Jedro

Ravnanje tožene stranke, ki tožnicam ni izplačevala plač in tudi ne regresa za redni letni dopust, pomeni samovoljno ravnanje, saj predstavlja grobo kršitev predpisov o pravicah delavcev. Ob izpolnjeni predpostavki, da obstaja nevarnost, da bo tožnicam otežena izterjava njihovih terjatev, so podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, s katero bi sodišče prepovedalo delodajalcu odtujitev oz. obremenitev njegove nepremičnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se izda naslednja začasna odredba: "Toženi stranki J. s. p. se prepove odsvojitev in obremenitev nepremičnin vpisanih v vl.št. ... k.o. ..., katerih solastnik je do 1/2. Prepoved odsvojitve in obremenitve se zaznamuje v C listu zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Šmarjah pri Jelšah.

Ta začasna odredba velja do pravnomočnega končanja tega individualnega delovnega spora." Tožena stranka je dolžna povrniti tožnicam stroške pritožbenega postopka v znesku 78.660,00 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki so ga vložile tožnice skupaj s tožbo, s katero so zahtevale od tožene stranke izplačilo plač od decembra 1998 do prenehanja delovnega razmerja julija 1999 v skupni višini 5.623.922,00 SIT, regresa za letni dopust za vse tožnice v skupnem znesku 816.000,00 SIT ter odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v znesku 2.182.500,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, odložilo pa jim je plačilo sodnih taks do izdaje odločbe v tem individualnem delovnem sporu.

Zoper prvostopenjski sklep so se pritožile tožnice zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagale, da pritožbeno sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da prvostopenjski sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), saj so kot samovoljno ravnanje mišljena taka ravnanja, ki pomenijo očitno protipravno ravnanje, česar pa tožeče stranke niso utemeljile v svojem predlogu. Prav tako ni izkazana verjetnost nenadomestljive škode, saj tožnice niso izkazale, da ne bi mogle biti poplačane. Zgolj obveščenost tožečih strank, da je tožena stranka prezadolžena in da odtujuje svoje nepremično premoženje pa sodišče ne šteje za dokaz.

Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe je potrebno prvenstveno izhajati iz namena začasne odredbe, ki ga opredeljuje 1. odst. 19. člena ZDSS, to je preprečitev samovoljnega ravnanja oz. odvrnitev nenadomestljive škode. Neizplačilo plač in regresa za letni dopust je v predmetni zadevi vsekakor mogoče šteti za samovoljno ravnanje, saj se v skladu s 4. odst. 49. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/93) osebni dohodek oz. sedaj plača izplačuje najmanj enkrat v mesecu. V skladu s 1. točko 64. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l. RS št. 26/91) pa je zasebni delodajalec dolžan izplačati delavcu plačo oz. nadomestilo na dogovorjeni dan, najpozneje do 15. v mesecu s tem, da se v izjemnih primerih ciklus sme podaljšati, toda največ za 3 dni od vnaprej dogovorjenega izplačilnega dne. Tudi regres za letni dopust se izplačuje enkrat letno in se izplača do konca julija (1. odst. 44. člena SKPG).

Ravnanje tožene stranke, ker tožnicam ni izplačevala plač in tudi ne regresa za redni letni dopust, pomeni vsekakor samovoljno ravnanje.

Neizplačevanje plač pomeni namreč grobo kršitev predpisov, s tem pa tudi kršitev pravic delavcev, ki so bili tedaj še formalno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sama terjatev tožnic je glede na predložene listine, zlasti odločbo MDDS, Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Enota Celje, Izpostava Š. (priloge A 26 - A 32) verjetno izkazana. Utemeljena je pritožbena navedba, da obstaja nevarnost, da bo tožnicam otežena izterjava njihovih terjatev, saj je iz priloženega izpiska iz zemljiške knjige razvidno, da je na toženčevem delu nepremičnin že sedaj vknjižena prepoved odsvojitve in obremenitve ter zastavna pravica za posojilo v višini 3.000.000,00 SIT.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izdalo predlagano začasno odredbo, s katero je prepovedalo toženi stranki odsvojiti in obremeniti svoje nepremičnine vpisane do 1/2 v vl.št. ... k.o. ... ter odredilo zaznambo te prepovedi v C listu zemljiške knjige Okrajnega sodišča Šmarje pri Jelšah.

Na podlagi določbe 1. odst. 277. člena ZPP in na predlog tožnic je pritožbeno sodišče odredilo, da izdana začasna odredba traja do pravnomočnosti predmetnega individualnega delovnega spora.

Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 154. člena in 166. člena ZPP. Pritožbeni stroški tožnic so bili odmerjeni v skladu s 4. točko tar.št. 21 po tar.št. 13, upoštevaje vrednost točke 87,40 SIT, v višini 78.660,00 SIT.