Jedro

Ker je bil tožniku razpored dela že predhodno znan, ga poslovodkinja ni bila dolžna opominjati, da mora priti na delo. Izostanek njenega opomina ne more privesti do zaključka, da je izostanek z dela opravičljiv oziroma, da tožnikova malomarnost ni podana.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo odsotnost z dela pravilno kvalificiralo kot kršitev obveznosti opravljanja dela po 33. členu ZDR-1 in 43. členu Kolektivne pogodbe A. d. d. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odpovedi iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4. 5. 2016 nezakonita in se razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji od 23. 12. 2016 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imela pri toženi stranki, ji obračunati in izplačati plače v višini 1.000,00 EUR bruto mesečno, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke ter odločilo še, da tožena stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da ni neupravičeno izostal z dela na inventurno soboto 19. 11. 2016. Ne drži, da mu je bilo odrejeno delo na ta dan. Tudi ne drži, da je kršil delovno obveznost. Tožnik je bil v bolniškem staležu do 18. 11. 2016 (petek). Tega dne je po telefonu poklical poslovodkinjo in ji povedal, da je zaključil bolniški stalež, ter da pride na delo 21. 11. 2016 (v ponedeljek). Navedena mu ni rekla, da mora priti na delo v soboto 19. 11. 2016. Soglašala je, da naj po izteku bolniškega staleža pride na delo v ponedeljek 21. 11. 2016. Tožnik je izkazal običajno skrbnost in vestnost, da je zadnji dan bolniškega staleža poklical delodajalca in se dogovoril, kdaj bo prišel na delo. Nikogar ni spravil v zmoto ali nalagal. Zadnji dan bolniškega staleža je preveril pri toženi stranki, kakšne so potrebe po delu. Obvestil jo je, da pride na delo v ponedeljek. Ker je tožena stranka oziroma poslovodkinja molčala, se šteje, da je s tem soglašala. Tožnik ni samovoljno izostal z dela, tudi ni bil dolžan delati vsako soboto, ampak je bil dolžan delati ob poprejšnjem dogovoru oziroma obvestitvi. Spornega dne pa je tudi varoval bolnega otroka, kar kaže na objektivno nezmožnost, da bi prišel na delo.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo za zakonito in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je tudi pravilno ugotovilo, da je izpolnjen pogoj predhodnega opozorila za podajo odpovedi iz 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki se je nanašal na zamujanje in neizpolnjevanje delovnih obveznosti (brisanje polic, zlaganje blaga na umazane police) v avgustu 2015, česar pa pritožba niti ne problematizira, saj se osredotoča le na očitano kršitev iz same odpovedi, ki se nanaša na to, da je tožnik 19. 11. 2016 neupravičeno izostal z dela.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je bila prodajalna odprta od ponedeljka do sobote, pri čemer delavci niso delali vsako soboto, ampak po določenem razporedu, ki je temeljil na podlagi opravljenih ur. Ključna za odločitev v tem sporu je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bila tako mesečni razpored dela za mesec november 2016 (z dne 25. 10. 2016) kot tedenski plan za teden od 14. 11. 2016 do 19. 11. 2016 (z dne 10. 11. 2016) objavljena na oglasni deski še preden je tožnik nastopil bolniški stalež, v katerem je bil od 11. 11. 2016 do 18. 11. 2016, kar pomeni, da je bil z delovno obveznostjo za dne 19. 11. 2016 (sobota) seznanjen. To je tudi ključna podlaga za zavrnitev tožnikove pritožbe, saj je bistvo tožnike pritožbe ravno v tem, da ni bil seznanjen s tem, da bi moral 19. 11. 2016 priti na delo.

8. Sodišče prve stopnje pa je v svoji dokazni oceni utemeljeno dalo težo tudi nejasnostim oziroma nasprotjem med navedbami in izpovedjo tožnika. Po eni strani je tožnik izpovedal, da z razporedom za inventurno soboto ni bil seznanjen, po drugi strani pa, da se je s tem seznanil iz razporeda dela, medtem ko iz njegovih navedb izhaja celo to, da je toženo stranko obvestil, da ga v soboto na delo ne bo.

9. Tako kot v pritožbi je tožnik že v postopku na prvi stopnji poudarjal, da je o zaključku bolniškega staleža 18. 11. 2016 telefonsko obvestil poslovodkinjo tožene stranke in ji pri tem povedal, da pride na delo 21. 11. 2016. Napačno je stališče tožnika v zvezi s tem, da bi ga morala poslovodkinja opozoriti, da ima delovno obveznost na inventurno soboto, ter da je njen molk razumeti kot strinjanje z neprihodom na delo. Ker je bil tožniku razpored dela že predhodno znan, ga poslovodkinja ni bila dolžna opominjati, da mora priti na delo. Izostanek njenega opomina ne more privesti do zaključka, da je izostanek z dela opravičljiv oziroma da tožnikova malomarnost ni podana, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje. Tudi ni odločilno sklicevanje tožnika na okoliščino, da je bil 19. 11. 2016 odsoten z dela tudi zato, ker je negoval otroka (oziroma da naj bi to dokazovalo opravičenost izostanka), pri čemer pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje tega niti ni dokazal (npr. s predložitvijo zdravniškega potrdila). Tako tudi v pritožbi neutemeljeno prikazuje varstvo bolnega otroka kot objektivno nezmožnost, da bi prišel na delo.

10. Sodišče prve stopnje je tožnikovo odsotnost z dela pravilno kvalificiralo kot kršitev obveznosti opravljanja dela po 33. členu ZDR-1 in 43. členu Kolektivne pogodbe A. d. d. Sklicevalo se je še na Kodeks poslovne etike delavcev tožene stranke, ki kot kršitev delovne obveznosti opredeljuje opustitev obvestila zaradi odsotnosti zaradi bolezni oziroma opustitev predložitve bolniškega lista. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odpovedi iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (šesti odstavek 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).