Jedro

Pri tožnici je od 16. 8. 1996 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana II. kategorija invalidnosti, saj je tožnica ob skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zmožna za delo na drugem, psihofizičnem nezahtevnem delu s stvarnimi omejitvami. Pri tožnici ni izkazana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo in s tem pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih aktov tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2010 in iste opr. št. z dne 27. 12. 2010, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine na tem pravnem temelju (I. točka izreka), ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta o uveljavljanih novih pravicah iz invalidskega zavarovanja pravilna in zakonita. Hkrati je izreklo, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica po pooblaščenem odvetniku vlaga pravočasno pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Vztraja, da se je njeno zdravstveno stanje od zadnje ocene invalidnosti poslabšalo in se v izogib ponavljanju sklicuje na navedbe, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zaradi dolgoletne pasivizacije ni več sposobna vključitve v delovni proces. Tudi sicer je ob zaposlitvenih možnostih zaradi gospodarske krize iluzorno pričakovati, da bo ob številnih zdravstvenih težavah dobila 4 urno zaposlitev.

Predlaga spremembo prvostopenjske sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč v zvezi z uveljavljanima pritožbenima razlogoma, poudarja le še naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja je podana v 71. členu v zvezi s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Po cit. določbah ZPIZ-1 je zavarovancu, pri katerem je že podana II. ali III. kategorija invalidnosti, mogoče pravico do invalidske pokojnine priznati le ob tolikšnem poslabšanju zdravstvenega stanja, ki utemeljuje razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Torej če glede na 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 zavarovanec več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšno dejansko stanje pa v tožničinem primeru ni podano, kot je v ponovljenem sojenju prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

6. Že izvedenska organa tožene stranke (IK I in IK II) sta namreč ocenila, da je pri tožnici ob izkazanem začetnem psihoorganskem sindromu, ponavljajoči se depresivni in posttravmatski motnji, cervikalnem in lumbalnem sindromu od 16. 8. 1996 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana II. kategorija invalidnosti. Ocenila sta, da je s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zmožna za delo na drugem, psihofizičnem nezahtevnem delu v mirnem okolju, ker se ob eventualni izgubi zavesti zaradi padca ne more poškodovati, za delo, ki ni normirano in ki ga opravlja v delovnem okolju ob sodelavcih, kjer ne bo zahtevane stalne prisilne drže vratne ali ledvene hrbtenice, pogostega sklanjanja ali dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg v ugodnih mikroklimatskih pogojih.

7. Takšna ocena tožničinega zdravstvenega stanja je le še dodatno potrjena s sodno izvedenskima mnenjema specialistke nevrologije dr. A.A. ter Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti B. Univerze v C. (v nadaljevanju: Fakultetna komisija), v kateri so sodelovali vrhunski medicinski strokovnjaki ustreznih specializacij glede na prevladujoče zdravstvene spremembe. Iz pisnega izvedenskega mnenja specialistov medicine dela, prometa in športa, ortopedije, psihiatrije in nevrologije izhaja, da se tožničino zdravstveno stanje do 27. 12. 2010, ko je bil končan obravnavani predsodni postopek, pomembno ne razlikuje od predhodno izkazanega.

Glede epileptičnih napadov je ob normalnem EEG izvidu z dne 12. 2. 2010 in CT glave z dne 10. 2. 2010, ki ni pokazal patološke lezije intrakralialno zaključeno, da le anamnestični podatki o izgubi zavesti ter njihovi pogostosti niso zanesljivi, in da so verjetno konverzivni v okviru psihoorganske spremenjenosti po poškodbi glave. Izvedenski organ nadalje sicer ugotavlja bolečinski sindrom vratne in ledvene hrbtenice z omejeno gibljivostjo, vendar s prikazovanjem slabše grobe mišične moči v desnem zgornjem udu ter hipestezije vzdolž levega zgornjega in spodnjega uda brez dermatomske razporeditve ter vidnih atrofij mišic. Podana je omejena gibljivost v obeh ramenskih sklepih, medtem ko gibljivosti velikih sklepov spodnjih udov zaradi močno zadrževanih gibov, ni bilo mogoče ugotoviti. V zvezi s psihičnimi zdravstvenimi spremembami izvedenski organ ugotavlja, da izstopa predvsem anksiozno depresivna simptomatika ter neskladje med prikazanimi spoznavnimi sposobnostmi ob testiranju ter dejanskim funkcioniranjem. Glede na psihiatrične in klinični psihološki izvid gre za prekomerno osebnostno pasivizacijo, saj medicinski izvidi, poleg psihoorganske komponente opisujejo tudi čustveno razpoloženjsko oz. osebnostno nadgradnjo doživljanja somatskih težav. Po mnenju izvedenskega organa se psihiatrična simptomatika sicer stopnjuje in utrjuje, vendar je še vedno dostopna celostnemu in dovolj intenzivnemu psihiatričnemu zdravljenju. Iz izpovedi psihiatrinje Prof. dr. D.D., zaslišane na glavni obravnavi (dne 14. 7. 2015 - list. št. 147 v sodnem spisu) izhaja, da sta utrjevan kognitivni stil in osebnostna drža pasivizacije povezana z osebnostjo, z normami okolja in osebnostnimi prepričanji, ne pa samo z boleznijo in duševno motnjo, ter da so tožničine težave v celostni psihiatrični obravnavi dostopne najmanj omilitvi, če ne že ozdravitvi.

8. V tako utemeljenem izvedenskem mnenju Fakultetne komisije je sodišče prve stopnje imelo strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožnici ni izkazane popolne izgube delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo in s tem pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. S sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana pravica do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti.

9. V zvezi s pritožničinimi navedbami, da se zaradi dolgoletne pasivizacije več ni zmožna vključiti v delovni proces, da je glede na sedanje zaposlitvene možnosti in gospodarske razmere iluzorno pričakovati, da ji bo sploh uspelo najti 4 urno zaposlitev ter nekatere druge, je potrebno na koncu le še pojasniti, da tovrstne okoliščine za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh niso relevantne. Ne gre za pravno odločilna dejstva, ki bi v postopku uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja pogojevala drugačno odločitev od izpodbijane, zato je morala pritožba tudi v tej smeri ostati neuspešna.

10. Ker pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

11. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče ob uporabi 154. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi sama priglašene stroške pritožbe.