Jedro

Navedbe družbe izkazujejo le njen ekonomski interes, ki je v tem, da naj tožniku odškodnino plača toženka, nasprotuje pa ugoditvi celotnemu zahtevku po višini in povsem prereka trditve tožnika glede svoje odgovornosti. S tem ne izkazuje pravnega interesa, da v predmetni pravdi zmaga tožnik, kar je po določbi prvega odstavka 199. člena ZPP odločilna okoliščina za udeležbo intervenientna na tožnikovi strani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Družba M. d.o.o. in tožeča stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ne dopusti stranska intervencija družbe M. d.o.o. na strani tožeče stranke.

2. Družba M. d.o.o. (v nadaljevanju: družba) je s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi in dopustitev predlagane intervencije družbe. Pritožba navaja, da izpodbijani sklep temelji na nesprejemljivi predpostavki, da sodbe v pravni državi niso izdane zato, da bi bile izpolnjene. Ker je pravna posledica solidarnih razmerij ta, da z izpolnitvijo enega dolžnika solidarne obveznosti v celoti prenehajo, bo to imelo za posledico, kar uveljavlja družba, da bo na podlagi tega zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika zoper toženko v postopku pred delovnim sodiščem Pd 91/2019 (ki teče zoper družbo). Zato ne drži, da si družba napačno razlaga, da bo, če bo tožnik v tem pravdnem postopku uspel, to imelo za posledico, da ne bo tožnik mogel uspeti tudi v delovnem sporu zoper družbo. Tožnik uveljavlja v tej pravdi prav plačilo toženke in uspešna realizacija tega pravovarstvenega zahtevka bo imela učinek, da tožnik ne bo uspel s tožbenim zahtevkom, ki ga za isto škodo uveljavlja zoper družbo v sporu pred delovnim sodiščem. Po določbi prvega odstavka 395. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima izpolnitev solidarne obveznosti enega solidarnega dolžnika za posledico, da obveznost vseh solidarnih dolžnikov preneha. To bi pomenilo uspeh družbe v predmetnem delovnem sporu, saj bi s tem dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika zoper družbo. Drugačni zaključki sodišča so pravno in dejansko napačni. Sklep je neobrazložen, nima razlogov o odločilnih dejstvih, glede še nadaljnjega razloga, ki utemeljuje stransko intervencijo družbe v tej zadevi. Ta je stransko intervencijo utemeljevala s trditvami, da bi ugodilna razsodba v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Celju hkrati imela učinek, da toženka v regresnem razmerju zoper družbo ne bi mogla z uspehom uveljavljati, da sklenjena zavarovalna polica ne daje zavarovalnega kritja za nastali škodni dogodek. Da po tej zavarovalni polici obstaja zavarovalno kritje, kar je prav tako pravni učinek in to neposredni učinek sodbe ter pravni interes, ki ga družba upravičeno zasleduje in uveljavlja s priglasitvijo intervencije v tej pravdi. Do teh navedb in razlogovanj družbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo pritrdil pritožbenim trditvam družbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz trditvene podlage in predloženih dokazov izhaja, da tožnik v predmetni pravdi od toženke vtožuje odškodnino za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči 26. 4. 2016, na pravni podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti po zavarovalni polici v 044401162449 za vozilo v lasti družbe, ki je tožnikov delodajalec in na podlagi 965. člena OZ. V pravdi pred delovnim sodiščem pa tožnik iztožuje od družbe, kot njegovega delodajalca, odškodnino za nastalo mu škodo iz istega škodnega dogodka, vendar na podlagi določbe 147. člena OZ, to je na pravni podlagi odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo njegov delavec povzroči pri delu tretjemu (tretji je tudi drugi njegov delavec, torej tožnik).

6. Družba je priglašeno intervencijo utemeljevala s trditvami, da ima pravni interes, da sodišče v predmetni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku po temelju, torej da ugotovi obstoj zavarovalnega kritja za tožnikovo škodo iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti in toženki naloži dolžnost plačati tožniku odškodnino, da pa prereka višino zahtevane odškodnine in zanika obstoj svoje odškodninske odgovornosti za tožnikovo škodo.

7. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da te navedbe družbe izkazujejo le njen ekonomski interes, ki je v tem, da naj tožniku odškodnino plača toženka, nasprotuje pa ugoditvi celotnemu zahtevku po višini in povsem prereka trditve tožnika glede svoje odgovornosti. Po presoji pritožbenega sodišča s tem ne izkazuje pravnega interesa, da v predmetni pravdi zmaga tožnik, kar je po določbi prvega odstavka 199. člena ZPP odločilna okoliščina za udeležbo intervenientna na tožnikovi strani.

8. Ker tožnik iztožuje denarno odškodnino za isto škodo (iz istega historičnega dogodka) na dveh različnih pravnih podlagah, je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da si družba napačno razlaga, da tožnik ne bo mogel uspeti zoper njo v pravdi pred delovnim sodiščem, če bo uspel v predmetni pravdi zoper toženko. Če bo uspel v predmetni pravdi, to namreč ne bo ovira za ugotavljanje odškodninske odgovornosti družbe na podlagi 147. člena OZ v pravdi pred delovnim sodiščem. V obeh pravdah bosta sodišči za presojo utemeljenosti zahtevka po temelju ugotavljali odgovornost družbe, v predmetni pravdi na podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske (objektivne) odgovornosti družbe tožnik zahteva odškodnino neposredno od toženke, v pravdi pred delovnim sodiščem pa na podlagi krivdne odgovornosti družbe.

9. Po določbi prvega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in 965. člena OZ ima oškodovanec v javnem prometu lastno pravico od toženke zahtevati plačilo odškodnine takrat, ko nastane zavarovalni primer, toženka pa zoper oškodovanca ne more uveljavljati ugovorov, ki jih sicer ima zoper svojega zavarovanca – družbo, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi, zavarovalnih pogojih ali Uredbi 785/2004/ES. Torej so pravno nerelevantne navedbe o učinkih ugodilne sodbe v predmetni zadevi v morebitnem regresnem razmerju toženke zoper družbo in sodišče prve stopnje ni storilo nikakršne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (smiselno je očitana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ko se do teh navedb ni opredelilo in je to neutemeljen pritožbeni očitek.

10. Ker pa ima oškodovanec pravico do povrnitve nematerialne škode le enkrat, v predmetni pravdi in v pravdi pred delovnim sodiščem pa iztožuje odškodnino za isto škodo na dveh pravnih podlagah, iz odgovornosti družbe, bo v primeru ugodilnih sodb v obeh pravdah družba prosta plačila denarne odškodnine v višini, kot jo bo plačala toženka po sodbi delovnega sodišča (če bo tam prisojena višja odškodnina) pa bo dolžna plačati le razliko prisojene odškodnine.

11. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

12. Družba in tožnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka, ta odločitev pa temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in v zvezi s šestim odstavkom 163. člena ZPP.