Jedro

Povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot poseben pogoj mogoče naložiti v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi zamudnih obresti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je I. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta ter posebni pogoj, da obsojenec vrne oškodovancu znesek 1.515,25 eurov. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da je dolžan plačati oškodovancu znesek 1.515,25 eurov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov do plačila. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakonika, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in obsojencu povrne vse stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. V izpodbijani sodbi plačilo zamudnih obresti ni bilo naloženo kot povrnitev škode v okviru posebnega pogoja. Gospodarska družba, katere direktor je bil obsojenec, je bila izbrisana iz registra 1. 3. 2007, to je po storitvi očitanega kaznivega dejanja, in na obstoj tega dejanja nima vpliva. Izpodbijani sodbi imata razloge o vseh elementih kaznivega dejanja, pri čemer ti niso v nasprotju s podatki spisa.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji v vlogi z dne 26. 8. 2009 vztraja pri svojih stališčih, navedenih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je uvodoma potrebno pojasniti, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Uveljavljane kršitve zakona morajo biti v zahtevi konkretizirane tako, da so navedena vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je podana kršitev. Kršitev, na katere se vložnik uvodoma le pavšalno sklicuje, Vrhovno sodišče ni presojalo.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču očita, da je obsojencu naložilo plačilo zneska 1.515,25 eurov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kar naj bi bilo v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 165/2002 z dne 11. 3. 2004, ki jo vložnik delno tudi povzema, pri tem pa neutemeljeno navaja, da je sodišče v okviru posebnega pogoja obsojencu določilo plačilo zakonitih zamudnih obresti. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi zapisalo, da povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot poseben pogoj mogoče naložiti v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi zamudnih obresti. Kazenski zakon namreč v tretjem odstavku 50. člena določa, da se lahko kot poseben pogoj v pogojni obsodbi med drugim določi povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Zamudne obresti ne predstavljajo povrnitve škode, temveč so posebna stranska in akcesorna terjatev.

7. Temelj za določitev povrnitve škode kot posebnega pogoja v pogojni obsodbi je v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka. Pri tem je potrebno razlikovati določitev povrnitve škode kot posebnega pogoja v okviru pogojne obsodbe kot kazenske sankcije in odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, kjer gre za pritegnitev pravdnega postopka h kazenskemu postopku. Za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku je potrebno uporabiti določbe civilnega prava, zato lahko sodišče oškodovancu poleg glavne terjatve prisodi tudi ustrezne zamudne obresti (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 94/2006 z dne 26.10.2006). V konkretnem primeru je sodišče v okviru prisojenega premoženjskopravnega zahtevka določilo tudi plačilo zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa do plačila, medtem ko je kot posebni pogoj v okviru pogojne obsodbe določilo povrnitev škode v znesku 1.515,25 eurov, ne pa tudi zamudnih obresti. Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita.

8. Vložnik nadalje izraža nestrinjanje z razlogi sodbe sodišča druge stopnje, glede obstoja civilnopravne terjatve ter glede (ne)uporabe določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) in Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Tako kot v pritožbi tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik izhaja iz prepričanja, da med obdolžencem in oškodovancem obstaja (zgolj) civilnopravno razmerje, nastalo na podlagi pravnega posla. Že višje sodišče je pojasnilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, s katerim je oškodovancu povzročil škodo, zato civilnopravno razmerje med gospodarskima družbama D. d. o. o. in T. d. o. o. za odločanje o škodi, povzročeni s kaznivim dejanjem, v konkretni zadevi ni relevantno. Ker gre za kazenskopravno razmerje med obdolžencem in oškodovancem, je povsem pravilno stališče nižjih sodišč, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti kazenski zakon, zakon o kazenskem postopku in obligacijski zakonik v delu o odškodninski odgovornosti in povrnitvi škode. Ostali predpisi s področja finančnega (gospodarskega) poslovanja podjetij in statusnega prava v konkretnem primeru za presojo obstoja kaznivega dejanja, kazenske odgovornosti obsojenca, škode, nastale s kaznivim dejanjem, in za odločanje o kazenski sankciji niso upoštevni.

9. Obstoj ali neobstoj civilnopravne terjatve, ki naj bi zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra prenehala, za konkretno kazensko zadevo, niti za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku, ni bistveno. Kljub temu je na tem mestu potrebno pojasniti, da gre za dve različni pravni situaciji, ki imata različne pravne temelje. V konkretnem postopku se je odločalo o kaznivem dejanju, o kazenski odgovornosti I. H. in o škodi, ki je nastala s kaznivim dejanjem. Povsem ločeno od tega je siceršnje gospodarsko poslovanje družbe, katere direktor je bil obdolženec. Terjatev, katere neobstoj zatrjuje vložnik, je terjatev družbe D. d. o. o. do družbe T. d. o. o. Sklenjeni pravni posli o nabavi blaga so na splošno lahko temelj za nastanek obveznosti med gospodarskimi subjekti, to je na primer med gospodarskima družbama D. d. o. o. in T. d. o. o. Pravni predpisi o posledicah izbrisa družbe iz sodnega registra (četrti odstavek 27. člena ZFPPod in prvi odstavek 394. člena ZGD) se nanašajo izključno na terjatve, ki jih imajo oziroma so jih imeli upniki do družbe, ki je izbrisana, v tem primeru do družbe T. d. o. o. Obstoj teh terjatev in njihova ugasnitev zaradi izbrisa niso predmet tega kazenskega postopka. Kot je bilo v tem postopku že večkrat pojasnjeno, je predmet tega postopka kaznivo dejanje goljufije, ki ga je storil I. H. in s katerim je bila povzročena družbi D. d. o. o. škoda v znesku 1.515,25 eurov.

10. Res je, da je za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku odločilna okoliščina, ali „terjatev“ oškodovanca obstoji. Vendar ne gre za terjatev, ki bi izhajala iz pravnega posla, sklenjenega med gospodarskima družbama (in o kateri govori vložnik), temveč gre za pravico oškodovanca do povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Povračilo škode lahko oškodovanec uveljavlja s premoženjskopravnim zahtevkom in (zgolj) o tem odloča sodišče v adhezijskem postopku. Premoženjskopravni zahtevek se lahko nanaša na povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev določenega pravnega posla (drugi odstavek 100. člena ZKP), ne more pa se nanašati (in se v konkretnem primeru tudi ne nanaša) na uveljavljanje civilnopravne terjatve, nastale na podlagi pravnega posla. Glede na navedeno vložnik povsem neupravičeno primerja položaj oškodovanca z morebitnimi drugimi upniki, ki (bi lahko) poplačilo svoje terjatve do izbrisane družbe T. zahtevali v civilnopravnih postopkih v skladu z določbami ZFPPod in drugih predpisov.

11. Pritožbeno sodišče ni prezrlo pritožbenih navedb, temveč se je določno in konkretno opredelilo do vseh tistih navedb, ki se nanašajo na obravnavano kazensko zadevo, pri čemer je tudi glede ostalih navedb pojasnilo, zakaj za odločanje o konkretni zadevi niso relevantne (prvi odstavek na tretji strani). Neutemeljen je očitek, da sodišče ni obrazložilo direktnega naklepa in da ni presodilo pomena delnih plačil. Obe sodišči sta navedli razloge glede obsojenčevega naklepa pri izvršitvi kaznivega dejanja in sta presodili pomen delnih plačil (o tem je sodišče prve stopnje navedlo razloge na strani 10, višje sodišče pa na strani 4 sodbe). Vložnik ne obrazloži, v čem naj bi sodišči kršili ustavna jamstva in človekove pravice iz 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in iz 22., 23., 25. in 28. člena Ustave Republike Slovenije. Izpodbijani sodni odločbi sta razumno obrazložili obstoj vseh odločilnih dejstev. Res pa se nista ukvarjali z ugovori in navedbami obrambe, ki nimajo nobene zveze z obravnavano kazensko zadevo.

12. Zatrjevanje zahteve, da iz obsojenčevih ravnanj ne izhaja, da bi imel namen oškodovanca ogoljufati, pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj je sodišče zaključilo prav nasprotno. Dejstvo, da je oškodovanec izjavil, da ni zainteresiran za kazenski pregon, prav tako ni relevantno za odločanje o tem kaznivem dejanju, saj se ne preganja na predlog, temveč po uradni dolžnosti. Vložnik se sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 222/2003, kjer gre za drugačno dejansko stanje in za konkretni primer ni relevantna.

13. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po Zakonu o sodnih taksah.