Jedro

Če nobeden izmed podatkov, do katerih je upnik prišel s pomočjo detektivske agencije, za vložitev izvršilnega predloga ni bil potreben, potem stroškov detektivske agencije ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku. Dolžnik mora namreč upniku po izrecni določbi 5. odstavka 38. člena ZIZ povrniti zgolj tiste stroške, ki so bili za izvršbo potrebni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnici naložilo, da v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa upniku poravna v izvršilnem predlogu navedeno terjatev, dovolilo predlagano izvršbo, določilo izvršitelja in stroške upnika odmerilo na 24.864,00 SIT.

Proti stroškovnemu izreku takšnega sklepa se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) pritožil upnik. V pritožbi je navedel, da bi mu prvostopno sodišče moralo priznati 24.000,00 SIT priglašenih stroškov, ki jih je plačal detektivski agenciji za pridobitev podatkov o dolžničinem delodajalcu in o tem, da dolžnica ni lastnica avtomobila, torej o njenem premoženjskem stanju, kar je bilo potrebno za vložitev izvršilnega predloga, potrebne izvršilne stroške pa po zakonu trpi dolžnica. Ravno tako pa bi mu moralo v celoti priznati tudi stroške fotokopiranja in poštnine, zaradi česar je predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podredno pa njegovo ustrezno spremembo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča, ki upniku ni priznalo 24.000,00 SIT priglašenih detektivskih stroškov, ki so mu nastali ob vložitvi izvršilnega predloga zaradi pridobitve podatkov o dolžničini zaposlitvi in premoženjskem stanju, je pravilna. Upnikove stroške, ki jih je ta imel s plačilom detektivske agencije, sodišče namreč lahko naloži v plačilo dolžnici le v tistem primeru, če ugotovi, da so bili ti stroški za izvršbo potrebni in da upnik do podatkov ni mogel priti na drugačen način, kar pa ne velja za konkretni primer.

Upniku namreč pred vložitvijo izvršilnega predloga, s katerim je predlagal izvršbo na dolžničine premičnine, ni bilo treba opraviti poizvedb o tem, ali je dolžnica lastnica osebnega vozila ali ne, saj mu v primeru predlagane premičninske izvršbe premičnin v predlogu za izvršbo sploh ni treba natančneje označiti, kot to izrecno določa II. odstavek 40. člena ZIZ (sploh pa je bilo ob poizvedbah ugotovljeno, da dolžnica ni lastnica osebnega vozila, upnik pa je premičninsko izvršbo vseeno predlagal).

Ravno tako pa mu, ker gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ob predlaganem rubežu plače v predlogu ni treba navesti dolžničinega delodajalca, saj pred izdajo sklepa o izvršbi upnik sploh še nima pravnega interesa, da bi od upravljavcev podatkov pridobil ustrezne osebne podatke (kamor sodi tudi podatek o dolžničini zaposlitvi), ki so za sestavo predloga in opravo izvršbe potrebni, kar pomeni, da bi ob smiselni uporabi IV. in V. odstavka 40. člena ZIZ ter 4. člena istega zakona opravo ustreznih poizvedb upnik lahko zahteval od sodišča, namesto da je plačal detektivske storitve, ki so se zato izkazale za nepotrebne.

Ker tako nobeden izmed podatkov, do katerih je upnik v tem postopku prišel s pomočjo detektivske agencije, za vložitev izvršilnega predloga zoper dolžnico ni bil potreben, dolžnica pa mora na podlagi V. odstavka 38. člena ZIZ upniku povrniti zgolj potrebne izvršilne stroške, je prvostopno sodišče odločilo povsem pravilno, ko ji teh stroškov ni naložilo v plačilo, kot je bilo predlagano z upnikove strani, njegova pritožba pa zato v tem delu ni utemeljena.

Ravno tako pa je pravilna tudi odločitev o povrnitvi upnikovih materialnih stroškov za fotokopije in poštnino, ki mu jih je sodišče priznalo zgolj v znesku 264,00 SIT od skupno priglašenih 700,00 SIT. Gre namreč za materialne stroške, za katere II. odstavek 13. člena Odvetniške tarife določa, da se priglasijo v dejanski višini ali v pavšalnem znesku in ker jih upnik v dejanski višini ni izkazal, mu zanje pripada zgolj plačilo v pavšalnem znesku 2% od skupne vrednosti odvetniške storitve, kar pa je ravno priznanih 264,00 SIT (2% od skupne vrednosti odvetniške storitve 100 točk, povečanih za 20% DDV).

Upnikova pritožba se tako v celoti pokaže za neutemeljeno. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer pa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).