Jedro

Ker je za oceno stopnje invalidnosti potrebno izvedenčevo sodelovanje, ima stranka pravico prilagoditi (skrčiti ali zvišati) svoj zahtevek po danemu izvedenskemu mnenju. Če gre za zvišanje tožbenega zahtevka, do tega pa je prišlo že po izteku relativnega zastaralnega roka, zvišana zavarovančeva terjatev ni zastarala.

Smisel zakonskih določb o kratkih rokih za izplačilo zavarovalnine je v tem, da začne teči 14-dnevni rok takoj, ko pridobi zavarovalnica na voljo potrebne podatke in dokazila, na podlagi katerih lahko kot skrben strokovnjak sama presodi obstoj svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.375.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22.11.2001 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 613.943,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9.2.2005 dalje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na izvedensko mnenje mag. A.A.. Trdi, da poškodbi levega kolena, to je strganje cele prednje križne vezi subtotalno in poškodbe notranjega meniskusa levega kolena, ne moreta nastati pri običajnih gibih, zato je sklepati, da je levo koleno bilo že predhodno poškodovano, na kar kažejo tudi pregledi in zdravljenja tožnika pri ortopedih. Iz izvida z dne 15.9.1999 izhaja, da si je tožnik "pred enim mesecem zvil levo koleno, nato pa še dvakrat", kar pomeni, da je imel do navedenega dne tožnik koleno zvito najmanj trikrat. Poleg tega že iz ambulantne kartoteke izhaja, da je tožnik utrpel prvo poškodbo levega kolena aprila 1993. Ne glede na to pa je izvedenec zaključil, da predhodne poškodbe kolena niso vplivale na obdobje nesposobnosti za delo in višino trajne invalidnosti, s čimer pa se tožena stranka ne more strinjati. Po mnenju pritožnice je tožena stranka utemeljeno zmanjšala dnevno odškodnino za čas zdravljenja za 1/3, saj utrpele poškodbe, ki so bile artroskopsko diagnosticirane dne 23.3.2000, niso bile objektivno medicinsko dokumentirane po zavarovalnih pogojih tožene stranke neposredno po poškodbi dne 10.8.1999. Glede na že predhodne spremembe v kolenu je tožena stranka utemeljeno zmanjšala dnevno odškodnino za čas zdravljenja za 1/3. Tožena stranka ne sprejema ocene invalidnosti, kot jo je podal sodni izvedenec. Pojasnjuje, da je tožena stranka trajno invalidnost po poškodbi z dne 10.8.1999 ocenjevala po svojem zdravniku cenzorju in sicer po poglavju XIX, točka 201 a in 202 b in je ugotovila obstoj 7,5 % invalidnosti, medtem ko je sodni izvedenec na osebnem zdravniškem pregledu dne 7.7.2004 ugotavljal, da je levo koleno nestabilno, gibljivost zavrta ter po poglavju XXII, točka 199 a, 201 a, 202 b, 209 a ocenil skupaj 18 % invalidnost, čeprav je v svojem mnenju z dne 10.10.2004 zapisal, da je bila 12.4.2000 gibljivost kolena možna v celoti, prav tako je zapisal, da je bila gibljivost kolena dne 7.11.2001 mogoča v celoti in je tega dne zdravnik navedel tudi, da je prišlo do bistvenega izboljšanja gibljivosti in mišične moči. Izvedenec je tudi izpostavil izvid z dne 15.12.2003, ki dokazuje, da tožnik takrat z levim kolenom ni imel večjih težav. Tožena stranka poudarja, da je svoje nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in razloge za to zapisala v pripravljalni vlogi z dne 27.10.2004. Glede na to, da po letu 2001, po rekonstrukciji prednje križne vezi, ne obstoji nobena objektivna medicinska dokumentacija, ki bi dokazovala, kdaj je sploh prišlo do kakršnekoli omejene gibljivosti kolena in kdaj je nastala kakršnakoli ponovna nestabilnost v levem kolenu, v katerem je bila izvršena rekonstrukcija prednje križne vezi v V. v letu 2001, je tožena stranka predlagala imenovanje strokovnega kolegija Ortopedske klinike v Ljubljani in v ta namen zapisala tudi njej sporna vprašanja, na katera bi naj novi izvedenec odgovoril. Tožena stranka se ni strinjala niti z dopolnitvijo izvedenskega mnenja (v vlogi z dne 29.11.2004), zato je ponovno zahtevala pritegnitev izvedenca Ortopedske klinike v Ljubljani. Pri tej zahtevi je vztrajala tudi s pripravljalno vlogo z dne 3.12.2004, 13.12.2004 in na glavni obravnavi dne 9.2.2004, vendar njenemu dokaznemu predlogu ni bilo ugodeno. Drugega izvedenca je predlagala zato, ker je dvomila v objektivnost dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca mag. A.A.. Tožena stranka je želela dokazati svoje navedbe s postavitvijo novega izvedenca, ki pa ni bil postavljen, čeprav je v svojih vlogah konkretno navedla, zakaj dvomi v izvedenčeve zaključke, ter v čem naj bi bila njegov izvid in mnenje napačna. Argumentirano je pojasnila, zakaj se z izvedenskim mnenjem ne strinja, s čemer je nastal utemeljen dvom v pravilnost podanega izvedenskega mnenja dosedanjega izvedenca. Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče prve stopnje odpraviti ta dvom in postaviti drugega izvedenca (2. odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker se ta dvom ni dal odpraviti niti z dopolnitvijo izvedenca, bi moralo sodišče prve stopnje zahtevati mnenje drugega izvedenca (3. odstavek 254. člena ZPP), kot je to tožena stranka tudi konkretno predlagala. Ker pa ni tako ravnalo, ni uporabilo določb 254. člena ZPP, saj utemeljenega dvoma o pravilnosti navedenega izvedenskega mnenja na predpisan način ni odpravilo in so ostala sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, nepopolno ugotovljena. Po ugotovitvah tožene stranke je na sedmi strani izpodbijane sodbe prišlo do očitne napake, saj je navedeno, da tožena stranka pravilno opozarja, da je tožencu izplačala 2/3 odškodnine za 82 dni prehodne nesposobnosti za delo, kar pa ne drži, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je obračunala in izplačala 82 dni dnevne odškodnine z odbitkom 1/3 (in ne 2/3). Po oceni pritožnice je tudi vtoževani zahtevek za 3,5 % invalidnosti zastaran, ker ga je tožeča stranka povečala na glavni obravnavi dne 9.2.2005 in je temu tožena stranka ugovarjala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje končano 7.11.2001 in da je terjatev nastala in zapadla šele 7.2.2002, to je tri mesece po končanem zdravljenju, ko bi se lahko določila stopnja invalidnosti. Tožena stranka takšni razlagi ugovarja, saj upoštevaje 2. odstavek 14. člena Splošnih zavarovalnih pogojev v tem primeru ni vmesno. Tožnik je prišel na osebni zdravniški pregled k toženi stranki po končanem zdravljenju in sicer 8.3.2001, kjer je bila ocenjena 7,5 % invalidnost in nato dne 19.3.2001 nakazan znesek 247.500,00 SIT (7,5 % invalidnost z odbitkom 2/3). Kasneje je bila priznana razlika do celotne 7,5 % invalidnosti. Invalidnost je tožena stranka ocenjevala glede na dejstvo, da je tožnik končal z zdravljenjem 21.11.1999, kar je sam zapisal v 11. točki obrazca "prijava nezgode". Glede na navedeno, je triletni zastaralni rok pričel teči s 1.1.2002. Po oceni pritožnice je sodišče prve stopnje tudi napačno priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od 22.11.2001 dalje. Tožena stranka je že od samega začetka nasprotovala tožbenemu zahtevku po višini, kar vse kaže, da je bila višina dejansko sporna tudi sami tožeči stranki. Sodišče je šele tekom postopka, po prejemu izvedenskega mnenja dokončno odločilo o višini obveznosti tožene stranke, zato tožena stranka meni, da bi bilo povsem nesprejemljivo naprtiti ji plačilo zamudnih obresti od dne 22.11.2001. Te bi namreč lahko pričele teči šele 15. dan po prejemu izvedenskega mnenja. Tožena stranka tudi ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje o potrebnih pravdnih stroških postopka, iz katere ni razvidno kaj je dejansko sodišče priznalo tožniku in po kateremu "punktumu".

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi, navedb v odgovoru na tožbo, pripravljalnih vlogah in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Neutemeljene so tudi trditve pritožnice, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se nanašajo na izvedbo dokaza z izvedenci. Potem, ko je sodni izvedenec za medicino - travmatologijo, mag. A.A., dr. medicine, v zadevi izdelal izvedensko mnenje, je res imela tožena stranka nanj vsebinske pripombe in je bil njen očitek izvedencu, da je mnenje napisal v nasprotju z objektivizacijo in dejansko medicinsko dokumentacijo. Pri tem je izvedencu očitala, da je ocenjeval invalidnost za takoimenovani varus položaj obeh kolen, čeprav je navedeno posledica razvoja glede na položaj kolen in žil, zato tega ni mogoče določati kot invalidnost oziroma kot posledico poškodbe levega kolena z dne 10.8.1999. Druga pripomba je bila, da izvedenec ni navedel nobenega objektivnega izvida za obdobje od 7.11.2001 do 7.7.2004, ki bi dokazoval kakršnokoli spremembo gibljivosti in stabilnosti levega kolena, celo nasprotno, sam navaja izvid 15.12.2003, kateri izkazuje, da tožnik z levim kolenom ni imel večjih težav, ter izvid z dne 7.11.2001, ko je bila gibljivost kolena možna v celoti. Po pripombah tožene stranke izvedenec ni dokumentiral, kdo, kdaj in kje je ugotavljal slabšo gibljivost levega kolena. Tretja pripomba je bila v tem, da izvedenec ni pojasnil kaj pomeni valgus položaj in zakaj je potrebno napraviti valgizacijsko osteotomijo leve golenice ter kako bi naj prišlo do tako obsežne poškodbe, kot je sveže strganje prednje križne vezi in poškodbe notranjega meniskusa, pa tožnik sploh ne bi šel več kot štiri tedne k nobenemu zdravniku oziroma bi pri tem celo normalno opravljal svoje delo. Po trditvah tožene stranke je izvedenec ugotavljal nestabilnost kolena naprej, nazaj, ne da bi po rekonstrukciji prednje križne vezi (z ozirom na izvid v juniju 2001) citiral kakršnikoli objektivni podatek o tem kdaj in zakaj je prišlo do spremembe stabilnosti tega kolena. Ko je tožena stranka podala prej navedene pripombe v pripravljalni vlogi z dne 27.10.2004, je res hkrati predlagala imenovanje novega izvedenca in sicer strokovnega kolegija Ortopedske klinike v Ljubljani, obenem je tudi postavila vprašanja, na katerega naj bi nov izvedenec odgovoril. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je navedene pripombe in vprašanja dostavilo sodnemu izvedencu mag. A.A. in ga pozvalo, da odgovori na pripombe ter vprašanja tožene stranke, kar je izvedenec tudi storil. V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 20.11.2004 (priloga C/2 spisa), je izvedenec, tudi po oceni pritožbenega sodišča, argumentirano in razumljivo pojasnil in odpravil vse dvome, ki jih je izpostavila tožena stranka v pripombah danih v njeni vlogi z dne 27.10.2004 (list.št. 31), odgovoril je tudi na vprašanja, ki jih je tožena stranka sicer zastavila morebitnemu drugemu izvedencu, ki bi ga po njenem predlogu postavilo sodišče. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni bilo razlogov ne za postavitev drugega izvedenca, kot tudi ne za zaslišanje izvedenca mag. A.A.. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in skladno z 254. členom ZPP obrazložilo, da postavitev drugega izvedenca ni potrebno. Izvid in mnenje izvedenca mag.dr. A.A. je bilo v bistvenih delih skladno in strokovno prepričljivo, poleg tega tudi novi izvedenec ne bi razpolagal z več medicinske dokumentacije kot dosedanji izvedenec. Ker v obstoječem izvedenskem mnenju, še posebej pa v njegovi dopolnitvi, ni ne notranjih nejasnosti ali nepopolnosti, niti medsebojnih bistvenih razlik, neposredno zaslišanje izvedenca pa je tožena stranka izrecno odklonila, je ocena sodišča prve stopnje o nepotrebnosti dokaznega predloga, povsem razumna. Pravilnost take odločitve izhaja tudi iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 29.11.2004 (list.št. 46 do 48), v kateri je zavrnila tudi dopolnilno mnenje izvedenca, vendar je iz vsebine zavrnitve jasno prepoznavno, da dopolnitve izvedenskega mnenja ni argumentirano zavrnila, temveč je le navedla, da ne drži navedba izvedenca, da bi za dodatno deformacijo (po odstranitvi meniskusa) bilo potrebno opravljati korekcijsko osteotomijo, vsled česar tudi ni slediti oceni 4 % invalidnosti, ravno tako je v tej vlogi trdila, da ni mogoče celotne invalidnosti oceniti z 18 %, temveč le 7,5 %, ponovila je tudi pripombo v prejšnji pripravljalni vlogi z dne 27.10.2004, da medicinska dokumentacija dokazuje predhodno bolezensko spremembo kolena, ki je vplivala na potek zdravljenja, kot tudi to, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik utrpel trikratno poškodbo tega kolena in da si je to koleno prvič poškodoval že aprila 1993. Neutemeljenost prve pripombe je bila razjasnjena že v osnovnem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, kot tudi v njegovi dopolnitvi, saj je sodni izvedenec pojasnil, da potrebnost opravljanja korekcijske osteotomije izhaja iz izvida z dne 15.12.2003, ko je tožnik prišel na pregled in so ob tem pregledu pregledali tudi levo koleno, ki je bilo ukrivljeno na "o" (varus položaj). Ukrivljenost je znašala nekaj več kot 10 stopinj, sklepna špranja na notranji strani pa je bila zožena. Tedaj so bili mnenja, da pride pri tožniku v poštev valgizacijska osteotomija leve goleni, se pravi izravnava omenjene deformacije. Glede na navedeno je nerazumljiva trditev tožene stranke v njenih pripombah na dopolnitev izvedenskega mnenja, da ne drži, da bi dodatno deformacijo bilo potrebno opravljati s korekcijsko osteotomijo. Izvedenec je tudi prepričljivo in dokumentirano ovrgel pripombo tožene stranke, ki se nanaša na mnenje, da tožnik ni utrpel takih predhodnih bolezenskih sprememb kolena, ki bi vplivala na potek zdravljenja, ravno tako je jasno pojasnil, da poškodba levega kolena aprila 1993, ni v ničemer vplivala na posledice, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodbe istega kolena dne 10.8.1999, saj iz poteka zdravljenja tožnika izhaja, da je 23.4.1993 res utrpel poškodbo levega kolena, vendar se je tožnik tedaj le udaril v koleno in je dobil le mazilo proti bolečinam in vnetju. Glede na navedeno ni jasno, zakaj naj bi ta udarec aprila 1993, ki je bil zdravljen le z mazilom proti bolečinam, bil v vzročni zvezi z nastalo poškodbo dne 10.8.1999, kot trdi pritožnica. Trditev pritožnice, da strganje cele prednje križne vezi subtotalno in poškodbe notranjega meniskusa nista mogli nastati pri poškodbi levega kolena dne 10.8.1999, saj da ne moreta nastati pri običajnih gibih, iz česar tožena stranka sklepa, da je levo koleno bilo že predhodno poškodovano, ni utemeljena. Iz izvedenskega mnenja namreč ne izhaja, da sta omenjeni poškodbi nastali pri običajnih gibih, kot to trdi tožena stranka, temveč je tožnik navedeno poškodbo utrpel pri košnji trave, pri čemer mu je noga klecnila, kar ni mogoče zaključiti, da gre za običajni gib. Navedeno je tudi dokumentirano v izvidu z dne 8.9.1999. Tožena stranka izpostavlja, da iz izvida z dne 15.9.1999 izhaja, da si je tožnik "pred enim mesecem zvil levo koleno, nato pa še dvakrat", kar po njeni oceni pomeni, da je tožnik imel do navedenega dne koleno zvito najmanj trikrat, vendar je sodni izvedenec na to pripombo odgovoril v dopolnitvi izvedenskega mnenja, kjer je tudi pojasnil, da je povsem možno, da oseba s takimi poškodbami opravlja delo s povečanimi napori in bolečinami in za to še toliko bolj govori podatek iz pregleda, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka, da si je tožnik pred pregledom poškodoval levo koleno in nato še dvakrat, pri čemer ravno ta dva kasnejša dogodka dodatno potrjujeta oslabelost levega kolena oziroma klecavost. Tožena stranka v pritožbi ponavlja ugovor, da pri tožniku ne gre za obstoj 18 % invalidnosti, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja, pri tem izpostavlja izvid z dne 12.4.2000, 7.11.2001 in 15.12.2003, slednji naj bi dokazoval, da tožnik z levim kolenom ni imel večjih težav, pa je izvedenec ob osebnem pregledu dne 7.7.2004 kljub temu ugotavljal, da je levo koleno nestabilno, gibljivost zavrta ter je po XXII. poglavju točki 199 a, 201 a, 202 b in 209 a ocenil skupaj 18 % invalidnost. Tudi na ta ugovor je odgovoril sodni izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, ko je tudi argumentirano obrazložilo, zakaj mu je sledilo. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da se je gibljivost tožnikovega kolena lahko zmanjšala z ozirom na izvide ob koncu leta 2001, saj gre lahko pri tožniku za brazgotinjenje v kolenu in degenerativne spremembe, ki v lažji meri zavirajo gibljivost v kolenu. Izvedenec je tudi pojasnil, da je do spremembe stabilnosti levega kolena prišlo zato, ker je bil 16.7.2001 odstranjen trasplantant sprednje križne vezi skupaj z vijaki, ki so ta transplantant učvrščevali in tožnik prednje križne vezi sedaj nima in tudi ne transplantanta križne vezi. Zaradi tega ima nestabilnost kolena v smeri naprej in nazaj. Pritožnica nima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo tabele invalidnosti tožene stranke NE-94, ko je ocenilo invalidnost v skupni višini 18 %. Sodišče prve stopnje je pri tej oceni pravilno izhajalo iz izvedenskega mnenja, kot je obrazložilo v izpodbijani sodbi. Pritožnica s ponavljanjem trditve, da je po svojem zdravniku cenzorju ugotovila obstoj le 7,5 % invalidnosti, ne more argumentirano ovreči ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ima podlago v mnenju sodnega izvedenca, ki je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, pravilno ovrednotil invalidnost na podlagi 199 a točke tabele invalidnosti (4 % omejena gibljivost kolenskega sklepa lažje stopnje), 201 a točki (8 % ohlapnost kolenskega sklepa po poškodbi ligamentarnega aparata v eni smeri), 202 b točki (2,5 % invalidnosti - operativna odstranitev dela meniskusa). Sodišče je tudi ravnalo pravilno, ko je sprejelo oceno sodnega izvedenca, da se posledice poškodbe kažejo tudi v deformaciji kolena v varus položaju 10 stopinj in je pri oceni invalidnosti potrebno upoštevati 4. odstavek 13. člena Splošnih pogojev NE-94 in je pravilno uporabilo točko 209 a - nepravilno zaraščen zlom golenice z varus deformacijo in pri tem to deformacijo ocenilo s 4 % invalidnostjo. Tožena stranka je sicer tekom postopka prerekala tudi ugotovitve sodnega izvedenca, da gre pri tožniku za varus deformacijo kot posledico poškodbe, ki jo je utrpel dne 10.8.1999 in je trdila, da gre pri tožniku za prirojeno anomalijo, vendar je sodni izvedenec tudi ta ugovor argumentirano in prepričljivo ovrgel v dopolnitvi izvedenskega mnenja, ko je pojasnil, da je tožnik pred poškodbo res imel lažjo deformiteto kolen v smislu varusa, vendar je bila na levem kolenu zaradi zožitve sklepne špranje na notranji strani po poškodbi povečana in je mnogo bolj izražena kot desno in ni posledica razvojne anomalije, temveč izključno poškodbe, ki jo je tožnik utrpel dne 10.8.1999. Da gre pri tožniku za dodatno deformacijo, ki je posledica zožitve sklepne špranje po odstranitvi medialnega meniskusa, zaradi česar mu je bila tudi predlagana korektivna valgizacijska osteotomija, kot je bilo zgoraj omenjeno, potrjuje izvid z dne 15.12.2003, ko je bilo ob pregledu levega kolena ugotovljeno, da je sklepna špranja na notranji strani zožena, zato je bila valgizacijska osteotomija predlagana zaradi izravnave deformacije samo na levem, to je poškodovanem kolenu, ne pa pri obeh kolenih. Glede na zgoraj navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke, ki je predlagala izvedbo dokaza z drugim izvedencem. To stori sodišče le takrat, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Takšen položaj pa v tej zadevi ni nastal, kot je bilo že zgoraj povedano.

Pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo napake, na katero opozarja pritožnica, to je, da naj bi na strani sedem izpodbijane sodbe prišlo do očitno napake, ker je navedeno, da je tožena stranka izplačala 2/3 odškodnine za 82 dni prehodne nesposobnosti za delo, kar pa ne drži, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je obračunala in izplačala 82 dni dnevne odškodnine z odbitkom 1/3 (in ne 2/3). Pritožbeno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni zasledilo nobene napake, saj iz obrazložitve jasno izhaja, da je tožena stranka obračunala dnevno odškodnino z odbitkom 1/3, kot tudi sama trdi.

Sodišče prve stopnje je nadalje ravnalo pravilno, ko ni sledilo ugovoru zastaranja, ki ga je podala tožena stranka in se je ta nanašal na vtoževanih 300.000,00 SIT oziroma 3,5 % invalidnost, za katero je tožeča stranka povečala tožbeni zahtevek na glavni obravnavi dne 9.2.2005. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka glede zvišanja tožbenega zahtevka za plačilo zavarovalnine zaradi invalidnosti, že zaradi tega, ker je do tega prišlo na podlagi podanega izvedenskega mnenja, ko je zastaralni rok varovan, če zavarovanec (tožnik) vloži tožbo znotraj zastaralnega roka določenega v 1. odstavku 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) - relativni zastaralni rok, ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060 člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj se s tem zastaranje pretrga (388. člen ZOR). Ker je za oceno stopnje invalidnosti potrebno izvedenčevo sodelovanje, ima stranka pravico prilagoditi (skrčiti ali zvišati) svoj zahtevek po danemu izvedenskemu mnenju. Če gre za zvišanje tožbenega zahtevka, do tega pa je prišlo že po izteku relativnega zastaralnega roka, zvišana zavarovančeva terjatev ni zastarala. V obravnavani zadevi je tožnik ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, spremenil tožbeni zahtevek na podlagi strokovno vrednotene invalidnosti, zato je glede na podano izvedensko mnenje smel zvišati zahtevek, ne da bi tvegal ugovor relativnega zastaranja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od 22.11.2001 dalje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožena stranka prišla v zamudo zaradi neplačila zavarovalnine dne 22.11.2001, saj se tožena stranka kot zavarovalnica, ne more uspešno sklicevati na ugodnosti, ki jih nudi določba 2. odstavka 919. člena ZOR. V 2. odstavku 919. člena ZOR, gre za izjemo od pravila predpisanega v 1. odstavku tega člena, po katerem mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino v roku, ki ni daljši kot 14 dni od obvestila, da je nastal zavarovalni primer. Res je ta izjema določena v korist zavarovalnice, vendar jo mora zavarovalnica izkoristiti ter v pravdi zatrjevati in dokazovati okoliščine, ki so ji preprečevale, da bi lahko ugotovila obstoj svoje odgovornosti in višino škode in da bi izpolnila svojo obveznost v roku iz 1. odstavka 919. člena ZOR. Tožena stranka pa v odgovoru na postavljeni odškodninski zahtevek, niti v odgovoru na tožbo, ne pozneje med postopkom, ni zatrjevala, da ji tožnik ni predložil vseh podatkov in dokazov, da bi lahko presodila utemeljenost odškodninskega zahtevka oziroma tožbenega zahtevka. Kot je že povedalo Vrhovno sodišče v svoji odločbi II Ips 525/2002, 2. odstavek 919. člena ZOR govori o potrebnem času za ugotovitev obstoja zavarovalničine obveznosti, kar pomeni čas za zbiranje dokazov, na podlagi katerih bi lahko zavarovalnica, ki se ukvarja poklicno z zavarovalniškimi posli, ugotovila s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ali obstaja njena odgovornost. Iz te zakonske določbe ni mogoče sklepati, da pride v poštev vselej, kadar zavarovalnica odkloni izplačilo zavarovalnine iz kakršnegakoli razloga. Smisel zakonskih določb o kratkih rokih za izplačilo zavarovalnine (1. in 2. odstavek 919. člena ZOR) je v tem, da začne teči 14-dnevni rok takoj, ko pridobi zavarovalnica na voljo potrebne podatke in dokazila, na podlagi katerih lahko kot skrben strokovnjak sama presodi obstoj svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Če si ob tem ustvari zaradi nestrokovnega razmišljanja napačno predstavo o dejanskih okoliščinah in pravnih učinkih, se ne more uspešno sklicevati na ugodnosti, ki jih nudi določba 2. odstavka 919. člena ZOR. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da v kolikor si namreč stranki nista bili edini v obsegu oziroma vzroku za nastanek tožnikovih posledic, bi morala toženka za izvedbo izvedenskega postopka, ki ga opredeljuje 15. člen Splošnih pogojev NE-94, poskrbeti prav ona, ki je strokovno usposobljena organizacija za reševanje tovrstnih zavarovalnih primerov. Stvar njene organizacije je ta, da zavarovancu izplača zavarovalnino znotraj zakonskega roka. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da je iz spisa tožene stranke (priloga B/13) razvidno, da je tožnik svojemu zahtevku priložil celotno zdravstveno dokumentacijo, tožena stranka pa ga ni pozvala k nikakršni dopolnitvi, kar pomeni, da je imela vso podlago, da odloči o višini svoje obveznosti znotraj 14-dnevnega roka.

Pritožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vendar pritožbenih razlogov v tem delu dejansko ne obrazloži. Navedba pritožnice, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kaj je dejansko sodišče priznalo tožniku in po katerem "punktumu", ni mogoče šteti kot konkretizacijo pritožbenega razloga. Pritožbeno sodišče ni našlo razlogov za poseg v navedeni del odločitve.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).