Glede na navedeno je utemeljen pritožben očitek, da zaključki o posameznih okoliščinah, na obstoju katerih temelji razlaga predmetne oporoke, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne temeljijo na oceni izpovedb vseh zaslišanih strank in prič, ki so izpovedali o teh okoliščinah, niti ni sodišče prve stopnje ugotavljalo ali izvedeni dokazi potrjujejo tožbene navedbe. Skrbna in vestna dokazna ocena namreč zahteva oceno vsega, kar so stranke ali priče izpovedale v zvezi z določeno pomembno okoliščino, ob tem pa tudi oceno verodostojnosti posamezne izpovedbe. Ker v obravnavanem primeru zaradi navedene odsotnosti dokazne ocene vseh zaslišanih strank in prič, ni mogoče preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje, pomembno za odločitev o utemeljenosti zahtevka pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, v posledici česar je podana kršitev 14. točke drugega odstavek 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje navedene kršitve ni odpravilo samo, saj se le-ta nanašajo na celoten sklop dejstev, pomembnih za odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje bi moralo namreč dokazno oceno vseh zaslišanih strank in prič sprejeti prvič, torej povsem na novo in s tem praktično v pretežnem delu dopolniti dokazno oceno, kar pa bi za stranke pomenilo, da bi se z dokazno oceno glede ključnih dokazov seznanile prvič.
I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sodna oporoka z dne 25. 7. 1986, oporočiteljice A. A., v kateri je zapisala, da naj tožnik dobi premoženje hišo v M. 17, obsega tudi naslednje nepremično premoženje: parc. št. 1123 k.o. ... v 10/20 solastniškem deležu oporočiteljice, parc. št. 183, k.o. ..., last oporočiteljice do celote, pac. št. 975/3, k.o. ..., last oporočiteljice do celote (I. točka izreka). Tožencem je naložilo nerazdelno povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 195,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki glasi na ugotovitev, da sodna oporoka z dne 25. 7. 1986, oporočiteljice A. A., v kateri je zapisala, da naj tožnik dobi premoženje, hišo v M. 17, obsega tudi naslednje nepremično premoženje: parc. št. 2/3 k.o. ..., v 74/1750 solastniškem deležu oporočiteljice (III točka izreka). Vrednost zavrnjenega zahtevka je sodišče prve stopnje ocenilo na 16.161,34 EUR (IV. točka izreka).
2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopki (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma pritožba opozarja na očitno pisno pomoto v III. točki izreka, ki je sicer pritožba ne izpodbija. Naveden je napačen solastniški delež in sicer 74/1750 namesto 74/175, v posledici česar predlaga izdajo popravnega sklepa. Sodišču prve stopnje očita, da je izrek sodbe oblikovalo po svoje, mimo zahtevka tožnika. O spremembi tožbe z dne 8. 2. 2022 sploh ni odločilo, niti navedlo razlogov, zakaj je opustilo odločitev o tem. Nadalje sodišče prve stopnje ni naredilo dokazne ocene prič in ni pojasnilo, katere izpovedi šteje za verodostojne in zakaj, v posledici česar je kršilo določilo 8. člena ZPP. Prav tako ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je sporna oporoka jasna, klub temu da je potrebovalo dodatno razlago. V zvezi s tem opozarja na drugi odstavek 84. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki določa, kako postopati v primerih, ko se poraja dvom v določila oporoke, oziroma kadar so določila oporoke nejasna.
Pritožba graja tudi določitev sporne vrednosti, ki jo je sodišče prve stopnje določilo na podlagi javno dostopnih podatkov na spletni strani GURS. Sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi sodbe ni navedlo spletne strani, iz katere je ugotovilo vrednost nepremičnin. Prav tako se ni opredelilo do vrednosti, ki jih je navedla prva toženka.
Graja tudi stroškovno odločitev, v kateri je sodišče prve stopnje kljub temu, da je zavrnilo zahtevek tožnika za parc. št. 2/3 k.o. ..., katere vrednost je ocenilo na 16.161,34 EUR, odločilo, da je tožnik v postopku uspel. V zvezi s tem pritožba opozarja, da je tožnik uspel le v minimalnem delu svojega zahtevka v deležu 12%. Opozarja tudi, da je sicer tožnik ta del zahtevka umaknil, k umiku pa je podala soglasje prva toženka, v posledici česar bi bila upravičena do povrnitve stroškov.
Prva toženka sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek pod točko I v celoti zavrne, pod točko II naloži stroške prve toženke v povrnitev tožniku in pod točko IV. spremeni vrednost spornega predmeta na 21.000,00 EUR. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.
3. Tožnik je odgovoril na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev.
4. Pritožba je utemeljena.
5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.
6. V predmetnem postopku je sporno, ali je besedilo oporoke "mojega premoženja hiše v M. 17" dovolj jasno, da je iz njega mogoče spoznati zapustničin namen. V skladu s prvim odstavkom 84. členu ZD je pri razlagi oporoke je temeljno vodilo pravi oporočiteljev namen. To pomeni, da sam zapis oporoke ni odločilen, temveč sodišče ugotavlja vsebino zapustnikove volje še na druge načine. Če je podan dvom o pravem oporočiteljevem namenu, se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost, kar določa drugi odstavek 84. člena ZD, ki se uporablja subsidiarno. Naloga sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru je bila, da zgoraj navedeno besedno zvezo iz oporoke obrazloži po zapustničinem namenu oziroma ugotovi njeno pravo oporočno voljo. Zapustnica je bila mati pravdnih strank. Tožnik vztraja, da mu je mati z oporoko zapustila vse svoje premoženje. Nasprotno prva, tretja, četrto in osmo toženi pa zatrjujejo, da mati z oporoko ni razpolagala z vsem svojim premoženjem, temveč samo s hišo, ki stoji na nepremičnini parc. št. 2/3 k.o. ... Za ugotovitev prave zapustničine volje je bilo torej v obravnavanem primeru potrebno ugotavljati voljo zapustnice na druge načine, ne zgolj z zapisom iz oporoke. To je sodišče prve stopnje tudi sicer pravilno storilo, ko je zaslišalo vse pravdne stranke in predlagane priče in na kratko povzelo njihove izpovedbe v razlogih sodbe. Vendar pa nato teh izpovedb ni vrednostno ocenilo. V celoti je torej izostala dokazna ocena izpovedb prič, predvsem ocena verodostojnosti zaslišanih. Sodišče prve stopnje je tako brez dokaznega vrednotenja sprejelo zaključek v 24. in 25. točki izpodbijane sodbe, da dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo tekom dokaznega postopka potrjujejo, da je uporaba besede „hiša“ samo ponazoritvena, saj je zapustnica sporne nepremičnine uporabljala vse do leta 2003 tako, da je imela v 8 m oddaljeni uti na parc. št. 183 urejeno stranišče, v uti je imela shranjena drva, s katerimi je ogrevala hišo, v njej sta bili tudi shramba in klet. Dostop do stanovanjske hiše je imela preko parc. št. 1123, na parc. št. 975/3 pa je imela zapustnica njivo in vrt ter stojalo za obešanje perila. Na podlagi česa in predvsem katerih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo tak zaključek, iz obrazložitve sodbe ni razvidno.
7. Glede na navedeno je utemeljen pritožben očitek, da zaključki o posameznih okoliščinah, na obstoju katerih temelji razlaga predmetne oporoke, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne temeljijo na oceni izpovedb vseh zaslišanih strank in prič, ki so izpovedali o teh okoliščinah, niti ni sodišče prve stopnje ugotavljalo ali izvedeni dokazi potrjujejo tožbene navedbe. V skladu z 8. členom ZPP bi namreč moralo sodišče prve stopnje navedene izpovedi presoditi same zase in v povezavi z drugimi dokazi. Obrazložiti bi torej moralo, ali jim verjame in zakaj jim verjame, oziroma zakaj ne. Skrbna in vestna dokazna ocena namreč zahteva oceno vsega, kar so stranke ali priče izpovedale v zvezi z določeno pomembno okoliščino, ob tem pa tudi oceno verodostojnosti posamezne izpovedbe.
8. Sodišče prve stopnje se torej sklicuje na izpovedbe pravdnih strank in zaslišanih prič, ki jih sploh ni vrednostno ocenilo, kar je tudi po mnenju sodišča druge stopnje povzročilo najmanj preuranjen zaključek o tožbenem zahtevku. Ker določilo 8. člena ZPP predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno, je kršitev te postopkovne določbe podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj). Neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP lahko v primeru pomanjkljive oziroma površinske dokazne ocene preraste v absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V primeru popolne odsotnosti dokazne ocene glede celotnega sklopa dejstev, ki jih sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, pa pomeni kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
9. Ker v obravnavanem primeru zaradi navedene odsotnosti dokazne ocene vseh zaslišanih strank in prič, ni mogoče preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje, pomembno za odločitev o utemeljenosti zahtevka pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, v posledici česar je podana kršitev 14. točke drugega odstavek 339. člena ZPP.
10. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člena ZPP). Sodišče druge stopnje navedene kršitve ni odpravilo samo, saj se le-ta nanašajo na celoten sklop dejstev, pomembnih za odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje bi moralo namreč dokazno oceno vseh zaslišanih strank in prič sprejeti prvič, torej povsem na novo in s tem praktično v pretežnem delu dopolniti dokazno oceno, kar pa bi za stranke pomenilo, da bi se z dokazno oceno glede ključnih dokazov seznanile prvič. Vsebinska odločitev o zahtevku pred sodiščem druge stopnje bi terjala ponovitev vseh neposredno izvedenih dokazov, kar v novem sojenju pred sodiščem prve stopnje ne bo potrebno. Varstvo pravice do pritožbe je zato terjalo razveljavitev sodbe.
11. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo v skladu z 8. členom ZPP odločiti o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sprejeti bo moralo dokazno oceno na podlagi vestnega, skrbnega in analitično sintetičnega ovrednotenja vsakega od dokazov in vseh dokazov skupaj. Najprej bo argumentirano ovrednotilo vsak dokaz posebej (pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi), tako ovrednotene dokaze pa bo moralo nato primerjati med seboj. Dokazno oceno bo tudi moralo ustrezno obrazložiti. Pravila logike, življenjska izkustva, ki bodo vodila sodišče pri analizi izvedenih dokazov in njihovi sintezi v obliki ugotovljenega pravno pomembnega dejstva, bo moralo obrazložiti tako, da bodo preverljiva tudi s strani sodišča druge stopnje.1 Iz obrazložitve sodbe mora torej razumno in preverljivo izhajati, zakaj je sodišče posameznim dokazom dalo določeno težo glede njihove verodostojnosti, da je opravilo primerjavo oziroma tehtanje med dokazi, ki govorijo v prid določenega dejstva in dokazi, ki temu dejstvu nasprotujejo ter katere okoliščine so pretehtale, da je svojo odločitev oprlo na te dokaze in štelo dejstva, ki jih je ugotavljalo, za dokazana oziroma nedokazana.2
12. Glede na navedeno se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z nadaljnjimi pritožbenimi očitki, ki jih bo moralo sodišče prve stopnje ponovno pretehtati. Vendar pa sodišče druge stopnje v izogib določenim nadaljnjim pritožbenim zatrjevanjem v zvezi s spremembo tožbe, o kateri sodišče prve stopnje naj ne bi odločilo, pojasnjuje, da v skladu s tretjim odstavkom 184. člena ZPP ne gre za spremembo tožbe v primeru zmanjšanja tožbenega zahtevka, kot je bilo to v konkretnem primeru. Zaradi tega tudi ni bilo treba pridobiti soglasja za umik s strani toženk. Hkrati pa sodišče druge stopnje opozarja na izrek iz III. točke izpodbijane sodbe, ki je sicer že postal pravnomočen, ker se zoper njega ni pritožila nobena stranka.
13. Prva toženka pravilno opozarja še na očitno pisno pomoto, do katere je prišlo pri zapisu solastniškega deleža zapustnice na predmetni nepremičnini. Ker lahko očitne pisne pomote popravi samo tisto sodišče, ki je pomoto naredilo, mora očitano napako v izreku popraviti sodišče prve stopnje (328. člen ZPP).
14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).
1 J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana 2005, str. 91 – 92, sklep VS RS VIII Ips 31/2018 z dne 19. 3. 2019 2 VS RS sklep VIII Ips 17/2020 z dne 24.09.2020 .