Jedro

Po podatkih sodnega registra Komunala ..., kot glavno dejavnost ni imela registrirane cestne dejavnosti, vendar to dejstvo samo po sebi ne izključuje tega podjetja iz kroga podjetij po ZVV. Status vojnega veterana je mogoče priznati delovnemu obvezniku, zaposlenemu v komunalnem podjetju na delih, ki so se izvajala v okviru gospodarjenja oziroma vzdrževanja občinskih javnih cest. Zato je pomembno, ali je podjetje tako dejavnost opravljalo v okviru dejavnosti urejanja javnih površin in javnih objektov ter dejavnosti graditve komunalnih objektov in naprav.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 13001-878/2009 z dne 6. 1. 2010 odpravi.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je drugostopni organ v postopku revizije odpravil odločbo št. 130-124/2007, ki jo je Upravna enota ... izdala 5. 6. 2009 in ugotovil, da se tožniku ne prizna status vojnega veterana za obdobje od 27. 6. 1991 do 7. 7. 1991, kot obvezniku delovne dolžnosti v cestnem podjetju, ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ odločbo, s katero je ugodil zahtevi tožnika, izdal po dopolnitvi postopka. Odločitev, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje statusa vojnega veterana po točki j) sedme alineje 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06 uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVV), je upravni organ izdal v ponovljenem postopku in ob upoštevanju napotil v odločbi, ki jo je upravni organ druge stopnje izdal po sodbi Upravnega sodišča št. U 636/2008-9 z dne 3. 2. 2009. Svojo odločitev je upravni organ prve stopnje oprl na dokumentacijo, ki je bila zbrana v prvotnem postopku in na podlagi dokumentacij, ki jo je zbral v ponovnem postopku. Ugotovil je, da je ustanoviteljica Komunale ... SO ..., in da je bilo podjetje registrirano za opravljanje dejavnosti posebnega družbenega pomena, med katere spada tudi urejanje javnih površin in javnih objektov v naseljih. Ugotovil je, da je podjetje dejansko skrbelo za vzdrževanje občinskih cest, z njimi naj bi gospodarilo, čeprav jih ni imelo med svojimi sredstvi. To naj bi po mnenju prvostopnega organa izhajalo iz Odloka o organiziranju javnega podjetja (Uradni list SRS, št. 42/89), ki je v 4. členu določal dejavnosti podjetja, med katerimi je tudi urejanje javnih površin in javnih objektov v naseljih. Taka ureditev naj bi imela podlago v 10. členu Zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81 – v nadaljevanju ZC/81). Predstavnik Občine ..., ki je bil takrat zadolžen za področje komunalne dejavnosti, pa naj bi pojasnil, da Komunala ... cest nikoli ni imela med svojimi osnovnimi sredstvi, navedeni odlok pa naj bi bil podlaga za vzdrževanje občinskih javnih cest. Prvostopni organ je v odločbi navedel še, da je bilo to podjetje s sklepom Izvršnega sveta SO ... z dne 16. 5. 1991 določeno kot podjetje posebnega pomena za obrambo in zaščito v Občini .... Iz poročila o stanju obrambnih priprav v občini pa naj bi izhajalo, da je bila blokada na ... organizirana s pomočjo vozil Komunalnega podjetja .... Priča, zaslišana v postopku, je povedala, da je bila vodja strojnega parka in cestne dejavnosti, kar po mnenju prvostopnega organa pomeni, da je Komunala ... imela notranjo organizacijsko enoto, ki je bila zadolžena za vzdrževanje cest. Organ prve stopnje je tožniku priznal status vojnega veterana, ker je ugotovil da je bil tožnik obveznik delovne dolžnosti v navedenem podjetju in da je v obdobju med 27. 6. 1991 in 7. 7. 1991 deloval v okviru nalog, ki jih je odredila koordinacijska podskupina za to območje, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost, kar naj bi bilo dokazano že v prvem postopku.

Z izpodbijano odločbo pa je organ druge stopnje v revizijskem postopku prvostopno odločbo odpravil in o zadevi odločil tako, da se tožniku status vojnega veterana ne prizna. Odločitev utemelji na napačni uporabi točke j) sedme alineje 2. člena ZVV, po kateri se šteje za vojnega veterana obveznik delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija -oddajniki in zveze, ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. V razlogih navaja, da je tožnik v postopku dokazal, da je bil v času agresije na Slovenijo zaposlen v podjetju Komunala ... Iz obvestila Zavoda Republike Slovenije za statistiko št. 053-02-1/91 z dne 24. 6. 1991, o razvrstitvi po dejavnostih, naj bi bilo razvidno, da je bilo navedeno podjetje razvrščeno v podskupino šifre dejavnosti „proizvodnja in distribucija vode“. Tudi iz sodnega registra naj ne bi bilo razvidno, da bi bilo podjetje registrirano kot cestno podjetje oziroma, da bi to podjetje kot glavno dejavnost opravljalo dejavnost cestnega podjetja. Iz bilance stanja navedenega podjetja na dan 31.12. 1991 naj bi bilo razvidno, da ceste niso bile vključene v osnovna sredstva podjetja. Iz drugih listin, ki jih je prvostopni organ pridobil v dopolnitvi postopka, naj ne bi bilo razvidno, da je bilo podjetje Komunala ... vključeno v izvajanje nalog, v skladu s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost in po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijske podskupine. Da to podjetje ne sodi med podjetja iz točke j) sedme alineje 2.člena ZVV, naj bi izhajalo tudi iz tega, da ni navedeno v sklepu Izvršnega sveta Republike Slovenije z dne 9. 5. 1991, o določitvi podjetij, zavodov in drugih organizacij, ki so bila posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji. Zato drugostopni organ ugotavlja, da tožnik ni bil obveznik delovne dolžnosti v podjetju iz točke j) sedme alineje 2. člena ZVV in mu na tej podlagi ni mogoče priznati statusa vojnega veterana. Ker iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bil tožnik pripadnik TO, mu statusa vojnega veterana tudi na podlagi šeste alineje 2. člena ZVV ni mogoče priznati, kljub temu, da mu ni mogoče oporekati zavzetosti in vestnega opravljanja ugotovljenih nalog v času osamosvojitvene vojne in da je s svojim delovanjem med vojaško agresijo na Republiko Slovenijo pomembno prispeval k obrambi Republike Slovenije. Ker tožnik ni dokazal, da je bil pripadnik TO, mu statusa vojnega veterana tudi na podlagi šeste alineje 2. člena ZVV ni mogoče priznati.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločitev in se sklicuje na stališče upravnega organa prve stopnje, po katerem je tudi podjetje Komunala ... treba v konkretnem primeru šteti za cestno podjetje v smislu točke j) sedme alineje 2. člena ZVV. To naj bi izhajalo iz tega, da je po Odloku o organiziranju javnega podjetja (Uradni list RS, št. 42/89) ena izmed dejavnosti podjetja tudi dejavnost urejanja javnih površin, kamor naj bi sodile tudi ceste, čeprav niso naštete. To naj bi potrjeval tudi 8. člen tega odloka, po katerem podjetje odgovarja s sredstvi, s katerimi razpolaga, razen s cestami (med drugimi sredstvi, s katerimi ne sme razpolagati). Tudi sicer naj ne bi bilo drugega upravljavca občinskih cest. Zato naj bi tožnik tudi bil na barikadi na ... Navaja, da je skušal pridobiti podatke o statusu podjetja v spornem času, s katerimi bi dokazoval, da je bila Komunala ... upravljavec cest, vendar naj bi bila ta njegova prošnja zavrnjena z obrazložitvijo, da so podatki javno dostopni. Ker naj bi bil s tem onemogočen pri pridobivanju podatkov o svojem bivšem delodajalcu, sodišču predlaga, naj pridobi manjkajoče podatke o vzdrževanju in upravljanju občinskih cest (letno poročilo v letu 1991, dogovor o prenosu v upravljanje občinskih cest,...). Meni, da kot cestna podjetja ni mogoče šteti le tistih, ki se ukvarjajo z vzdrževanjem državnih cest, temveč tudi tista, ki se ukvarjajo z vzdrževanjem občinskih in lokalnih cest. Glede na to, da je bilo že na prvi stopnji ugotovljeno, da je v vojni in vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljal vojaško dolžnost ali katero od drugih dolžnosti na področju obrambe ali zaščite, pa bi ga stališče drugostopnega organa postavilo v neenakopraven položaj z ostalimi, ki so naloge opravljali v cestnih podjetjih, ki vzdržujejo državne ceste. Tožnik opozarja tudi na neenakost pred zakonom in na neenako obravnavanje enakih položajev, saj naj bi bilo ostalim sodelavcem v podjetju Komunala ... na istih delovnih nalogah, in v istih okoliščinah, status vojnega veterana že priznan.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema ugotovitve in stališča, na katerih temelji izpodbijana odločba, in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je drugostopni organ tožnikov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana obravnaval po določbi točke j) sedme alineje 2. člena ZVV, po kateri je vojni veteran oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot obveznik ali obveznica delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija – oddajniki in zveze, ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. Zahtevek je zavrnil, ker naj bi bilo iz dokumentacije v spisu razvidno, da podjetje Komunala ..., v katerem je bil tožnik zaposlen, ne sodi v eno izmed skupin podjetij iz navedene določbe ZVV, oziroma ni med tistimi podjetji, ki jih je Izvršni svet RS maja 1991 s sklepom na podlagi 36. člena Zakona o obrambi in zaščiti določil kot podjetja, ki so bila posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji.

Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku revizije ponovnega odločanja po sodbi Upravnega sodišča št. U 636/2008 z dne 3. 2. 2009. Sodišče je namreč z navedeno sodbo odpravilo odločbo drugostopnega organa o odpravi odločbe organa prve stopnje in o nepriznanju statusa vojnega veterana tožniku, in zadevo vrnilo drugostopnemu organu, da o zadevi ponovno odloči. Odločitev je sprejelo na podlagi stališča, po katerem gre pri pojmu cestnega podjetja v smislu navedene določbe ZVV za pomensko odprt pojem. Ker iz tega kroga niso izključena druga, tudi komunalna podjetja, če so v tistem času gospodarila s cestami, je morala tožena stranka v novem postopku ugotoviti in presojati še okoliščine v zvezi s položajem in dejavnostjo komunalnega podjetja. V zvezi s tem stališčem se je sodišče sklicevalo tudi na Zakon o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81 – v nadaljevanju ZC/81), po katerem je lahko občinska skupščina z odlokom določila, da lahko s cestami, ki niso regionalne ali magistralne, gospodarijo in jih vzdržujejo komunalne organizacije in da so te ceste njihovo osnovno sredstvo.

Tako stališče je sodišče zavzelo v več svojih sodbah (npr. št. U 2304/2007 z dne 14. 4. 2008 in št. U 2406/2007 z dne 14. 4. 2008), v katerih je pojasnilo tudi, da pojem cestnega podjetja tudi ni omejen na tista cestna podjetja, ki so navedena v sklepu Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. Zato je sklicevanje tožene stranke na okoliščino, da podjetje, v katerem je bil tožnik zaposlen, ni navedeno v tem sklepu, ne more biti odločilno. Odločilna je vključenost delavca v opravljanje nalog pri obrambi Republike Slovenije na način kot pri delavcih tistih podjetij, ki so bila formalno določena kot tista, ki opravljajo naloge posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji (npr. sodba št. U 677/2008 z dne 15. 9. 2009).

Drugostopni organ je sicer presojal tudi položaj in dejavnosti Komunale ..., tj. podjetja, v katerem je bi tožnik zaposlen, vendar je njegov položaj in dejavnost na podlagi enakega dejanskega stanja opredelil drugače od organa prve stopnje. Upravni organ druge stopnje navaja, da iz obvestila Zavoda Republike Slovenije za statistiko izhaja, da je podjetje razvrščeno v podskupino šifre dejavnosti „proizvodnja in distribucija vode“, da iz sodnega registra ni razvidno, da bi bilo podjetje registrirano kot cestno podjetje, oziroma da bi to podjetje kot glavno dejavnost opravljalo dejavnost cestnega podjetja in da je iz bilance stanja tega podjetja na dan 31. 12. 1991 razvidno, da ceste niso bile vključene v njegova osnovna sredstva.

Da ceste niso vključene v osnovna sredstva podjetja, je ugotovil tudi prvostopni organ, vendar je pojasnil, da to v obravnavanem primeru ni odločilno, ker je naloge vzdrževanja občinskih javnih cest dejansko izvrševalo. Tudi po mnenju sodišča pri opredelitvi, ali je komunalno podjetje lahko šteti kot cestno podjetje v smislu točke j) sedme alineje 2. člena ZVV, ne more biti odločilno, ali je komunalno podjetje ceste v bilancah stanja izkazovalo med svojimi osnovnimi sredstvi ali ne. Šlo je za obdobje družbene lastnine, ZC/81 pa je v prvem odstavku 10. člena določal, da kadar občinska skupščina s svojim odlokom določi, da je vzdrževalec ulic, trgov in cest, ki niso razvrščene med magistralne in regionalne ceste, v mestih in naseljih mestnega značaja, komunalna dejavnost, gospodarijo z njimi komunalne organizacije združenega dela in so njihovo osnovno sredstvo. Iz drugega odstavka 10. člena je razvidno, da se je gospodarjenje nanašalo na vzdrževanje, varstvo, graditev in rekonstrukcijo cest. Dejstvo, da po podatkih sodnega registra Komunala ..., kot glavno dejavnost ni imela registrirane cestne dejavnosti, samo po sebi ne izključuje tega podjetja iz kroga podjetij po ZVV. Po mnenju sodišča je status vojnega veterana mogoče priznati delovnemu obvezniku, zaposlenemu v komunalnem podjetju na delih, ki so se izvajala v okviru gospodarjenja oziroma vzdrževanja občinskih javnih cest. Zato je pomembno, ali je podjetje tako dejavnost opravljalo v okviru dejavnosti urejanja javnih površin in javnih objektov ter dejavnosti graditve komunalnih objektov in naprav.

Ob pravilni razlagi navedene določbe ZVV, ki velja za obravnavani primer, sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ, upoštevaje dejanske okoliščine, ki so razvidne iz odločbe, in ki med strankama niso sporne, napravil pravilno presojo, ko je ob ugotovitvi, da je bil tožnik obveznik delovne dolžnosti v navedenem podjetju, in ob ugotovitvi, da je v obdobju med 27. 6. 1991 in 7. 7. 1991 deloval v okviru nalog, ki jih je odredila koordinacijska podskupina za to območje, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost, tožniku priznal status vojnega veterana. Podatki iz spisa so skladni s temi ugotovitvami. Zato na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja ne more vplivati to, drugostopni organ ugotavlja, da navedeno delovanje ni razvidno iz listin, ki jih je prvostopni organ pridobil v dopolnitvi postopka. Ker je bil tudi postopek pred izdajo prvostopne odločbe pravilen, je odločba upravnega organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena.

Glede na navedeno, je sodišče presodilo, da tožnik utemeljeno izpodbija odločitev drugostopnega organa, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1), ker je bil v postopku za njeno izdajo zakon napačno uporabljen. Zadeve ni vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek revizije, saj je ob nespornem dejanskem stanju ob pravilni uporabi materialnega zakona, sodišče lahko samo opravilo presojo zakonitosti odločbe organa prve stopnje. S pravnomočnostjo te sodbe bo šteti, da je bila revizija opravljena ter da je k odločbi Upravne enote ... št. 130-124/2007 z dne 5. 6. 2009 dano soglasje.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem je tožnik, ki v sporu uspe, če je bil v postopku zastopan po odvetniku in je bila zadeva rešena na nejavni seji, upravičen do povrnitve stroškov v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.