Jedro

Pritožbeno navajanje, češ da terjatev še ni zapadla v plačilo (ker naj bi bilo med strankama dogovorjeno, da se zapadlost terjatve dogovori na čas, ko bo toženec začel normalno poslovati), predstavlja nedovoljeno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto. Da naj bi toženec na to okoliščino tekom postopka na prvi stopnji (na kakršenkoli način) opozarjal, iz spisa ni razvidno. Pritožnik tudi sicer ne pojasni, na katerem naroku oziroma v okviru katere vloge naj bi to storil. Takšen ugovor je zato neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 24.10.2013 odločilo: da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15509/2012 z dne 6.2.2012 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), - da je dolžan (II. točka izreka) toženec v 15-dneh tožnikovemu pravnemu nasledniku G S. L. s.p. plačati znesek 9.474,60 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.656,60 EUR od 30.7.2011 dalje do plačila, od zneska 1.876,00 EUR od 30.6.2011 dalje do plačila, od zneska 2.688,00 EUR od 31.7.2011 dalje do plačila, od zneska 2.044,00 EUR od 29.9.2011 dalje do plačila in od zneska 210,00 EUR od 31.10.2011 dalje do plačila), - da mora toženec tožniku povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.533,96 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper odločbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje (vse s stroškovno posledico). Navaja, da naj bi tožnik plačilo sporne terjatve vtoževal preuranjeno. Terjatev še ne obstoji oziroma še ni zapadla v plačilo. Med pravdnima strankama naj bi bilo namreč dogovorjeno, da se zaradi poslovnih oziroma finančnih težav toženca zapadlost terjatev dogovori na čas, ki še ni nastopil, oziroma do začetka normalnega poslovanja toženca. Na to je toženec tekom pravdnega postopka opozarjal, a naslovno sodišče tega ni povzelo v izpodbijano sodbo. Sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne da preizkusiti. Prav tako ne vsebuje razlogov, zakaj mora toženec vtoževani znesek plačati tretji osebi in ne tožniku.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, hkrati pa tudi prepričljivo obrazložena. Pri tem ni kršilo ne procesnih in ne materialno-pravnih določb. Tožnik je v svoji dopolnitvi tožbe z dne 23.8.2013 natančno navedel, katera dela (storitve) naj bi za toženca opravil po posameznih računih, prav tako kdaj naj bi terjatve (po posameznih računih) zapadle v plačilo. Toženec kljub temu, da mu je bila omenjena vloga vročena v odgovor, tega ni storil, prav tako omenjenih pravno-relevantnih dejstev tekom postopka na prvi stopnji nikoli (ustrezno) ni zanikal (oz. jih prerekal). Zato se ta v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP(1) štejejo za priznana (resnična). Pritožbeno navajanje češ, da terjatev še ni zapadla v plačilo (ker naj bi bilo med strankama dogovorjeno, da se zapadlost terjatve dogovori na čas, ko bo toženec začel normalno poslovati), predstavlja nedovoljeno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Da naj bi toženec na to okoliščino tekom postopka na prvi stopnji (na kakršenkoli način) opozarjal, iz spisa ni razvidno.(2) Pritožnik tudi sicer ne pojasni, na katerem naroku oz. v okviru katere vloge naj bi to storil. Takšen ugovor je zato neutemeljen. Posledično pa tudi ni moč slediti (s tem povezanim) očitkom, da sodba nima (vseh) razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo glede odločilnih dejstev v zvezi z zatrjevano nezapadlostjo terjatev. Ker so bile trditve v zvezi z (ne)zapadlostjo prvič podane šele v obravnavani pritožbi, je jasno, da se sodišče prve stopnje o njih ni moglo izjasniti.

6. V okviru 5. točke obrazložitve izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje natančno in pravilno obrazložilo tudi, zakaj je dolžan toženec svoj dolg poravnati tretji osebi in ne tožniku. Tudi v tem oziru očitek o neobstoju odločilnih razlogov ni prepričljiv. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženčevi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(2) Enako velja za (pritožbeno) trditev, da naj bi tožnik pristal na odlog izvršbe.