Jedro

Zmotno je prepričanje pritožbe, da je zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, še posebej, ker je prvo sodišče tudi po predlogu obrambe preverilo, ali je poslujoči policist U. P. strokovno usposobljen za rokovanje z laserskim merilnikom in ugotovilo (list. št. 56), da je opravil ustrezno usposabljanje, zato so nekorektne pritožbene navedbe v smeri, da prisotnost na usposabljanju še ne dokazuje njegove usposobljenosti za njegovo uporabo. Nasprotno, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča so razlogi prvega sodišča v tem delu prepričljivi, zlasti še, kar je uradno merilno sredstvo (laserski merilnik hitrosti Prolaser 4) tudi uradno certificiran, kar izhaja iz potrdila o skladnosti (list. št. 55) zato že prvo sodišče glede na očitke, ki izhajajo iz obdolžilnega predloga ni imelo nobene podlage za odrejanje izvedenca o merilnikih hitrosti in je ravnalo pravilno, ko je tak nesubstanciran dokazni predlog zavrnilo, saj obramba ni z ustrezno stopnjo verjetnosti pojasnila, na katera vprašanja bi postavljeni izvedenec v tej smeri sploh moral odgovarjati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 187,50 (stosedeminosemdeset 50/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za odgovornega storitve dveh prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po 3. točki prvega odstavka člena 46 ZPrCP, pod točko I/2) pa prekrška po devetem odstavku člena 27 ZPrCP. Za oba prekrška mu je določilo sankcijo (točka II izreka), nato pa mu je na podlagi člena 27 Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo - globo v višini 750,00 EUR in pa 8 (osem) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo tudi sodno takso. Predlog predlagatelja za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila je zavrnilo, vendar ta del sodbe pritožbeno ni problematiziran. Postopek o prekršku zaradi prekrška po devetem odstavku člena 56 ZVoz-1 je ustavilo po 5. točki prvega odstavka člena 136 ZP-1. Ta del sodbe pa pritožbeno ni problematiziran.

2. Zoper tako odločitev v izpodbijani sodbi vlaga obdolženec pritožbo po svojem zagovorniku z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku v delu, v katerem je bil obdolženec spozna za odgovornega storitve dveh prekrškov, in predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni, podredno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa napadene sodbe ugotavlja, da se prvemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, na obdolženčevo škodo pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki določa prekršek (člen 156 ZP-1).

5. Glede prekrška pod točko I/1) iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec kritičnega dne vozil po Kidričevi ulici v naselju v smeri Mariborske ceste proti Teharju in tam prekoračil hitrost, ki je bila omejena na 50 km/h tako, da je vozil s hitrostjo najmanj 65 km/h. Pri zavzemanju za ugotovitev zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba problematizira zaznavo obeh policistov, po katerem pasu je obdolženec sploh pripeljal in trdi, da se proti policistoma sploh ni peljal po pasu za naravnost, ampak po desnem pasu za zavijanje proti "svinjskemu sejmu" in policist, ki je meril hitrost obdolženčevega vozila sploh ni vedel, od kod se je obdolženec pripeljal, saj je obdolženec sam povedal, da je zavil na Kidričevo s stranske ulice (Kovinarska ulica), nato pa v križišču pred T. zavil na levo. Zato zaznava obeh policistov o obdolženčevi vožnji, pri kateri mu je bila izmerjena hitrost, ni pravilna, posledično pa po prepričanju pritožbe tudi obstaja dvom, da je bila hitrost izmerjena prav obdolženčevemu vozilu, saj ni mogoče gotovo zaključiti, da se je obdolženec res prvi pripeljal po voznem pasu naravnost in da ni bila hitrost izmerjena tretjemu vozilu. Slednje pa tudi ni izkazano z materialnimi dokazi, ker ni bila predložena slika laserskega merilnika, ki bi to potrjevala, ne prepriča pa po mnenju pritožbe tudi strokovno usposobljenost policistaU. P., kljub temu, da se je udeležil usposabljanja za rokovanje z laserskim merilnikom. Zato bi že prvo sodišče moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bi o odprtih vprašanjih lahko podal mnenje, ker pa je sodišče zavrnilo tak dokazni predlog, pa dejansko stanje ni ugotovljeno popolno. Take pritožbene navedbe so v celoti neutemeljene.

6. Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca cestnoprometne oziroma druge ustrezne stroke glede merilnikov hitrosti je prvo sodišče ustrezno obrazložilo (točka 3) in s takimi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče. Zmotno je prepričanje pritožbe, da je zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, še posebej, ker je prvo sodišče tudi po predlogu obrambe preverilo, ali je poslujoči policist U. P. strokovno usposobljen za rokovanje z laserskim merilnikom in ugotovilo (list. št. 56), da je opravil ustrezno usposabljanje, zato so nekorektne pritožbene navedbe v smeri, da prisotnost na usposabljanju še ne dokazuje njegove usposobljenosti za njegovo uporabo. Nasprotno, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča so razlogi prvega sodišča v tem delu prepričljivi, zlasti še, kar je uradno merilno sredstvo (laserski merilnik hitrosti Prolaser 4) tudi uradno certificiran, kar izhaja iz potrdila o skladnosti (list. št. 55) zato že prvo sodišče glede na očitke, ki izhajajo iz obdolžilnega predloga ni imelo nobene podlage za odrejanje izvedenca o merilnikih hitrosti in je ravnalo pravilno, ko je tak nesubstanciran dokazni predlog zavrnilo, saj obramba ni z ustrezno stopnjo verjetnosti pojasnila, na katera vprašanja bi postavljeni izvedenec v tej smeri sploh moral odgovarjati.

7. Glede očitka pritožbe, da v konkretnem primeru ni bila izpisana slika, ki bi potrjevala, da je bila merjena hitrost prav obdolženčevemu vozilu, pa je prav tako sodišče prve stopnje po zaslišanju poslujočih policistov N. E. in U. P. zanesljivo ugotovilo, da je z laserskim merilnikom bila hitrost izmerjena prav obdolženčevemu vozilu, saj nenazadnje to izhaja tudi iz zapisnika o izvajanju meritev hitrosti (priloga A2 spisa), kjer je pod zap. št. 1) navedena registrska številka obdolženčevega vozila, kateremu je bila izmerjena hitrost 70 km/ha na razdalji 200,60 metrov kot posamičnemu vozilu. Hitrost, ki jo je izkazal laserski merilnik pa je bila po zaustavitvi obdolžencu na kraju samem tudi predočena, kar je tudi v skladu z določbami Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (pravilnika), ki v primeru neposredne predočitve izmerjenega rezultata hitrosti ne predvideva istočasno tudi slikovnega prikaza, kot to neutemeljeno trdi pritožba. Sodišču prve stopnje je namreč na podlagi zaslišanja obeh poslujočih policistov in zapisnika o evidenci opravljenih meritev zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec takrat, ko se je izvajala meritev hitrosti vozil po prometnem pasu za vožnjo naravnost iz smeri M. proti T., po izvedeni meritvi pa je zavil desno na prometni pas za zavijanje na levo, za smer K. proti T., po izvedeni meritvi pa je zavil desno na prometni pas za zavijanje na levo, za smer .... ulice in nato pred križiščem na prometnem pasu za zavijanje desno svojo vozilo ustavil pred semaforjem pri prižgani rdeči luči, ko pa se je le-ta prižgala, pa ga je v tistem trenutku poslujoči U. P. začel tudi ustavljati. S takimi ugotovitvami na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedi obeh policistov in listinske dokumentacije je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvo sodišče utemeljeno zavrnilo obdolženčev zagovor, ko je trdil, da je prekoračil hitrost iz razloga, ko je pospeševal z vožnjo pri vključevanju iz stranske na prednostno cesto, pri čemer pa že sam v zagovoru ni izključil, da je prekoračil tam omejeno hitrost 50 km/h in celo priznal, da je peljal s hitrostjo kakšnih 60 do 65 km/h, kar pa se sklada tudi z očitki v obdolžilnem predlogu. Po povedanem je tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem delu sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v tem delu neutemeljen.

8. Pritožba v okviru istega pritožbenega razloga (zmotno ugotovljenega dejanskega stanja) problematizira tudi prekršek pod točko I/2) in trdi, da obdolženec ni bil ustavljan na ustrezen način, saj sta o tem že policista izpovedovala drugače (policist N. E. je na prvem zaslišanju sicer izpovedal, da naj bi policist U. P. prižgal svetilko z nameščenim rdečim filtrom in obdolženčevemu vozilu dal znak, naj z vozilom ustavi na avtobusni postaji), zato bi sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbe na podlagi tako nasprotujočih izpovedi moralo sprejeti zagovor obdolženca, ki tako nenavadne znake policista ni štel kot ustavljanje. Tudi takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha.

9. Drži sicer, kar pritožba izpostavlja, da je policist N.E. sprva o načinu ustavljanja obdolženca s strani policista U. P. izpovedal drugače, do česar se je prvo sodišče ustrezno tudi opredelilo (točka 6), ter nato na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedi obeh policistov, tudi U.P., ki je izvajal meritve in obdolženca tudi ustavljal zanesljivo ugotovilo, da je ta policist obdolženca pričel ustavljati na predpisan način z dvignjeno roko, z odprto dlanjo, saj je ta policist ves čas izpovedoval o načinu ustavljanja enako in obdolžencu, kot vozniku v cestnem prometu dal nedvoumen znak, da mora z vozilom ustaviti na avtobusni postaji, vendar pa je obdolženec ravnal drugače in s prometnega pasu za zavijanje desno zapeljal naravnost v smeri Teharij, na avtobusni postaji pa ni ustavil, temveč je zavil na parkirišče Trgovskega centra ... Zato se je strinjati z zaključki v izpodbijani sodbi o tem, da je zagovor obdolženca v tem delu, da ni bil pravilno ustavljan, le sprenevedanje, saj je namreč obdolženec dolgoletni voznik v cestnem prometu in zagotovo pozna način ustavljanja voznikov. Zato razlogi prvega sodišča, da je bilo ustavljanje obdolženca nedvoumno, prepričajo in v taki dokazni oceni obdolženčevega zagovora in izpovedi obeh poslujočih policistov tudi pritožbeno sodišče ne zazna nobene pomanjkljivosti do te mere, da bi bil pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, s prepričljivimi razlogi je v nasprotju s pritožbenimi navedbami obrazložilo tudi obdolženčev subjektivni odnos do storjenih prekrškov, obdolžencu pa za oba prekrška najprej določilo, nato pa izreklo zakonito sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le ob uporabi določbe člena 159 ZP-1 in ugotovilo, da poseg v tako izrečeno sankcijo ni potreben, po sami višini pa pritožba sankcije tudi ni problematizirala.

11. Glede na povedano je bilo potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek člena 163 ZP-1) v odsotnosti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče uradoma (člen 159 ZP-1).

12. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 147 ZP-1 moral poravnati sodno takso za pritožbo, ki je odmerjena v višini 187,50 EUR, to je s faktorjem 1,5 od odmerjene sodne takse v izpodbijani sodbi (125,00 EUR x 1,5), kar je skladno tudi s tar. št. 8114, 8111 ter 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). K plačilu tako odmerjene sodne takse pa bo obdolženec pozvan po sodišču prve stopnje v roku 15-ih dni po vročitvi sodbe.