Jedro

Tožniku je bilo utemeljeno omejeno gibanje, ker obstaja sum, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil z namenom, da bi preprečil odstranitev iz države, in ker prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. Toženka je tudi utemeljeno sklepala na njegovo begosumnost, saj je tožnik že dvakrat podal prošnjo za mednarodno zaščito in obakrat samovoljno zapustil azilni dom. Odločbe Ustavnega sodišča št. Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 ni možno razlagati na tak način, da se določbe ZMZ, ki se nanašajo na sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite, sploh ne bi več smele nikoli uporabljati Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, sodišče v upravnem sporu preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Tudi upravni akt, izdan po prostem preudarku, pa mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 3. 9. 2014 od 17.45 ure do dne 3. 12. 2014 do 17.45 ure. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je tožnik že 6. 5. 2010 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, a je nato 24. 8. 2010 azilni dom samovoljno zapustil in se v roku treh dni vanj ni vrnil, zato je bil postopek ustavljen. Dne 27. 9. 2010 je bil tožnik ponovno obravnavan s strani policije in je bilo ugotovljeno, da se je ves čas nahajal v Republiki Sloveniji. V tem postopku je ponovno izrazil namero, da želi še enkrat zaprositi za mednarodno zaščito, kar je tudi storil in dne 27. 9. 2010 podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito in tudi po podani drugi prošnji je 29. 10. 2010 azilni dom samovoljno zapustil in se v roku treh dni po samovoljni zapustitvi vanj ni vrnil, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Dne 27. 8. 2014 je bil ponovno obravnavan s strani policije PP A. zaradi kaznivega dejanja. Iz policijske depeše izhaja, da so policisti enkrat že izdali odločbo o prostovoljni vrnitvi z naloženim 10 dnevnim rokom, ko mora zapustiti Slovenijo. Naloženo mu je bilo javljanje na policijski postaji, kar pa je upošteval le enkrat, nato pa ni več sodeloval v postopku prostovoljne odstranitve. Ugotovljeno je tudi bilo, da nikoli ni imel urejenega legalnega bivanja ter da je bil v času od leta 2010 do 2014 večkrat obravnavan s strani policije zaradi kršitve zakonodaje. Nazadnje je v Republiko Slovenijo vstopil 26. 2. 2014 na mejnem prehodu B. Ker tožnik ni upošteval izreka prostovoljne vrnitve in ker je nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj in prekrškov, je bilo odločeno, da se ga zaradi uspešne odstranitve tujim varnostnim organom nastani v Centru za tujce. Izrečen mu je bil ukrep odstranitve iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za dobo petih let. Nato pa je izrazil namero, da želi v Republiki Sloveniji še enkrat zaprositi za mednarodno zaščito.

Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), po kateri se prosilcu lahko med drugim začasno omeji gibanje tudi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, kjer so za to našteti nekateri razlogi iz prvega odstavka 55. člena ZMZ. Sklicuje se na zavajanje in zlorabo postopka po 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, kjer se za zavajanje in zlorabo med drugim šteje, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, če je zato imel možnost, in da je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Policisti so tožnika po končanem postopku dne 27. 8. 2014 nastali v Center za tujce in mu izdali odločbo o vrnitvi brez roka ter prepoved vstopa v Republiko Slovenijo, nato pa je 29. 8. 2014 napisal izjavo, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. S tem je ponovno onemogočil odstranitev iz države do izdaje pravnomočne odločbe v postopku mednarodne zaščite. Razen tega ni izrazil namena podati prošnje v najkrajšem možnem času, saj se je po ugotovitvah policije pa tudi po izjavah tožnika od leta 2010 do 2014 v Republiki Sloveniji nahajal več časa ilegalno, nazadnje naj bi v Republiko Slovenijo vstopil konec marca 2014 na mejnem prehodu B. Če bi imel kakšne težave v Bosni in Hercegovini, bi počakal na dokončno odločitev že v letu 2010, ko je dvakrat podal prošnjo, pa je kljub temu po obeh postopkih samovoljno zapustil azilni dom. Če bi bil tožnik nastanjen v katerem drugem oddelku azilnega doma, bi brez težav zapustil azilni dom in se izognil odstranitvi iz Republike Slovenije in pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega tretjega postopka mednarodne zaščite. Če mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi azilni dom samovoljno zapustil, saj je to storil že dvakrat v letu 2010. V konkretnem primeru so podani zadostni razlogi za omejitev gibanja. Tožena stranka je odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, ker bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Pri tem je tožena stranka upoštevala, da se tožnik že več let nahaja v Republiki Sloveniji, da je bil že večkrat obravnavan s strani policije zaradi prekrškov in kaznivih dejanj in da milejšega ukrepa prostovoljne vrnitve ni upošteval. V tožbi tožnik navaja, da iz obrazložitve sklepa ne izhaja, ali je tožnik ob podaji prošnje podal kakšne nove okoliščine in opisal razmere, na podlagi katerih bi bilo z njegovo vrnitvijo v izvorno državo kršeno načelo nevračanja. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kje je tožnik bival v času od prve do tretje prošnje. Ni razvidno, katera kazniva dejanja je tožnik storil in se tudi zaradi tega odločbe ne da preizkusiti. Če bi bil tožnik begosumen, bi ga iskala slovenska sodišča in bi bil predlagan oziroma odrejen pripor. Če bi storil več kaznivih dejanj, bi bil tudi zainteresiran, da zapusti Republiko Slovenijo in ne obratno, da vlaga prošnje za mednarodno zaščito zato, da odlaga odstranitev iz Republike Slovenije. Tožnik zagotovo ne vlaga prošenj za mednarodno zaščito, da bi zlorabljal postopek mednarodne zaščite, zato izpodbijani sklep ni utemeljen. Tožnik se sklicuje tudi na upoštevanje načela sorazmernosti. Iz odločbe tudi ni razvidno, ali je tožnik imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito nemudoma. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Na glavni obravnavi je tožeča stranka tožbo še dopolnila, s tem, da se je sklicevala na odločbo ustavnega sodišča št. Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011, iz katere izhaja, da se samo zaradi suma zlorabe postopka mednarodne zaščite ne sme izreči ukrep omejitve gibanja. Navaja, da je bil tožnik za nekatera kazniva dejanja že pravnomočno obsojen, za nekatera pa se kazenski postopek še ni začel. Razen tega so v Bosni pretepli tožnikovega brata, ker je tožnik pričal zoper C.C., za katerim je razpisana mednarodna tiralica. Ker je za stranko Č. pridobival podatke preko spleta, je bil obsojen tudi zaradi kaznivega dejanja napada na informacijski sistem. Navaja še to, da ima tožnik zdravstvene težave, v dokaz je pooblaščenka v spis predložila laboratorijski izvid. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Na glavni obravnavi je predstavnica tožene stranke opozorila še na to, da se ustavna odločba, na katero se sklicuje tožeča stranka, nanaša zgolj na 4. točko prvega odstvka 55. člena ZMZ in ne na 5. in 6. točko, na podlagi katerih je tožniku gibanje omejeno. Ostale navedbe tožeče stranke k tožbi na obravnavi pa nimajo zveze z omejitvijo gibanja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 16. 9. 2014 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je nazadnje vstopil v Slovenijo približno februarja tega leta. V letu 2010 je dvakrat zapustil azilni dom in ni počakal do konca postopka prvenstveno iz zdravstvenih razlogov, zadela ga je kap, imel je težave s ščitnico. Tedaj so se tudi začeli problemi s. C.C. Ko je drugič zapustil v letu 2010 azilni dom, se je vrnil v Bosno, kjer je bil po bolnicah skoraj dve do tri leta. Po zaključenem zdravljenju se je javil na hrvaški meji zaradi prestajanja kazni. Hrvaški organi so mu odvzeli prostost in je bil v ekstradicijskem priporu, od tam so ga poslali v Slovenijo. Med letoma 2010 do leta 2013 ni bil v Sloveniji, bil pa je v Avstriji, kjer ima družino od mame in tam je tudi delal. Ko je dobil odločbo o prostovoljni vrnitvi, bi se moral vsak dan javiti na policijski postaji, javil pa se je samo enkrat iz razloga, ker ni imel namena, da se javi večkrat, ker je že vnaprej vedel, da ga bodo vrnili nazaj, on pa tega ni želel. Za azil ni zaprosil že prej zato, ker se je v začetku februarja vrnil v Bosno z namenom, da tam ostane, tam pa so se začeli problemi z osebami, ki jih je že omenjal. Te so zahtevale, naj se vrne nazaj v Slovenijo in spremeni svojo izjavo na tožilstvu. Bil je v Sloveniji, kjer je v D. izgubil potni list. V Sloveniji je nadaljeval z ilegalnim bivanjem in čakal, da se zadeva nekako reši. V zvezi s kaznivim dejanjem napada na informacijski sistem je povedal, da je delal za politične stranke, konkretno za asociacijo mladih stranke Č. Enkrat so mu za to storitev plačali, potem pa ne več. Na njega pritiska politika, še posebej, ker so volitve, tako so napadli celo njegovega mlajšega brata. Sam ima tudi zdravstvene težave, odstranili so mu ščitnico, do konca življenja mora jemati določene tablete, vendar jih zadnje tri do štiri mesece ni imel in je zato v slabem psihičnem stanju. Če bi mu bil ukinjen ukrep omejitve gibanja, bi ostal v Sloveniji. V Centru za tujce ima veliko časa, ki bi ga rad izkoristil, med ostalim beli sobe. Nanj je zelo negativno vplivalo, ko se je v Centru za tujce nek tujec hotel obesiti, a so ga našli. Na brata izvajajo pritiske tako, da so ga dvakrat fizično napadli in mu grozili preko interneta. Tožnik je na zaslišanju zanikal, da bi mu E.E. vzel potni list, ne spomni se, da bi to kdaj rekel v postopku, saj je E.E. v zaporu. Če ga policija konec avgusta 2014 ne bi prijela, je imel namen kontaktirati z nekom v azilnem domu, konkretno je začel stopati v stik s F.F. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. ZMZ v 51. členu med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz nekaterih izmed razlogov, navedenih v drugem odstavku 55. člena tega zakona, ki so v drugi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ našteti. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je pojasnila, da je v tem primeru podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi z 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razlogov za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so policisti tožniku že izdali odločbo o vrnitvi in je nato napisal izjavo, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, s tem pa je onemogočil odstranitev iz države do izdaje pravnomočne odločbe v postopku mednarodne zaščite, pravilno pa je tudi ugotovila, da tožnik ni izrazil namena podati prošnje v najkrajšem možnem času.

Tožnik v tožbi navaja, da iz obrazložitve sklepa ne izhaja, ali je ob podaji prošnje podal kakšne nove okoliščine in opisal razmere, na podlagi katerih bi bilo z njegovo vrnitvijo v izvorno državo kršeno načelo nevračanja. Navaja, da je od vložitve prve prošnje poteklo že več kot štiri leta in od tedaj je lahko prišlo do novih okoliščin. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da so te tožbene navedbe nerelevantne za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa, saj gre v obravnavanem primeru za vprašanje, ali je tožnik zares vložil prošnjo le z namenom, da bi preprečil odstranitev iz države in ali jo res ni vložil brez utemeljenih razlogov v najkrajšem možnem času. Enako velja velja za tožbene navedbe, da ni razvidno, kje se je tožnik nahajal v obdobju od leta 2010 do 2014 in v obdobju od marca 2014 do vložitve prošnje. Tudi ta navedba nima povezave z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnik prošnjo vložil šele takrat, ko je bil že v postopku odstranitve iz države, in da prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. Na glavni obravnavi je sicer tožnik povedal, da od leta 2010 do leta 2014 ni bil v Sloveniji. Sodišče ugotavlja, da bi tožnik lahko zaprosil za mednarodno zaščito že večkrat v tem obdobju. Lahko bi zaprosil v Avstriji, kjer je delal, lahko bi zaprosil že februarja 2014, ko je ponovno prišel v Slovenijo, kar pomeni, da prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. Tudi to, da iz sklepa ni razvidno, katera kazniva dejanja naj bi tožnik storil, ni relevantno za ta postopek, saj je razlog za omejitev gibanja v tem, ker obstaja sum, da je prošnjo vložil z namenom, da bi preprečil odstranitev iz države in ker prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. Nadalje tožnik zatrjuje, da ni begosumen, kajti če bi bil, bi ga iskala že slovenska sodišča in tožilstvo. Nadalje s tem v zvezi navaja, da če bi res storil toliko kaznivih dejanj, potem bi bil sam zainteresiran, da zapusti Republiko Slovenijo. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je imela tožena stranka utemeljen razlog, da je sklepala na begosumnost, saj je že dvakrat podal prošnjo za mednarodno zaščito in obakrat samovoljno zapustil azilni dom.

Tožnik se tudi sklicuje, da ukrep omejitve gibanja ni nujen in sorazmeren in se v zvezi s tem sklicuje na drugi odstavek 31. člena Konvencije o statusu beguncev. Iz tega določila izhaja, da države pogodbenice glede gibanja beguncev ne uporabljajo omejitev razen tistih, ki so nujne, te omejitve bodo uporabljale samo dokler v državi sprejema ni urejen status teh beguncev ali dokler begunci ne pridobijo dovoljenja za vstop v neko drugo državo. Po mnenju sodišča je tožena stranka v zadostni meri obrazložila, zakaj je bil ukrep omejitve gibanja nujen. V sklepu je namreč navedla, da če bi tožena stranka tožnika nastanila v katerem drugem oddelku azilnega doma, bi lahko brez težav zapustil azilni dom in se izognil odstranitvi iz Republike Slovenije, tako pa bi pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega, tretjega postopka mednarodne zaščite, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ.

Nadalje je v tožbi navedeno, da iz sklepa ni jasno, ali je imel tožnik možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito nemudoma. Sodišče meni, da je iz obrazložitve celotnega sklepa razvidno, da se je tožnik v Sloveniji nahajal dalj časa, kar pomeni, da je imel več možnosti vložiti prošnjo za mednarodno zaščito.

Tožeča stranka se nadalje sklicuje na odločbo ustavnega sodišča št. Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011, ter da iz nje izhaja, da se samo zaradi suma zlorabe postopka mednarodne zaščite ne sme izreči ukrep omejitve gibanja. Glede te tožbene navedbe pa sodišče meni, da citirane odločbe Ustavnega sodišča RS ni možno razlagati na tak način, da se določbe ZMZ, ki se nanašajo na sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite, sploh ne bi več smele nikoli uporabljati. S tem v zvezi sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 200/2011 z dne 21. 4. 2011, kjer je vrhovno sodišče podalo mnenje, kako je treba razumeti citirano odločbo ustavnega sodišča. Stališče ustavnega sodišča se je nanašalo na pravno presojo upravnega oziroma vrhovnega sodišča, sprejeto glede na okoliščine posamične upravne zadeve. Ustavno sodišče ob obravnavanju navedene ustavno-pritožbene zadeve ni začelo postopka presoje ustavne skladnosti celotne 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Tožbene navedbe o tem, da so v Bosni pretepli tožnikovega brata, ker je tožnik pričal zoper C.C. in da je za stranko Č. pridobival podatke preko spleta, pa po presoji sodišča nimajo povezavo z konkretnima razlogoma za omejitev gibanja. Tožeča stranka v dopolnitvi tožbe omenja tudi zdravstvene težave tožnika. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je prepričano, da ima tožnik po potrebi v Centru za tujce vso potrebno zdravstveno oskrbo.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.