ZPIZ/92 o izplačilu zapadlih mesečnih dajatev največ za tri leta nazaj. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) v obsegu pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

5. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženčev pravni prednik Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji tožnika s sklepom opr. št. ... z dne 16. 2. 1990 razvrstil v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do razporeditve oziroma do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki je fizično lažje in psihično manj obremenjujoče in nenormirano delo od 14. 2. 1990 dalje. S citiranim sklepom je bilo hkrati odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila osebnega dohodka zaradi dela s krajšim delovnim časom odločila delovna organizacija A.. S sklepom z dne 25. 7. 1990 je nato pravni prednik toženca tožniku priznal pravico do zaposlitve na svojem delu II - ključavničarja v prototipni delavnici z omejitvami, da bo delal prisilno manj zahtevna dela, fizično lahka in ne po normi v polovičnem delovnem času od 14. 2. 1990 ter posebej odločil, da se s tem sklepom spremeni sklep z dne 16. 2. 1990. Nato je bilo že z odločbo z dne 13. 8. 1993 ugotovljeno drugače, da je tožnik zmožen za drugo ustrezno fizično lahko in psihično manj obremenjujoče delo in tudi z odločbo z dne 14. 10. 1993 je bila tožniku priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu opravljanje servisne dejavnosti za toplotno tehniko od 1. 6. 1993 ter hkrati odločeno, da se s tem sklepom spremeni sklep z dne 16. 2. 1990. Nadalje iz dokumentacije izhaja, da je bila nazadnje pred spornima odločbama z dne 25. 7. 2013 in z dne 6. 1. 2014, izdana odločba št. ... z dne 29. 7. 1994, s katero je bilo odločeno, da je tožnik še nadalje delovni invalid II. kategorije invalidnosti in da ponovni pregled ni potreben. Takšna odločba je temeljila na mnenju invalidske komisije I. stopnje, da je tožnik zmožen za drugo ustrezno fizično in psihično manj obremenjujoče delo v polovičnem delovnem času.

6. Gre za situacijo, ko je tožnik z odločbo z dne 25. 7. 1990 pridobil pravico do zaposlitve na svojem delu II - ključavničarja v prototipni delavnici z omejitvami, s kasnejšimi sklepi oziroma odločbami pa pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami in ne več na svojem delu oziroma po tedaj veljavni zakonodaji, na svojem delu II. Na podlagi takšnih sklepov oziroma odločb je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri tožniku prišlo do sprememb v stanju invalidnosti, to je v okviru II. kategorije invalidnosti. Citirani sklepi oziroma odločbe so temeljili na mnenjih invalidskih komisij, v katerih so ugotavljale, da tožnik za svoje delo različna ključavničarska dela, ker je to delo psihično zahtevnejše in se zahteva hiter tempo dela, ni več zmožen (mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 26. 2. 1991, z dne 16. 7. 1993 in drugi). Vse navedeno niti ni ključnega pomena za samo odločitev. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do izplačevanja nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom že od 14. 2. 1990 oziroma od 14. 10. 1993. 7. Ni sporno, da je pri tožniku II. kategorija invalidnosti podana že od 14. 2. 1990 dalje. Tedaj je veljal Zvezni zakon in Republiški zakon. Slednji je v 51. členu izrecno določal, da je, tedaj še Organizacija združenega dela, dolžna v skladu z zakonom in s samoupravnim splošnim aktom skupnosti odmeriti in izplačevati nadomestilo osebnega dohodka iz 3., 4. in 5. točke 42. člena tega zakona, torej tudi nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom. V 52. členu pa je Republiški zakon določal, da sredstva, ki so jih organizacije uporabile, povrne skupnost, to je pravni prednik toženca, na podlagi zahtevka organizacije po preteku vsakega tromesečja. Pomeni, da je nadomestilo osebnega dohodka zaradi dela s krajšim delovnim časom odmerjal in izplačeval delodajalec in ne toženec oziroma pravni prednik toženca. Ta je delodajalcu na njegovo zahtevo ta sredstva le povrnil. Tudi po ureditvi ZPIZ/92 in sicer skladno s 142. členom v zvezi s 139. členom je nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom (94. člen ZPIZ/92) za zaposlene izplačevala organizacija v breme toženca. Medtem, ko je zavarovancem iz 11. člena, to je za zavarovance, ki samostojno opravljajo dejavnost, skladno s 143. členom ZPIZ/92 nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odmerjal, usklajeval in izplačeval zavod. Postopek za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se je začel na zahtevo zavarovanca in sicer s pisno vlogo ali ustno na zapisnik (262. člen ZPIZ/92).

8. V konkretnem primeru je tožnik zahtevo za izplačevanje nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom vložil dne 24. 5. 2013. Na podlagi takšne zahteve je toženec s prvostopenjsko odločbo z dne 25. 7. 2013, potrjeno z dokončno odločbo z dnem 6. 1. 2014 tožniku priznal pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega od 15. 10. 1993 dalje (torej enako kot je bilo odločeno v teh zadnjih sklepih oziroma odločbah) in odločil, da se tožniku plača zaradi dela s krajšim delovnim časom izplačuje v znesku 287,95 EUR na mesec od 24. 5. 2010 dalje. Predmet sodne presoje sta citirani odločbi.

9. Sodišče na podlagi 81. člena (v zvezi s 63. členom) Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. V primeru, da tožbenemu zahtevku ugodi, pa mora paziti, da ne odloča v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo (tretji odstavek 81. člena ZDSS-1).

10. V konkretnem primeru tožnik odmere in same višine mesečnega nadomestila in tega, da je toženec odločil o izplačevanju nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom, niti ne izpodbija. Sporen je le čas oziroma pričetek njegovega izplačevanja. V 182. členu v zvezi s 181. členom ZPIZ/92, povsem enako pa je določeno v 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), je določeno, da se zapadli mesečni zneski pokojnine oziroma nadomestila, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od vložitve zahteve za izplačilo. Skladno z določbo 262. člena ZPIZ/92 oziroma 178. člena ZPIZ-2 se postopek začne na zahtevo zavarovanca. V kolikor zavarovanec ne vloži zahteve za priznanje pravice oziroma zahteve za izplačilo določene dajatve, ta pogoj, torej pogoj za vložitev zahteve pa je določen v zakonu (tako kot v konkretnem primeru), so razlogi za neizplačevanje določene dajatve na strani zavarovanca in ne strani drugih. Sam zavarovanec je tisti, ki mora primerno poskrbeti za svoje pravice in jih uveljavljati pravočasno ter na ustrezen oziroma predpisan način.

11. Ker je tožnik, delovni invalid II. kategorije invalidnosti in je na podlagi priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom opravljal samostojno dejavnost, vlogo za izplačevanje nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom pa je vložil 24. 5. 2013, je toženec pravilno, skladno z določbo 182. člena ZPIZ/92 oziroma petega odstavka 111. člena ZPIZ-2 odločil, da se tožniku izplačuje nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom od 24. 5. 2010, ne pa že od 14. 2. 1990 ali vsaj od 15. 10. 1993 dalje.

12. Ker za izplačevanje nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 1990 oziroma od 1993 dalje ni podlage, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi izvedbo dokaza z izvedencem.

13. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva priznanje polne pokojninske dobe za čas od 14. 2. 1990 in to izključno iz razloga, ker o priznanju dobe za sporen čas toženec še ni odločil z dokončno odločbo oziroma sploh še ni odločil in pogoji za sodno varstvo določeni v 63. členu ZDSS-1 še niso izpolnjeni zaradi neizpolnjene procesne predpostavke dokončnosti odločbe. Stališče sodišča prve stopnje v zvezi s priznanjem pokojninske dobe za sporno obdobje pa je najmanj preuranjeno oziroma prejudicirano ter posledično neobvezujoče. 14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.