Jedro

Na osnovi 272. čl. ZIZ je dolžniku mogoče prepovedati razpolaganje zgolj s tistim delom njegove nepremičnine, glede katerega je upnik verjetno izkazal svojo terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru zoper začasno odredbo z dne 4.3.2009. Ugovoru tožene stranke je deloma ugodilo in izdano začasno odredbo, s katero je bilo toženki prepovedano odsvojiti njen 7/9 solastninski delež nepremičnin parc. št. AA in BB, obe k.o. X, delno razveljavilo tako, da je toženki prepovedano odsvojiti in obremeniti zgolj njen 1/9 solastninski delež navedenih nepremičnin.

Zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da izdana začasna odredba ostane v veljavi, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da obstaja nevarnost, da bo toženka s svojim solastninskim deležem razpolagala. Iz te ugotovitve izvaja sklep, da bi bilo toženki treba prepovedati razpolaganje z njenim celotnim deležem, to je 7/9 solastninskim deležem. Meni, da je toženka v ugovoru s priznanjem, da ima hiša tri etaže, priznala, da je hiša nadzidana za eno etažo. Meni, da mu toženka priznava lastninsko pravico do 1/3 in nasprotuje zahtevku le toliko, kolikor je večji od 1/3. To priznanje po pritožnikovem mnenju kaže, da je treba toženki prepovedati z razpolaganjem kvečjemu 2/3 deleža. Ker pa tožnica namerava prodati svoj celoten solastninski delež, je bila po pritožnikovem mnenju začasna odredba utemeljeno izdana.

V odgovoru na tožbo toženka navaja, da zaradi svojega nujnega dednega deleža tožniku ne priznava 1/3 solastninskega deleža na sporni nepremičnini. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da z opisovanimi vlaganji oče ni povečal svojega solastninskega deleža. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna, ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. V razlogih, s katerimi je pojasnjena prvostopna odločitev, je že zajet ustrezen odgovor na pritožbene trditve, zato se na te razloge, ki jih v celoti sprejema, pritožbeno sodišče tudi sklicuje.

Ugotovitev obstoja nevarnosti, da bo toženka s svojim solastninskim deležem razpolagala, ne opravičuje prepovedi razpolaganja s toženkinim celotnim solastninskim deležem. Na osnovi 272. čl. in 1. točke 1. odstavka 273.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju je namreč dolžniku (toženki) mogoče prepovedati razpolaganje zgolj s tistim delom njegove nepremičnine, glede katerega je upnik (tožnik) verjetno izkazal svojo terjatev. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožnik verjetno izkazal zatrjevano oporočno dedovanje; torej, da je na osnovi dedovanja poleg že vpisanega 2/9 solastninskega deleža podedoval tudi 1/9 solastninski delež (načelo ipso iure dedovanja - 1. odstavek 123. čl. Zakona o dedovanju - velja tudi za oporočno dedovanje). Toženka nujnega dednega deleža doslej ni uveljavljala; celo v odgovoru na tožbo navaja le, da ji ta pravica pripada. Ker gre za dediščinsko tožbo, je tovrstne zahtevke dolžna uveljaviti v tem postopku, tožnik pa je dolžan jasno navesti, kakšen delež spornih nepremičnin s to tožbo kot zapustnikov dedič uveljavlja. Opozoriti velja, da je tožnikov zahtevek nejasen in nerazumljiv, ker brez poznavanja zemljiškoknjižnih podatkov in računske operacije z odštevanjem in pretvarjanjem ulomkov niti ni mogoče izračunati, kaj tožnik sploh zahteva. Zahtevek je lahko oblikovan kot lastninski, vendar mora biti določen – iz njega mora biti razvidno, kakšen solastninski delež na spornih nepremičninah na podlagi dedovanja po očetu tožnik še zahteva. Njegovo dedovanje do 2/9 spornih nepremičnin je že vpisano v zemljiški knjigi.

Pritožbeno izvajanje o tem, kaj naj bi toženka posredno priznala s potrditvijo, da ima hiša tri etaže, je nepotrebno, ker se je toženka o zahtevku določno izjavila, kolikor je to glede na njegovo nedoločnost sploh mogoče. Pritožbeno razmišljanje, naj bi razlogi sodišča opravičevali odločitev, da se toženki prepove razpolaganje z 2/3 solastninskim delež spornih nepremičnin, je nerazumljivo. Tožnica je bila že pred uvedbo dedovanja po pok. M. L. solastnica spornih nepremičnin do 2/3. Z dedovanjem je pridobila zgolj dodaten 1/9 solastninski delež, katerega tožnik uveljavlja kot svojo dediščino. Ker tožnik ni verjetno izkazal, da je bil očetov solastninski delež na sporni nepremičnini večji od 1/3, je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in pritožba zavrnjena (2. točka 365. čl. ZPP).

O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo, upoštevajoč potrebnost stroškov in uspeh strank v postopku (154. in 155. čl. ZPP).