Jedro

Zgolj dejstvo, da je država, katere državljan je obdolženec, članica Evropske unije, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpd 22413/2014 z dne 29. 5. 2014 zoper obdolženega L. I. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 22413/2014 z dne 4. 6. 2014 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je dne 17. 6. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi vseh kršitev ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da izrek izpodbijanega sklepa ni ustrezno obrazložen, saj bi moral vsebovati utemeljitev obstoja utemeljenega suma in pripornih razlogov, da ni izkazan priporni razlog begosumnosti, ker je obdolženec državljan države članice Evropske unije, ter da pripor v obravnavanem primeru ni nujen in sorazmeren ukrep za dosego cilja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 28. 7. 2014 predlagala zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da je glede na okoliščine, navedene v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa, podana realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec z begom onemogočil ali otežil izvedbo kazenskega postopka, da so neutemeljene trditve zahteve, ki se nanašajo na nujnost in nesorazmernost izrečenega ukrepa, ter da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici I K 22413/2014 z dne 24. 6. 2014 izhaja, da je sodišče zoper obdolženca odrejeni pripor odpravilo. Iz zapisnika predobravnavnega naroka, ki je bil dne 24. 6. 2014 opravljen pri Okrajnem sodišču v Ilirski Bistrici (list. št. 80 spisa) je razvidno, da je obdolženec za vročitev sodnih pisanj pooblastil odvetniško pisarno svojega zagovornika. Vrhovno sodišče zato odgovora vrhovne državne tožilke obsojencu, ki v Republiki Sloveniji nima ne stalnega ne začasnega prebivališča, ni vročalo. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti večkrat skušalo vročiti obdolženčevemu zagovorniku (dne 18. 7. 2014 in 21. 7. 2014 po telefaksu, dne 18. 7. 2014 s priporočeno pošiljko), vendar pa do odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti sodnega pisanja ni prevzel. Ker je čimprejšnje odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi, v kateri je zoper obdolženca odrejen pripor, v obdolženčevo korist, je Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika odločilo, čeprav njegovemu zagovorniku kljub več poizkusom ni uspelo vročiti odgovora vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

5. Očitek zahteve, da obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni ustrezno obrazložen, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, oprli predvsem na uradne zaznamke o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja (ugotovitve policistov, ki jim je obdolženec izročil ponarejeno vozniško dovoljenje, ugotovitve policistov, ki so pri bolgarskih organih preverili, ali je bilo obdolžencu vozniško dovoljenje izdano), zagovor obdolženca ter na vozniško dovoljenje, iz katerega je razvidno, da je bilo spremenjeno. Sodišče je v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec ponarejeno listino uporabil kot pravo s tem, da je na mejnem prehodu policistki izročil ponarejeno vozniško dovoljenje, v katerem so bili njegovi podatki napisani preko originalno natisnjenih podatkov prave imetnice vozniškega dovoljenja. Obstoja utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne more omajati trditev zahteve, da obdolženec ni vedel, da je njegovo vozniško dovoljenje ponarejeno. Po vsebini ta trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti pomeni izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. V nadaljevanju obdolženčev zagovornik izpodbija tudi obstoj pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Navaja, da je bil pripor obdolžencu odrejen le zato, ker je tujec, takšna utemeljitev obstoja pripornega razloga pa ne zadostuje merilom, izoblikovanim v sodni praksi. Poudarja, da v obravnavanem primeru odreditev pripora ni bila nujna, ker ima sodišče možnost izdati Evropski nalog za prijetje, s katerim je mogoče zagotoviti obdolženčevo navzočnost v kazenskem postopku, ter nadaljuje, da je sodišče obdolženca zaradi njegovega državljanstva obravnavalo diskriminatorno v primerjavi s slovenskimi državljani, ki bi storili enako kaznivo dejanje.

7. Vrhovno sodišče je že več svojih sodbah (XI Ips 79538/2010 z dne 18. 11. 2010, XI Ips 59519/2011 z dne 5. 1. 2012) presodilo, da zgolj dejstvo, da je država, katere državljan je obdolženec, članica Evropske unije, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da zaradi begosumnosti zoper državljana države, ki je članica Evropske unije, pripora sploh ne bi bilo mogoče odrediti. Kljub možnosti uporabe Evropskega naloga za prijetje in predajo namreč priporni razlog begosumnosti še vedno obstaja tudi v takšnih primerih. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da sta sodišči zaključek o obstoju obdolženčeve begosumnosti utemeljili z obrazložitvijo, da je obdolženec tujec, s stalnim prebivališčem v Bolgariji, v kateri pa je zoper njega odrejen Evropski nalog za prijetje in predajo, na podlagi katerega je sklepati, da se obdolženec izogiba kazenskemu postopku in že organom lastne države ni dosegljiv. Sodišče je ugotovilo, da je bil obdolženec v Republiki Sloveniji le v tranzitu in ga nanjo, razen tega kazenskega postopka, nič ne veže. Ob upoštevanju navedenih okoliščin sta sodišči tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepali, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti pobegnil. Zaradi navedenih okoliščin je pripor tudi neogibno potreben za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku in ga ni mogoče nadomestiti z drugim milejšim ukrepom. Obdolženčev zagovornik z obsežnimi navedbami v zahtevi, da je znan naslov obdolženčevega začasnega prebivališča v Španiji, da utemeljitev pripornega razloga pomeni zgolj predvidevanje oziroma nerealno oceno sodišča, ter da je zaključek sodišča, da se bo obdolženec na prostosti izogibal kazenskemu postopku, neprimeren in nelogičen, ponovno nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vložnik zahteve trdi, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni presodilo, ali je pripor, upoštevaje načelo sorazmernosti, neogibno potreben za varnost ljudi, ob tem pa je prezrl, da obdolžencu pripor ni bil odrejen iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (ponovitvena nevarnost), temveč iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (begosumnost), pri katerem praviloma sploh ni potrebno presojati sorazmernosti v ožjem pomenu, torej tehtati med nevarnostjo pobega obdolženca in posegom v njegovo pravico do osebne svobode.

C.

9. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.