Jedro

Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Upoštevaje navedeno, je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pa dejansko stanje, ki ga je ugotovila toženka v postopku izdaje upravnega akta.

Pričakovanje, ki ga izraža pritožba, da bo uradna oseba postavljala točno določena vprašanja, in da bo torej sama iskala opravičljive razloge za razhajanja v njegovi izpovedi, nima podlage v zahtevi, da je prosilec tisti, ki nosi breme skladnosti in verjetnosti svojih izjav. Zato bi moral pritožnik sam prevzeti nadaljnje pojasnjevanje lastnih izjav, ki so izpostavljene kot problematične, oziroma bi ga moral z ustreznimi vprašanji k temu vzpodbuditi na osebnem razgovoru navzoči svetovalec za begunce.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo št. 2142-275/2015/46 (1312-06) z dne 6. 6. 2017. Z njo je toženka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki jo je utemeljeval z navedbami o političnem preganjanju. Pred prihodom v Evropo konec leta 2015 naj bi bil temu izpostavljen v izvorni državi Gruziji kot član in aktivist ... stranke. V prošnji za mednarodno zaščito je v okviru podajanja navedb o minulih dejanjih preganjanja trdil, da so pripadniki nove vlade zapirali in preganjali pripadnike prejšnje vlade, v okviru česar je bil tudi sam poklican na policijo, kjer so ga zasliševali glede nezakonitega prejemanja denarja s strani prejšnjega župana. Trdil je, da sta zaradi teh dogodkov s prijateljem želela pobegniti v Ukrajino, vendar so ju prestregli na poti na letališče in odpeljali na policijo, kjer so ga pretepli in od njega zahtevali sodelovanje v Ukrajini (da bi se pridružil tamkajšnji gruzijski legiji), zaradi česar je pobegnil v Evropo.

2. Sodba sodišča prve stopnje temelji na presoji, da je toženka pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ker njegove izjave niso skladne in konsistentne. Ob tem je ključno to, da tožnikove izjave niso skladne niti v delu, v katerem opisuje razloge za zapustitev izvorne države, to je v zvezi s konkretnim dogodkom, ki naj bi se zgodil konec leta 2015, ko naj bi bil prijet s strani gruzijskih oblasti, zato tožnikovim izjavam o preganjanju ni mogoče slediti. Kljub temu sodišče odgovarja tudi na tožbene navedbe, ki se nanašajo na manj pomembne nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah, in pojasnjuje, da presoja, ali se je tožnik kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje, in dejstvo, da na Madžarskem ni počakal do odločitve o prošnji, nista bistveni okoliščini za odločitev v konkretnem primeru.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Na več mestih uveljavlja stališče, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede vseh tožbenih navedb. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do nekaterih njegovih navedb o neutemeljenosti zaključkov toženke glede dogodkov iz konca leta 2015, čeprav je sodišče neskladnost njegovih navedb v zvezi s temi dogodki ocenilo kot bistvene za odločitev v konkretnem primeru. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je toženka tudi na podlagi njegovih izjav o kraju bivanja sklepala na njegovo neverodostojnost, zato jih je nepravilno označilo za brezpredmetne, saj so očitno imele vpliv na končno odločitev. Graja pomanjkljivo presojo tožbenih navedb glede leta, v katerem so se začele njegove težave, izostala pa je tudi presoja zatrjevane protispisnosti glede trditve, ki naj bi jo dal v prošnji, in sicer da je "na omenjeni datum kupil letalsko karto". Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožnika nepravilno zavrnilo dokaze o njegovih navedbah (zdravniško dokumentacijo), ker se je neutemeljeno osredotočalo le na iskanje domnevnih neskladnosti v njegovi izpovedbi. Ne strinja se niti s stališčem sodišča, da ga je toženka (ustrezno) pozvala na pojasnitev vseh zatrjevanih neskladnosti v njegovih izjavah. Napačna pa je tudi presoja njegovih navedb o tem, zakaj je želel oditi v Ukrajino in glede okoliščin v zvezi s pridružitvijo gruzijski legiji. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 7. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da pa prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-11. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Ugotovitev pritožnikove splošne (ne)verodostojnosti je torej podlaga za dokazno oceno pritožnikovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Povedano z drugimi besedami, s presojo (ne)verodostojnosti pritožnikovih izjav je opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.2

8. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot bistveni razlog za zavrnitev tožbe navedlo neskladnost pritožnikovih izjav v zvezi z dogodkom, ki naj bi se zgodil konec leta 2015, ko je bil po njegovih navedbah prijet s strani gruzijskih oblasti (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Poleg tega se je ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 strinjalo z utemeljitvijo odločitve v izpodbijani odločbi, pri čemer je zavrnilo tožbene navedbe v zvezi z razhajanji v pritožnikovih izjavah: glede letnice povratka v Gruzijo po večletnem bivanju v Italiji; glede služenja vojaškega roka in datuma poroke; glede tega, kdo sploh ga je aretiral na letališču leta 2015; glede obdobja trajanja konkretnih težav v Gruziji (v tožbi je zatrjeval, da so se težave začele leta 2014 in trajale do 2015, na osebnem razgovoru pa je navedel, da je imel težave le enkrat, to je 4. 11. 2015, ko so ga prijeli); glede tega, ali je dobil dokument s prepovedjo zapustitve države ali pa ga je le podpisal; glede odhoda v Ukrajino, ko je navajal, da je želel oditi tja in se pridružiti gruzijski legiji in da ga je v to silila gruzijska oblast - ker je v obeh primerih cilj isti, je po mnenju sodišča nepomembno, ali gre sam ali ga pošljejo.

9. Iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje glede obstoječih nekonsistentnosti v bistvenih delih potrdilo ugotovitve upravnega organa, kar pomeni, da je sprejelo ugotovljeno dejansko stanje ter ga ni ugotavljalo samo in ga tudi ugotovilo drugače kot toženka. V takem primeru pa ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča RS kot sodišča prve stopnje, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.3 Upoštevaje navedeno, je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (prvi odstavek 75. člena ZUS-1) predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pa dejansko stanje, ki ga je ugotovila toženka v postopku izdaje upravnega akta.4

10. Glede na navedeno Vrhovno sodišče kot neupoštevne zavrača pritožbene navedbe o dejanskem stanju, med drugim o ugotovljenih nekonsistentnostih v pritožnikovih navedbah glede oseb, ki so ga aretirale, in objektom, kjer je bil zaslišan, glede datuma poroke in s tem v zvezi po njegovem mnenju neutemeljeno zavrnjene tožbene trditve o slabem spominu za datume.

11. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje le do zatrjevanih kršitev postopka upravnega spora in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, ki so konkretizirane do te mere, da je nanje sploh mogoče odgovoriti. Zgolj pritožbene navedbe v smislu, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev s tem, ker v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo številnih v tožbi izpostavljenih pomanjkljivosti, da toženka tožnika ni opozorila oziroma mu ni predočila določenih razlik v njegovi izpovedi ter mu tako ni dala možnosti, da jih odpravi, ne zadoščajo.

12. Ob tem gre najprej izpostaviti v sodni praksi že večkrat poudarjeno stališče, da je v upravnem sporu nesmotrno ponavljanje razlogov o spornih vprašanjih, kadar se sodišče strinja s tistimi, ki so navedeni v obrazložitvi upravne odločbe. Drugi odstavek 71. člena ZUS-1 namreč določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi tudi ugotovi. Če sodišče prve stopnje v takem primeru izrecno ne odgovori na vsako tožbeno navedbo, to pomeni le, da v tem delu prevzema stališče toženke in da s tem zavrača tožbeni očitek. To pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi storilo, zato pritožbena trditev o bistveni kršitvi pravil postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s pomanjkljivo opredelitvijo do (nekaterih) posameznih tožbenih navedb, tako da naj izpodbijana sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljena, saj pritožnik ne zatrjuje napačne uporabe določbe 71. člena ZUS-1. 13. Pritožnik meni, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno toleriralo ravnanje toženke, ki naj ne bi dala pritožniku možnosti, da se izjavi o nejasnostih glede akterjev preganjanja pri prijetju v oktobru 2015 (v tem smislu tožba v predzadnjem odstavku na 5. strani). Navedeni očitek ni utemeljen. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 1. 3. 2017 (stran 14) in tam navedenih vprašanj izhaja, da je organ poskušal razjasniti, kdo je pritožnika prijel in mučil (pripadniki varnostnih organov/ljudje v civilu ali policija), in da je pritožnik izrecno zanikal, da ga je prijela policija. Pritožnik je torej možnost imel. Pričakovanje, ki ga izraža pritožba, da bo uradna oseba postavljala točno določena vprašanja, npr. v smislu, ali so v Gruziji tudi policisti v civilu, in da bo torej sama iskala opravičljive razloge za razhajanja v njegovi izpovedi, pa nima podlage v zahtevi, da je prosilec tisti, ki nosi breme skladnosti in verjetnosti svojih izjav. Zato bi moral pritožnik sam prevzeti nadaljnje pojasnjevanje lastnih izjav, ki so izpostavljene kot problematične, oziroma bi ga moral z ustreznimi vprašanji k temu vzpodbuditi na osebnem razgovoru navzoči svetovalec za begunce.

14. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da ga je uradna oseba pozivala, naj pojasni razliko v izjavi o vrnitvi v Gruzijo leta 2015, medtem ko se je toženka v odločbi oprla na razliko, da naj bi enkrat dejal, da je bilo to leta 2013 in drugič leta 2014. Poudarja, da iz zapisnika ne izhaja, da bi sploh rekel, da se je vrnil v Gruzijo leta 2015. Po njegovem mnenju taka možnost izjave ni ustrezna, saj ga je uradna oseba zavajala.

15. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnik te kršitve v tožbi ni uveljavljal, zato trditve o spregledu kot napaki sodišča niso utemeljene in ne gre za kršitev v smislu 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1.Tudi sicer pritožba ne pojasni, v čem naj bi omemba leta 2015 kot časa vrnitve v Gruzijo pritožnika zavedla in mu preprečila, da zaradi razhajanj v njegovih izjavah glede letnic 2013 in 2014, ki ju je omenjal, pojasni dejanski čas svoje vrnitve v državo.

16. Drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do v tožbi zatrjevane protispisnosti glede navedbe v izpodbijani odločbi, da je pritožnik ob podaji prošnje navedel, da je na določeni datum kupil letalsko karto in naslednjega dne odšel v Ukrajino, čeprav iz prošnje to ne izhaja. Vendar sodišče prve stopnje s to okoliščino ni utemeljilo ključnih nekonsistentnosti v pritožnikovih izjavah, povezanih z dogodkom, ki naj bi se zgodil konec leta 2015 in ki ga je štelo za odločilnega. Ker se protispisnost ne nanaša na odločilno dejstvo, odsotnost razlogov o njej ne onemogoča preizkusa izpodbijane sodbe.

17. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo glede tožbenih navedb o trajanju težav (v tožbi je pritožnik navedel, da to, da so se začele leta 2014 ne negira, da so trajale tudi v letu 2015). Na to je odgovorilo v 14. točki obrazložitve sodbe.

18. Ker je po že obrazloženem sodišče prve stopnje kot bistvene za ugotovitev nekonsistentnosti pritožnikovih izjav izpostavilo neskladnosti glede dogajanja konec leta 2015, na odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je sodišče nepravilno zavrnilo kot nerelevantne tožbene navedbe glede kraja bivanja (z njimi je pritožnik nasprotoval ugotovitvi o neskladnosti izjav glede te okoliščine). S tem je sodišče namreč izrazilo stališče, da tudi ob manjšem obsegu ugotovljenih nekonsistentnosti odločitev ne bi bila drugačna. Na tem mestu Vrhovno sodišče opozarja na ustaljeno stališče upravnosodne prakse o potrebnosti ločevanja med bistvenimi5 in nebistvenimi nekonsistentnostmi v prosilčevih izjavah. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi to razlikovanje ustrezno upoštevalo s tem, ko je kot ključne za oceno o izkazanosti izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite ocenilo pritožnikove navedbe, ki se nanašajo na bistveni dogodek, zaradi katerega je zapustil Gruzijo (zatrjevano prijetje oziroma pridržanje s strani gruzijskih državnih organov oktobra 2015). Pritožnik zato z izpostavljanjem dejstva, da je upravni organ v odločbi ugotovil neskladnost v navedbah glede kraja bivanja, ne more uspeti.

19. Zaradi pavšalnosti ni mogoč preizkus ugovora, da na podlagi opomb k zapisniku ni mogoče sprejeti zaključka, da je pritožnik sprva podajal neresnične podatke oziroma da na tej podlagi ni mogoče sklepati na njegovo neverodostojnost, ker da bi bil s tem izničen pomen prebiranja zapisnika oziroma bi bile morebitne pripombe prosilcem vselej v škodo. Zato Vrhovno sodišče le na splošni ravni, kot je očitek sam, pojasnjuje, da ni ovire, da ne bi bile izjave, ki so vpisane v zapisnik, in k njim dane pripombe, podvržene presoji, ali je prosilec s pripombo neutemeljeno popravil (spremenil) ali vsebinsko dopolnil svojo prvo navedbo.

20. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo še stališče, da toženka ni zavrnila pritožnikove prošnje, ker se ne bi dovolj potrudil pri njeni utemeljitvi in ker bi odgovarjal preveč na splošno, ampak zato, ker so bile njegove izjave preveč neskladne, da bi jim bilo mogoče slediti. Upoštevaje navedeno, so za odločitev nerelevantne pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo tolerirati konceptualno napačnega pristopa toženke, ki je na podlagi neskladnosti izjav sklepala na to, da se pritožnik ni dovolj potrudil za utemeljitev prošnje.

21. Ker ostale navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi in niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

1 Te okoliščine so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 2 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbi I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016. 3 Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje. 4 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009, I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017. 5 To je tistimi, ki se neposredno nanašajo na opis zatrjevanih dejanj preganjanja oziroma na pogoje za priznanje mednarodne zaščite.