Jedro

Tožena stranka je tožnici očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, ko je nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Tožnica je v postopku zatrjevala, da ni zagrešila kaznivega dejanja tatvine, temveč ji je bil merilec vlage podtaknjen. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča nepravilno navedlo, da tožnica ni podala trditvene podlage v zvezi s tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način naj bi se to zgodilo, zato je ostala trditev, da ji je bil merilec vlage dejansko podtaknjen, nedokazana. Trditvena podlaga tožnice je ves čas postopka bila, da ji je nekdo podtaknil v torbico merilec vlage v usnju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stališče sodišča prve stopnje glede trditvene podlage o tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način, nepravilno in neživljenjsko, saj ni mogoče zahtevati od tožnice, da zatrjuje oziroma pove, kdo konkretno in na kakšen način ji je merilec vlage podtaknil v torbico. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do uradnih zaznamkov organov pregona niti ni upoštevalo pravnomočne kazenske zadeve glede na identično dejansko stanje. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjena dne 4. 10. 2011 med tožečo stranko in toženo stranko, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka); da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011 še traja (točka I/2 izreka); da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji za čas od dne 21. 12. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo ter ji za čas od dne 21. 12. 2011 do dne, ko jo pisno pozove nazaj na delo, za vsak mesec tudi obračunati bruto plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011, pri čemer je od teh posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo (točka I/3 izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (točka I/4 točka). Nadalje je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjena dne 4. 10. 2011 med tožečo stranko in toženo stranko nezakonita in se razveljavi (točka II/1 izreka); da se ugotovi, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011 sklenjeno med tožečo stranko in toženo stranko še zmeraj traja do odločitve sodišča prve stopnje (točka II/2 izreka); da se tožeči stranki za obdobje od 21. 12. 2011 do odločitve sodišča prve stopnje priznajo vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo (točka II/3 izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 21. 12. 2011 do dneva odločitve sodišča prve stopnje obračunati bruto plače, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011, pri čemer je od teh posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka II/4 izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati neto odškodnino v znesku 12.433,38 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15. dneh, pod izvršbo (točka II/5 izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka v 15 dneh, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi s tekom od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (točka II/6 izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške sodnega postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v vseh primerih pa naloži toženi stranki plačilo stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Navaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je delavka naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da je nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage, A.), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Predpostavka, da se sploh lahko ugotavlja, ali je s stopnjo prepričanja tožnici dokazano dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, je seveda, da se to kaznivo dejanje tudi zatrjuje z vsemi svojimi znaki (kakor za ustrezno izvršitveno obliko). Tožena stranka se v izreku odpovedi na splošno sklicuje na kaznivo dejanje tatvine po 204. členu KZ-1 (pri tem ne navede niti odstavek tega člena), vendar pa ne navede in ustrezno konkretizira njegovih zakonskih znakov, niti v sami odpovedi ni ustrezno opredeljena izvršitvena oblika kaznivega dejanja tatvine, niti ni opredeljen zakonski znak pridobitve protipravne koristi, saj v odpovedi sploh ni navedeno (kakšno) protipravno premoženjsko korist oziroma v kakšni višini naj bi si pridobila tožnica. Iz listin kazenskega spisa, ki sta jih pravdni stranki vložili v spis, izhaja, da je tožena stranka vložila obtožni predlog, pri čemer je tožnici očitala, da je v obratu oškodovane pravne osebe tožene stranke na naslovu v B. z namenom protipravne prilastitve odtujila elektronsko merilno napravo in s tem oškodovala toženo stranko za 783,70 EUR, kar znaša vrednost odtujene merilne naprave. Sodišče v obrazložitvi navede, da je tožnica naklepoma storila očitane kršitve, da je nezakonito odtujila merilec vlage z namenom, da si ga protipravno prilasti, takšnega kaznivega dejanja pa KZ-1 ne pozna. Dokazno breme je bilo na strani tožene stranke (82. člen ZDR). Ob uporabi prava oziroma procesnih določb je mogoče ugotoviti, da tožena stranka z zahtevanim dokaznim standardom materialne resnice, to je stopnja prepričanja, ni dokazala vse znake kaznivega dejanja tatvine - tako subjektivna - direktni naklep, kakor tudi objektivne znake kaznivega dejanja oziroma, da je na drugi strani tožnica s stopnjo prepričanja dokazala, da ji je bil merilec vlage podtaknjen. Primarno dokazno breme, to je, da se dokaže zakonitost in utemeljenost odpovednega razloga je na strani tožene stranke, saj je takšna izrecna zakonska ureditev, kar je popolnoma razumljivo, saj gre za varstvo šibkejše stranke. Za kaznivo dejanje tatvine po 204. členu KZ-1 (pri čemer sodišče niti ne navede, katero kaznivo dejanje naj bi storila tožnica oziroma po katerem odstavku 204. člena KZ-1), se zahteva direktni naklep, saj je mogoče storiti očitano kaznivo dejanje tatvine samo s to stopnjo krivde (glej Deisinger M.: Kazenski zakon s komentarjem - posebni del, GV Založba Ljubljana, 2002, str. 363-364). Poleg tega je ta direktni naklep obarvan, saj se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja in ima namen trajne prilastitve premične stvari, kar s svojim ravnanjem tudi hoče uresničiti (v kolikor si merilec samo sposodi, to dejanje ni storjeno, enako velja, v kolikor je osebi podtaknjen, itd.). Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da naj bi tožnica naklepoma storila očitane kršitve, da je nezakonito toženi stranki odtujila merilec vlage z namenom, da si ga protipravno prilasti in s tem storila kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Izpostaviti je, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da merilec vlage ni bil najden ob običajnem pregledu, ampak je šlo za poostreno kontrolo, ki se do tedaj v obratu B. še ni vršila, ampak se je poostrena kontrola prvič vršila prav obravnavanega dne (navedeno ni sporno). Merilec vlage ni bil najden pri drugi kontroli, ampak ga je našla sama tožnica v nahrbtniku, pri čemer sta priči C.C. in D.D. izpovedali, da tožnica niti ni vedela, da je navedeno merilec vlage, ki je last tožene stranke. Tožnica je takoj, ko je našla merilec vlage takoj rekla, da ji je bil podtaknjen, ter da naj takoj pokličejo policijo. Neverjetno je tudi, da bi si tožnica prilastila edini merilec vlage v enoti B., ki se je uporabljal vsakodnevno, v dveh delovnih izmenah, dopoldne in popoldne in katerega si je nesporno delilo več delavcev (merilna naprava je krožila po oddelkih med delavkami, ki so jo pri delu uporabljale). Prvostopno sodišče navaja, da izvedeni dokazi ne potrjujejo navedb tožnice. Tožnica je bila namreč (poleg priče E.E.) od oseb, ki so tožile toženo stranko zaradi nezakonite odpovedi iz poslovnih razlogov, dejansko pa ji je bila odpoved podana iz razlogov diskriminacije - bolniškega staleža (dotlej takšnih tožb pri toženi stranki ni bilo), edina, ki je postavila reintegracijski zahtevek. Tožena stranka je osebno izkaznico s sliko tožnice, potem, ko se je vrnila k toženi stranki, nalepila na vratarnico ob glavnem vhodu v poduk vsem ostalim zaposlenim, kaj se zgodi s tistimi delavci, ki tožijo toženo stranko. Tožnica je bila potem, ko je bila reintegrirana k toženi stranki, tudi napotena v enoto F., kjer so delovni pogoji v primerjavi z enoto v G. občutno slabši. Potem, ko je tožena stranka enoto v F. zaprla, pa je tožnico „kazensko“ napotila (skupaj z drugo reintegrirano E.E.) na delo v oddaljeno enoto B., kjer jo je vozila s službenim osebnim avtomobilom H.H., kar je vsekakor nenavadno (ter se ta način ni prakticiral v nobenem drugem primeru). Dejstvo je, da je tožnica za toženo stranko predstavljala velik problem. Edina od zaposlenih je skupaj s sindikatom opozarjala na nepravilnosti, ki so se dogajale pri toženi stranki, pri čemer toženi stranki ni bilo povšeči, da je le-ta uporabila zakonita pravna sredstva. Sodišče zmotno zaključuje, da je dne 22. 11. 2011 šlo zgolj za splet okoliščin, ki v resnici ne odstopajo od običajnih dogodkov v vsakdanjem življenju, da tožena stranka ni imela nobenih „zlih namenov“. Priča E.E., ki je še vedno zaposlena pri toženi stranki, je v svoji izpovedbi (tako pravdnem postopku kot tudi v kazenskem postopku) podrobneje opisala, kako je potekal pregled ob prihodu nje in tožnice nazaj (parkirišče enote v B.) in o čem je tekel pogovor z varnostnikom. Izpovedala je, da je varnostnik rekel, „kdo je ta I.I. v G., v 5 minutah me je 15-krat klical, da smo nesposobni, da ne morejo nič najti, da ne vemo nič raziskati, pa da še ene torbice nismo pregledali“. Iz izpovedbe E.E. tudi izhaja, da je vprašala varnostnika, kaj iščejo, odprla nahrbtnik, varnostnik pa je odgovoril: „Gospa, ko bi jaz vedel, kaj iščem, bi vam povedal, pa ne vem, kaj iščejo.“ Ta del izpovedbe je potrdil tudi C.C. (z izjemo točno 15 klicev). Prav tako je nenavadno, da je bil prav dne, ko naj bi tožnica ukradla merilno napravo, odrejeno poostren nadzor, ob dejstvu, da pred tem ni nikoli bil odrejen. Da je bila tožnici merilna naprava podtaknjena, izkazujejo že naslednja dejstva in sicer, da ob izstopu iz podjetja pri tožnici, kljub opravljenemu pregledu merilne naprave niso našli, da se je morala H.H., ki je bila po izpovedbi tožnice in E.E. tega dne v času vožnje iz B. nenavadno živčna in je kadila eno cigareto za drugo, po klicu J.J. vrniti v obrat B., ker z dokumentacijo nekaj ne bi bilo v redu, pri čemer se je v preteklosti material iz B. v G. vozil brez dokumentacije (slednje je potrdil tudi J.J.). I.I. je poklical navedenega dne varnostnika C.C. in ga opozoril, da „ena črna torbica ni pregledana“ in da je tožnica ob ponovnem pregledu sama iz nahrbtnika potegnila merilno napravo, da je sam varnostnik C.C. izpovedal, da sam niti ne bi vedel, če tudi bi napravo videl, da gre za merilno napravo za merjenje vlage v usnju, ker takšne naprave doslej še ni videl. Dejstvo je tudi, da nobenega drugega kot tožnico (in E.E.) tega dne niso poklicali nazaj in ponovno opravili pregled. Vse navedeno pa izkazuje, da tožnica dejansko ni vedela, da se v njenem nahrbtniku nahaja merilna naprava in da ji je bila podtaknjena ter je navedeno tudi izkazano. Popolnoma neživljenjska in izkustveno nemogoča so tudi navajanja prvostopnega sodišča, da bi tožnica morala navesti točno, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način. Sicer pa navedeno izhaja iz opisa dejanskega stanja, ki ga je podala tožnica (pa tudi tožena stranka), iz njega pa izhaja, da je v času, ko so bile delavke v garderobi in je na vratih garderobe stala H.H., J.J. imel neomejen dostop do merilca vlage, nahrbtnik tožnice pa je bil v času, ko je bila v garderobi z vsemi ostalimi delavkami, v predalu delovne mize, ki ni bil zaklenjen. Sodišče se tudi ne opredeli do vsebine uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih, pridobljenih v predkazenskem postopku, ki so bili predloženi v spis oziroma jih ne presodi skupaj z drugimi dokazi, za kar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma gre za bistveno kršitev iz 8. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pri tem je izpostaviti, da so uradne osebe relevanten dokaz, saj če tudi so si pisali policisti najprej izjavo v beležnico, navedeno vsekakor ne pomeni, da so potem, ko so zapisali uradne zaznamke o zbranih obvestilih, izjave predrugačili ali si izmislili druge izjave. Navedeno vsekakor ni logično. Pri presoji izpovedb prič v tem postopku (in kazenskem postopku) ter vsebine uradnih zaznamkov je mogoče namreč ugotoviti naslednje in kar dodatno pojasnjuje in dokazuje navedbe tožnice, da je bil merilec vlage podtaknjen. Obstajajo nasprotujoče si navedbe H.H., C.C., kot izhajajo iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 19. 4. 2012 in uradnega zaznamka D.D. z dne 22. 11. 2011. H.H. je namreč izpovedala, da se je vrnila v enoto v B. iz razloga, ker jo je poklical J.J., medtem ko je iz uradnega zaznamka D.D. razvidno, da je H.H. D.D. rekla, da se je vrnila iz razloga, ker jo je poklical I.I.. Nadalje je C.C. izpovedal na glavni obravnavi 19. 4. 2012, da je I.I. klical varnostnico D.D. samo enkrat, medtem ko iz uradnega zaznamka slednje izhaja, da jo je klical I.I. najmanj 3 krat. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo zoper sodbo in v celoti prereka pritožbene navedbe, ter navaja, da so bili v postopkih nesporno ugotovljena naslednja dejstva: - po reintegraciji tožnice na podlagi sodbe VDSS opr. št. Pdp 1254/2010 z dne 17. 2. 2011 je bila tožnica reintegrirana v delovno razmerje k toženi stranki; - po reintegraciji v delovno razmerje k toženi stranki je tožnica pričela najprej z delom v enoti tožene stranke v F.. Zaradi poslovne odločitve tožene stranke, da se enota v F. zapre, je tožnica nadaljevala z delom v enoti tožene stranke v B.; - dne 22. 11. 2011 je direktor tožene stranke iz računovodskega oddelka prejel vsakomesečni pregled stroškov in ugotovil, da so v enoti v B. v mesecu oktobru 2011 neutemeljeno narasli stroški za pisarniški material, zaradi česar je urgiral pri J.J., ki je bil odgovoren za delo v tej enoti. Slednji je direktorju pojasnil, da so varnostni pregledi v enoti v B. neprimerljivi z varnostnim sistemom na sedežu tožene stranke v G.; - dne 22. 11. 2011 je J.J. v enoti v B., kjer je delala tudi tožnica, opravil pregled dela enote z obhodom. Preverjal je znanje delavk v zvezi z merjenjem vlage v usnju; - istega dne je bil pri varnostnem pregledu delavcev ob izhodu iz podjetja, pri tožnici najden merilec vlage, last tožene stranke. Tožnica ga je (potem, ko je videla, da se opravlja varnostni pregled), sama potegnila iz nahrbtnika in zahtevala, da se pokliče policijo. Trdila je, da ji je bil merilec vlage podtaknjen; - dne 29. 11. 2011 je tožena stranka tožnici podala pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in jo povabila na zagovor za dan 5. 12. 2011. V izredni odpovedi je navedla, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem ko je nezakonito odtujila merilec vlage, last tožene stranke, z namenom da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 (1. in 2. alineja 1. odst. 111. člena ZDR); - ker je bila tožnica v bolniškem staležu jo je tožena stranka na zagovor ponovno vabila za dan 15. 12. 2011. Tožnica se tudi drugič zagovora ni udeležila, prav tako ne njen pooblaščenec; - tožnica je odpoved prejela dne 21. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka postopek izredne odpovedi vodila formalno pravilno, tožnici pravilno omogočila zagovor in ji tudi pravočasno podala izredno odpoved; - sodišče je na podlagi zaslišanja prič pravilno zaključilo, da je J.J. ob pregledu dela enote tožene stranke v B., odložil merilec vlage na mizo, pri kateri je tedaj delala tožnica in da ni odnesel s seboj, ko je odšel skupaj z H.H., kot je to zatrjevala tožnica. Pravilno je zaključilo, da ne verjame izpovedi E.E., ki je tožničina dobra prijateljica in zato ni nepristranska. Pravilno je zaključilo, da se je J.J., ob razgovoru delavk v garderobi nahajal pri stroju za rezanje materiala (iz česar sledi, da ne J.J. ne H.H. tožnici v času, ko se je opravljal pregled dela, nista mogla podtakniti merilca vlage v nahrbtnik); - sodišče je pravilno zaključilo, da poostrena kontrola varnostne službe dne 22. 11. 2011 ni bila neobičajna, saj je bila predhodno pogodbeno dogovorjena; - varnostni pregled je bil opravljen 2x, prvič ko je tožnica z E.E. in H.H. odšla iz B. v G., ter drugič, ko se je tožnica z avtom in obema sodelavkama vrnila v B.. Merilec vlage je bil najden pri drugem pregledu; - sodišče je pravilno zaključilo, da izvedeni dokazi ne potrjujejo tožničinih navedb o tem, da naj bi ji nekdo (tožnica ni niti povedala, kdo naj bi to bil, ali kje naj bi se to zgodilo) merilno napravo podtaknil v njen nahrbtnik, in da naj bi bili vsi dogodki 22. 11. 2011 (obhod J.J., poostrena kontrola, vrnitev nazaj v enoto v B.) odraz šikaniranja s strani tožene stranke (str. 17 izpodbijane sodbe). Tožena stranka torej tožnice ni šikanirala, niti ji ni ona (ali kdo drug) merilne naprave podtaknil; - sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so odnosi med strankama popolnoma porušeni, zato delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati.

Tožnica v pritožbi navaja vrsto pritožbenih navad (pravilno: novot), za katero tožena stranka izrecno ugovarja prekluzijo. Nič ni nenavadno, da je bil prav dne, ko naj bi tožnica ukradla merilno napravo odrejen poostren nadzor ob dejstvu, da pred tem nikoli ni bil odrejen. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tožnica ni dokazala, da ji je bila merilna naprava podtaknjena, da je bila nesporno merilna naprava ob varnostni kontroli delodajalca najdena pri delavki, kar pomeni, da je merilno napravo lahko vzela le delavka sama, slednje pa predstavlja takšno kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, ravnanje delavke pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine ter je bila izredna odpoved zato povsem utemeljena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče storilo zatrjevane bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se ni opredelilo do uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih Policijske postaje B., pri čemer gre po oceni pritožbenega sodišča za pomemben dokaz za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, tako da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, posledično navedenemu pa je dejansko stanje postalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno.

7. Ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo dokaze v soglasju s pravdnima strankama opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v soglasju s strankama povzelo vse sprejete dokazne sklepe in izvedlo dokaze z vsemi listinami v spisu. Prebralo je tudi prepise zvočnih posnetkov zaslišanj tožnice in prič. Sodišče je prebralo tudi predložene zapisnike in sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. I K 19641/2012 ter sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 19641/2012 z dne 12. 12. 2013. 8. Med strankami ni bilo sporno naslednje dejansko stanje: - Tožeča stranka je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju od leta 1995. - Pred izpodbijano odpovedjo je bilo delovno razmerje tožeči stranki že enkrat odpovedano (l. 2009 - iz poslovnega razloga), vendar je bila odpoved v sodnem postopku razveljavljena in tožeča stranka je bila reintegrirana v delovno razmerje k toženi stranki.

- 4. 10. 2011 sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „KV delavec ...“, 12. 10. 2011 je bila tožeča stranka pisno razporejena na delo „KV delavec ....“ - 22. 11. 2011 je direktor tožene stranke zaradi naraslih stroškov zahteval, da se v enoti v B. poostrijo varnostni pregledi.

- Pregled dela v enoti B. je 22. 11. 2011 opravil J.J., pri čemer je preverjal znanje merjena vlage v usnju z merilcem vlage. Tega dne je ob ponovni kontroli varnostne službe v enoti v B. tožeča stranka iz svojega nahrbtnika vzela merilec vlage.

- 29. 11. 2011 je tožena stranka tožeči stranki podala pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker je nezakonito odtujila merilec vlage.

- 29. 11. 2011 je bilo tožeči stranki pisno prepovedano opravljanje dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

- Tožeča stranka je 21. 12. 2011 prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 110. člena ZDR, ker je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da je nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage A.), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika.

- Okrajna državna tožilka je 29. 3. 2012 zavrgla kazensko ovadbo tožene stranke zoper tožečo stranko, ker ni bil podan utemeljen sum, da bi tožeča stranka storila naznanjeno kaznivo dejanje.

- 13. 4. 2012 je tožena stranka kot oškodovanka, vložila na Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu obtožni predlog zoper tožečo stranko zaradi očitane ji storitve kaznivega dejanja.

- Tožnica je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. I K 19641/2012 z dne 24. 6. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 19641/2012 z dne 12. 12. 2013 pravnomočno oproščena kaznivega dejanja tatvine.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča revizijskega sodišča, da je v skladu z 82. členom ZDR v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (materialno) dokazno breme na stranki, ki je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. To pa ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnica je v postopku zatrjevala, da ni zagrešila kaznivega dejanja tatvine, temveč ji je bil merilec vlage podtaknjen. Sodišče je po oceni pritožbenega sodišča nepravilno navedlo, da tožnica ni podala trditvene podlage v zvezi s tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način naj bi se to zgodilo, zato je ostala trditev, da ji je bil merilec vlage dejansko podtaknjen, nedokazana. Trditvena podlaga tožnice je ves čas postopka bila, da ji je - nekdo podtaknil v torbico merilec vlage v usnju. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stališče sodišča prve stopnje glede trditvene podlage o tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način nepravilno in neživljenjsko, saj ni mogoče zahtevati od tožnice, da zatrjuje oziroma pove, kdo konkretno in na kakšen način ji je merilec vlage podtaknil v torbico. Tožnica je jasno pojasnila, da je imela torbico v predalu, ki ni bil zaklenjen, da je bila del delovnega časa v garderobi, tako da so imeli dostop do njene nezaklenjene mize in torbice tudi ostali delavci, iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je bila kontrola dvakrat tega dne, pri čemer je sama tožnica ugotovila, da ima v torbi aparaturo, za katero ni niti vedela kaj je. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je varnostnik C.C. povedal, da ga je najmanj 15 krat klical I.I., pri čemer mu je zatrjeval, da je nesposoben, ker niso nič odkrili. Vse navedeno nakazuje na vprašljivost dokaznega zaključka, saj sodišče niti ni povzelo oziroma ocenilo uradnih zaznamkov organov pregona - Policije.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, de je bila tožnica pravnomočno oproščena v kazenskem postopku že po določitvi revizijskega sodišča v zadevi VIII Ips 115/2013 z dne 12. 11. 2013 in sicer v zadevi Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 19641/2012 z dne 12. 12. 2013, pri čemer je šlo za isto dejanje, kot v predmetnem individualnem delovnem sporu. Ob navedenem je sodišče prve stopnje sicer vpogledalo v kazensko zadevo v predmetni zadevi in ugotovilo, da je bila tožnica v kazenskem postopku pravnomočno oproščena obtožbe, da je storila kaznivo dejanje tatvine, sodba I K 19641/2012 z dne 24. 6. 2013 v zvezi s sodbo IV Kp 19641/2012 z dne 12. 12. 2013, pri čemer sodišče prve stopnje v predmetni zadevi sicer pravilno navede, da sodišče v delovnem sporu ni vezano na oprostilno kazensko sodbo, vendar si je v predmetni zadevi glede na isto očitano dejanje težko predstavljati da bi delavec uspešno drugače dokazal kot sicer (podtaknjen merilec vlage), saj delavec v individualnem sporu nima na voljo represivnih institutov prava, kot je to v kazenskem postopku (policija s svojimi pristojnostmi, tožilstvo, preiskovalni sodnik in kazenski sodnik). Res je dokazni standard v individualnem delovnem sporu drugačen kot v kazenskem postopku, vendar v konkretnem primeru ni mogoče od tožnice zahtevati, kot to meni sodišče, da bi mogla tožnica navesti kdo in na kakšen način ji je podtaknil merilec vlage v torbico. Za identične očitke je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu v zadevi I K 19641/2012 zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika - 1 tožnico oprostilo obtožbe, pri čemer je na glavni obravnavi kot pričo zaslišalo E.E., C.C., K.K. in I.I. ter prebralo izpovedbe D.D., L.L., M.M., N.N., O.O., J.J. in H.H. ter po kritični presoji zagovora obdolžene in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj zaključilo, da ni dokazano, da bi obdolžena storila očitano in kaznivo dejanje po obtožbi oškodovanca kot tožilca. Tožena stranka je namreč 24. 11. 2011 podala na Policijsko postajo B. zoper obdolženo kazensko ovadbo, pri čemer je državno tožilstvo ovadbo zavrglo iz razloga, ker je ocenilo, da ni podan utemeljen sum, da je osumljenka storila naznanjeno kaznivo dejanje. Pri tem je okrajno sodišče tudi zaključilo, da po njegovi oceni ne gre spregledati okoliščin, da so v obratu imeli samo eno merilno napravo, da je delo potekalo v dveh delovnih izmenah (dopoldan in popoldan) in da so merilno napravo potrebovale in uporabljale pri svojem delu tudi ostale delavke. Slednje pa sodi k zaključku, kot je to potrdila tudi v izpovedbi priča H.H., ko je navedla, da so po predstavitvi J.J. še druge delavke delale z merilno napravo, da je katerakoli od delavk vzela z delovne mize obdolžene merilno napravo, ker jo je potrebovala. Zato zgolj obstoj okoliščine, da je merilna naprava ostala na delovni mizi obdolžene, ne omogoča sklepanj, da si je obdolžena merilno napravo protipravno prilastila, pri čemer iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da obdolžena v obratu v B. ni imela garderobe, kamor bi lahko shranjevala svoje osebne stvari. Zato je imela nahrbtnik shranjen v predalu delovne mize, ki ni bil zaklenjen. Ta okoliščina pa po oceni okrajnega sodišča dopušča možnost prostega dostopa tem zaposlenim do predala obdolžene in s tem do njenega nahrbtnika, s čemer se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Obdolžena se tudi ni nahajala ves čas pri svoji delovni mizi, prav tako iz točke 21 obrazložitve izhaja, da je H.H. potem, ko so se obdolžena E.E. in H.H. že odpeljale iz podjetja, in ko je bil pregled nad njimi že opravljen, prejela klic od J.J., da se morajo takoj vrniti nazaj v podjetje, ker H.H. naj ne bi imela pravega obrazca za odpeljani material. Ko so se pripeljale nazaj v obrat v B. je H.H. šla v proizvodno halo, obdolžena in E.E. pa sta ostali v avtu. V zagovoru je tudi tožnica navedla, da je varnostnik C.C. njej in E.E. dejal, da ima veliko telefonskih klicev s strani I.I., v tem smislu, da ena torba ni bila pregledana. Priča C.C. je izpovedal, da mu je I.I. v telefonskem razgovoru očital, da so slabo delali ter da ena od črnih torbic ni bila pregledana. Tako je sodišče zaključilo, da je zagovor obdolžene in pričevanje priče C.C. o delu, ko sta navajala, da je I.I. C.C. omenjal, „da ena torbica ni bila pregledana“, potrjeno tudi s pričanjem priče E.E.. Tako okrajno sodišče tudi v točki 25 obrazložitve navaja, da se je sodišču na podlagi izvedenih dokazov vzbudil resen dvom, ali je res obdolženka merilno napravo dala v svoj nahrbtnik z namenom, da si jo protipravno prilasti. Sodišče je v kazenskem postopku ob tem upoštevalo zlasti, da ob izstopu iz podjetja, pri obdolženi, kljub opravljenem pregledu, merilne naprave niso našli, da se je morala po klicu J.J. vrniti nazaj v obrat v B., ker z dokumentacijo nekaj ni bilo v redu, iz dejanskega stanja pa izhaja, da se je v preteklosti, kot je zatrdila obdolžena, material iz B. v P. vozil brez dokumentacije (slednje je potrdil tudi J.J.), v konkretnem primeru pa je H.H. varnostniku ob izstopu celo pokazala dokumentacijo, nadalje pa je I.I. poklical varnostnika C.C. in ga opozoril, „da ena črna torbica ni bila pregledana“ in da je obdolžena ob ponovnem pregledu sama iz nahrbtnika potegnila merilno napravo in je vprašanje, če bi jo varnostnik ob vizualnem pregledu glede na njeno velikost in obliko sam sploh opazil. V zadevi IV Kp 19641/2012 je Višje sodišče v Mariboru izdalo sodbo z dne 12. 12. 2013, kjer je pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca R. d.o.o. (v predmetni zadevi tožena stranka) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

11. Glede na to, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi s prvim odstavkom 110. člena ZDR, ker je delavka naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da je nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage A.), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati izvedene dokaze, pri tem upoštevati tudi uradne zaznamke policije in tudi pravnomočno kazensko zadevo glede na identično dejansko stanje in v ponovljenem postopku odločiti, ali je delodajalec dokazal, dai si je tožnica res prilastila merilec vlage, pri čemer bo moralo upoštevati tudi, da je dokazno breme za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na delodajalcu.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.