Jedro

Zakonska ureditev toženko pooblašča zgolj za to, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ne pa tudi za ponovno presojo že presojenih okoliščin oziroma okoliščin, ki so že obstajale v času odločanja o dodelitvi BPP, pa jih organ za BPP ni ugotovil ali upošteval. Toženka pri odločanju ni ustrezno upoštevala pravice stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Gre za temeljno procesno pravico stranke, ki mu je načelo ekonomičnosti postopka podrejeno. Zaradi temeljne narave te pravice mora biti stranki zagotovljeno njeno uresničevanje v vsakem upravnem postopku posebej, čeprav so si postopki podobni in čeprav so za odločitev v njih pravno pomembna ista dejstva in okoliščine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 158/2017 z dne 20. 8. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da tožnici z dnem 20. 8. 2018 preneha upravičenost do redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) po odločbi istega sodišča št. Bpp 158/2017 z dne 24. 3. 2017, v obliki oprostitve plačila stroškov za izvedenca v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. ... Iz obrazložitve izhaja, da je toženka v zadevi istega sodišča št. Bpp 212/2018 po uradni dolžnosti opravila poizvedbe o tožničinem premoženjskem stanju ter ugotovila, da je tožnica solastnica nepremičnine, ki je v naravi stanovanjska hiša z gostinskim lokalom. Tožnica po lastnih navedbah v tej nepremičnini ne živi, toženki pa je predložila tudi listine v zvezi z razveljavitvijo vpisa obremenitve te nepremičnine in izvedensko mnenje, po kateri je tržna vrednost nepremičnine 201.100,00 EUR na tožnico pa odpade 17/41 delež v vrednosti 85.467,50 EUR.

2. Po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se BPP ne dodeli osebi, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, če to premoženje dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar znaša 18.852,00 EUR. V to premoženje se šteje tudi nepremično premoženje z izjemo stanovanja, v katerem oseba dejansko prebiva. Edini razlog, zaradi katerega se premoženje ne upošteva, je, če prosilec uspe izkazati upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno ali onemogočeno in jih prosilec ni zakrivil po lastni volji. Tožnica sicer zatrjuje, da s svojim deležem pri navedeni nepremičnini ne more razpolagati ter da se je iz nepremičnine izselila v letu 2005 zaradi nevzdržnih razmer, vendar njene navedbe ne zadostijo pravnemu standardu nemožnosti razpolaganja, ki ga toženka tudi podrobneje opredeli.

3. Zato toženka meni, da tožnica ni uspela izkazati, da bi bilo njeno razpolaganje z navedenim premoženjem omejeno ali onemogočeno na pravno upošteven način, kar pomeni, da ne izpolnjuje premoženjskega cenzusa za dodelitev BPP. Ker mora po določbah ZBPP upravičenec izpolnjevati pogoje za odobritev BPP ves čas, za katerega mu je ta odobrena, je bilo treba odločiti, da je tožnici z dnem izdaje izpodbijane odločbe ta upravičenost prenehala.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana, ne da bi jo toženka pred tem pisno seznanila z razlogi za prenehanje upravičenosti do BPP, tako da bi imela možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Odločitev temelji na njeni izjavi, ki jo je podala v drugem postopku za dodelitev BPP (Bpp 212/2018), vendar ji organ s tem, ko jo je pozval na izjasnitev v tej zadevi, ki se nanaša na dodelitev BPP, še ni dal možnosti, da se izjavi tudi glede okoliščin, ki se nanašajo na prenehanje upravičenosti do BPP, na kar se nanaša izpodbijana odločba. Poleg tega iz obrazložitve ne izhaja, da bi šlo za naknadno spremenjene okoliščine, ki bi jih bilo treba razlagati v smislu povečanja tožničinega premoženja. Toženka namreč ne navaja, da bi tožnica po odobritvi BPP, na katero se nanaša izpodbijana odločba, pridobila dodatno premoženje, tako da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bili izpolnjeni pogoji za postopek po uradni dolžnosti iz 42. člena ZBPP. Po 41. in 42. členu ZBPP organ namreč izpelje ugotovitveni postopek v primeru spremenjenih razmer, ne pa zaradi ponovne presoje okoliščin. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj navaja, da je hipoteka, na podlagi katere je vpisana prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnin, že poplačana, ne pa tudi, kdaj je bila poplačana. Tožnica meni, da če je bila poplačana že prej, zato izpodbijana odločba pomeni neupravičeno ponovno odločanje o njeni upravičenosti do BPP. Poleg tega opozarja na vknjižbo prepovedi odsvojitve in obremenitve ene od predmetnih nepremičnin, zaradi katere trdi, da ne more razpolagati z deležem na tej parceli.

5. Poleg tega navaja še, da v predmetni hiši ne more prebivati zaradi razmer, na katere nima vpliva, zato se je iz nje že v letu 2005 izselila. Trenutno živi v najemu, na drugem naslovu, v predmetni zgradbi pa ima prijavljeno stalno prebivališče. Če bi v tej zgradbi tudi dejansko živela, bi bila upravičena do BPP, zato meni, da je povsem neživljenjsko stališče, da do BPP ni upravičena zato, ker v stavbi ne more živeti zaradi nevzdržnih razmer. Tudi sicer meni, da bi toženka morala ugotavljati konkretne razloge, iz katerih tožnica brez lastne krivde ne more prebivati v predmetni stavbi, zaradi vknjiženih prepovedi odsvojitve in obremenitve pa s to nepremičnino tudi ne more razpolagati.

6. Tožnica navaja še, da predmetna odločitev odstopa od odločitev toženke v podobnih situacijah, saj v primerih, ko prosilec ne more živeti v nepremičnini iz razlogov, ki jih sam ne zakrivi, toženka tega v skladu z načelom pravičnosti ne šteje prosilcu v škodo. Tožnica se glede tega sklicuje na odločbo Bpp 618/2018 istega organa. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

7. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v ugotovitvenem postopku v zadevi št. Bpp 212/2018 ugotovljeno, da tožnici solastne nepremičnine niso več obremenjene s prepovedjo odtujitve in obremenitve ter na njih ni več zaznamovan spor o pridobitvi lastninske pravice. Gre torej za novo dejstvo, ki organu za BPP prej ni bilo znano, saj je iz uradnih evidenc izhajalo drugačno stanje, tožnica pa organa za BPP o spremembah ni obvestila. V zadevi št. Bpp 212/2018 je toženko pozvala na izjasnitev v zvezi z vrednostjo in dejanskim stanjem predmetne nepremičnine, tako da je bilo njeno ravnanje zakonito in pravilno. Zaradi načela ekonomičnosti postopka toženke ni ponovno z enakim dopisom pozivala na izjasnitev tudi v predmetni zadevi, saj je toženka vse podatke in izjave že podala v zadevi št. Bpp 212/2018. Na te izjave je organ oprl izpodbijano odločbo, saj je za presojo izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP pomembno materialno stanje upravičenca, ki se ne more razlikovati glede na posamezne upravne postopke, temveč zgolj glede na čas, v katerem se ugotavlja. V nadaljevanju toženka pojasnjuje okoliščine v zvezi z izbrisom omejitev in zaznamb pri predmetni nepremičnini, v zvezi z navedbami, da nepremičnina ni primerna za bivanje pa opozarja na podatke GURS, iz katerih izhaja, da nepremičnina obsega tri dele, ki so ločene funkcionalne enote in jih je mogoče uporabljati samostojno. Tožnica ni izkazala, da bi obstajali zakonsko upravičeni razlogi, iz katerih ne more razpolagati s tem premoženjem, pri čemer se sklicuje na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in prakso Vrhovnega sodišča RS. Toženka meni, da se je opredelila do tožničine možnosti glede razpolaganja s predmetno nepremičnino, tako da gre za vprašanje razlage prava in ne za zatrjevane kršitve postopka. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. Kot pravilno navaja toženka, mora po prvem odstavku 41. člena ZBPP upravičenec do BPP pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena. Po prvem odstavku 42. člena ZBPP strokovna služba za BPP začne postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP (…). Po drugem odstavku istega člena strokovna služba po izvedenem ugotovitvenem postopku pristojnemu organu predlaga izdajo odločbe, s katero se ugotovi prenehanje upravičenosti do BPP ali določi drug obseg oziroma obliko BPP (…).

10. Tožnica ima sicer prav, da navedena zakonska ureditev toženko pooblašča zgolj za to, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ne pa tudi za ponovno presojo že presojenih okoliščin oziroma okoliščin, ki so že obstajale v času odločanja o dodelitvi BPP, pa jih organ za BPP ni ugotovil ali upošteval. To izhaja tako iz izrecnega zakonskega besedila, ki govori o ugotavljanju, ali so "nastopile" okoliščine (…), kot tudi iz splošne prepovedi ponovnega odločanja o isti upravni zadevi, če se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (četrta točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Vendar pa je toženka po presoji sodišča ostala v opisanem zakonskem okviru, saj je v zvezi z omejitvami razpolaganja in obremenitvami izrecno navedla, da so bile "razveljavljene" oziroma da so bile terjatve "poplačane". Taka obrazložitev bi bila sama po sebi sicer komaj ustrezna, vendar pa je v kontekstu celotne obravnavane zadeve, kjer je toženka omejitve razpolaganja in obremenitve predmetne nepremičnine upoštevala pri dodelitvi BPP in to tudi podrobno obrazložila, povsem jasna in nedvoumna.

11. Sodišče se strinja tudi s stališči toženke o ekonomičnosti postopka in o tem, da so pravno pomembne okoliščine, ki se nanašajo na premoženjsko stanje prosilca oziroma upravičenca do BPP, enake tako v postopku odločanja o dodelitvi BPP, kot v postopku ugotavljanja, ali upravičenec še izpolnjuje pogoje za BPP. Vendar pa toženka pri odločanju ni ustrezno upoštevala pravice stranke, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Gre za temeljno procesno pravico stranke, ki mu je načelo ekonomičnosti postopka podrejeno že po izrecnem besedilu 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ekonomičnost postopka pogojuje z „vsem, kar je potrebno, da se … zavarujejo pravice in pravne koristi stranke“.

12. Zaradi temeljne narave te pravice mora biti stranki zagotovljeno njeno uresničevanje v vsakem upravnem postopku posebej, čeprav so si postopki podobni in čeprav so za odločitev v njih pravno pomembna ista dejstva in okoliščine. Za zakonito odločitev o zadevi namreč ne zadostuje zgolj objektivno pravilna ugotovitev pravno pomembnih dejstev, temveč morajo biti ta dejstva v vsakem postopku posebej ugotovljena v skladu s pravili postopka, posebej tistimi, ki varujejo temeljne pravice stranke.

13. Ali in kako bo uveljavljala svoje procesne pravice, vključno s pravico do izjave, je namreč stvar proste odločitve stranke, ki pa mora biti zaradi učinkovitega izvrševanja te pravice očitno seznanjena s tem, na katero upravno zadevo (ali zadeve) se uresničevanje procesne pravice sploh nanaša. Prav to pa v obravnavani zadevi ni bilo zagotovljeno, saj ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ne iz navedb toženke ne izhaja, da bi bilo tožnici v zadevi Bpp 212/2018 predočeno, na katere druge upravne zadeve se še nanašajo ugotovljena dejstva in okoliščine, s tem pa tudi njena izjava o teh dejstvih in okoliščinah. Povedano drugače: ni sicer zadržkov, da toženka pravno pomembnih dejstev in okoliščin ne bi ugotavljala za več upravnih zadev hkrati (bodisi na podlagi združitve zadev, bodisi kako drugače), pomembno pa je, da je stranki ob tem znano, v zvezi s katerimi zadevami uveljavlja svoje procesne pravice.

14. V nasprotnem primeru lahko pride do situacije, ko se bo stranka v eni od odprtih zadev odločila, da se ne želi dodatno izjasnjevati o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, s tem pa si bo avtomatično in nevede zaprla pot do te opredelitve v vseh ostalih zadevah, kjer odločitev sloni na istih dejstvih in okoliščinah. Tak položaj stranke po presoji sodišča ne bi bil skladen s smislom in vsebino pravice do izjave, kot je opredeljena v 9. členu ZUP in tudi drugih, hierarhično višjih pravnih aktih.

15. Kršitev pravice do izjave se po tretji točki drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zato že ta razlog sam po sebi zadostuje za to, da sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi (tretja točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1) in vrne zadevo organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Zaradi učinkovitejšega vodenja tega postopka pa sodišče pripominja še, da se strinja s toženko, da je možnost dejanskega razpolaganja z nepremičnino (drugi odstavek 14. člena ZBPP) pravni standard, ki pa ga je treba napolniti v vsaki zadevi posebej, ob upoštevanju okoliščin zadeve. Prav to je namreč namen in smisel normiranja z uporabo pravnega standarda: normodajalec lahko z njim pokrije bistveno širši nabor dejanskih situacij kot z konkretno navedbo pravno pomembnih okoliščin. Zakaj toženka meni, da omenjenega pravnega standarda ni mogoče napolniti z dejanskimi okoliščinami, na katere se tožnica sklicuje v zvezi z možnostjo prebivanja v predmetnem objektu, iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja. Toženka je to sicer jasno in določno navedla v odgovoru na tožbo, vendar na tak način ni mogoče sanirati bistvenih pomanjkljivosti v obrazložitvi, poleg tega pa se je toženka pri tem sklicevala na okoliščine, glede katerih se tožnica v postopku ni mogla izjasniti.

16. Kot je bilo obrazloženo, odločitev v tej zadevi temelji na ugotovitvi, da je toženka v postopku zagrešila bistveno kršitev upravnega postopka, ki jo je mogoče razbrati že iz obrazložitve izpodbijane odločbe. To pomeni, da je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

17. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).