Jedro

Drugostopenjski organ je pod 1. točko izreka izpodbijane odločbe odločil, da se prvostopenjska odločba po pregledu po uradni dolžnosti v celoti odpravi in nadomesti, nato pa je pod 2. točko izreka odločil, da se tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo v ostalem zavrne, zato ni jasno, na kateri del izreka prvostopenjske odločbe naj bi se nanašala odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe (in zato tudi ne, v katerem delu izreka naj bi bilo treba s tožbo v upravnem sporu izpodbijati prvostopenjsko odločbo, kot se navaja v pravnem pouku izpodbijane odločbe). Ker torej glede na izrek izpodbijane odločbe ni oblikovan jasno in določno, to pomeni, da pri izdaji izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila ZUP, kar je vplivalo oziroma moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za naravne vire in prostor št. 0611-308/2022/4 z dne 22. 3. 2023 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper (v nadaljevanju tudi: prvostopenjski organ) je z odločbo št. 06122-2083/2022-10 z dne 9. 11. 2022 (v nadaljevanju: prvostopenjska odločba) odločil: da mora tožnica kot inšpekcijska zavezanka takoj po vročitvi odločbe ustaviti novogradnjo večstanovanjskega objekta etažnosti P+1+M, pravokotne tlorisne oblike, maksimalnih tlorisnih dimenzij 12,80 m x 9,00 m, na severni strani katerega je izveden delno vkopan podzemni objekt, "L" tlorisne oblike, maksimalnih tlorisnih dimenzij 7,00 m x 13,10 m, svetle globine 1,90 m, ki je ograjen z vkopanim AB zidom "U" tlorisne oblike, skupne dolžine 28,40 m, v nadaljevanju katerega je izveden lomljen kaskadni vzdolžni AB oporni zid na severni strani maksimalne dolžine 15 m z dvema prečnima AB opornima zidovoma v maksimalni dolžini 3,00 m in izvedenega lomljenega vzdolžnega AB opornega zidu na južni strani maksimalne dolžine 9,00 m, saj jo izvaja brez dokončnega/pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka); da mora tožnica na svoje stroške v 150 dneh po vročitvi te odločbe odstraniti novogradnjov 1. točki izreka opisanega objekta ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka); da so za nedovoljen objekt iz 1. točke izreka te odločbe so prepovedani: - izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo, - promet z objektom oziroma z zemljiščem, na katerem je objekt, - uporaba objekta ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti, - sklenitev pravnih poslov v zvezi z nedovoljenim objektom, razen kreditnih poslov, - določitev hišne številke (3. točka izreka); da se bo, če tožnica ne bo izvršila odrejene obveznosti, kot izhaja iz izreka odločbe, začel postopek izvršbe te nedenarne obveznosti, ki se bo opravil s prisilitvijo ali po drugih osebah (4. točka izreka); da se večstanovanjski objekt, na severni strani katerega je izveden delno vkopan podzemni objekt, "L" tlorisne oblike, ki je ograjen z vkopanim AB zidom "U" tlorisne oblike, v nadaljevanju katerega je izveden lomljen kaskadni vzdolžni AB oporni zid na severni strani z dvema prečnima AB opornima zidovoma in izvedenega lomljenega vzdolžnega AB opornega zidu na južni strani, po vročitvi te odločbe označi s tablo (5. točka izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (7. točka izreka). V obrazložitvi odločbe je prvostopenjski organ navedel razloge za svojo odločitev.

2. Po vloženi tožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je Ministrstvo za naravne vire in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) izdalo odločbo št. 0611-308/2022/4 z dne 22. 3. 2023 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je pod 1. točko izreka odločilo, da se prvostopenjska odločba po pregledu po uradni dolžnosti v celoti odpravi in nadomesti, kot sledi: " 1. Inšpekcijska zavezanka firma A., d.o.o. mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti novogradnjo večstanovanjskega objekta etažnosti P+1+M, pravokotne tlorisne oblike, maksimalnih tlorisnih dimenzij 12,80 m x 9,00 m in na severni strani izveden delno vkopan podzemni objekt, "L" tlorisne oblike, maksimalnih tlorisnih dimenzij 7,00 m x 13,10 m, svetle globine 1,90 m, ki je ograjen z vkopanim AB zidom "U" tlorisne oblike, skupne dolžine 28,40 m, v nadaljevanju katerega je izveden lomljen kaskadni vzdolžni AB oporni zid na severni strani maksimalne dolžine 15 m z dvema prečnima AB opornima zidovoma v maksimalni dolžini 3,00 m in izvedenega lomljenega vzdolžnega AB opornega zidu na južni strani maksimalne dolžine 9,00 m, vse na parceli št. 2933/20 k.o. ..., saj jo izvaja brez dokončnega/pravnomočnega gradbenega dovoljenja. 2. Inšpekcijska zavezanka firma A., d.o.o. mora na svoje stroške v 150 dneh po vročitvi te odločbe odstraniti novogradnjo večstanovanjskega objekta etažnosti P+1+M, pravokotne tlorisne oblike, maksimalnih tlorisnih dimenzij 12,80 m x 9,00 m in na severni strani izveden delno vkopan podzemni objekt, "L" tlorisne oblike, maksimalnih tlorisnih dimenzij 7,00 m x 13,10 m, svetle globine 1,90 m, ki je ograjen z vkopanim AB zidom "U" tlorisne oblike, skupne dolžine 28,40 m, v nadaljevanju katerega je izveden lomljen kaskadni vzdolžni AB oporni zid na severni strani maksimalne dolžine 15 m z dvema prečnima AB opornima zidovoma v maksimalni dolžini 3,00 m in izvedenega lomljenega vzdolžnega AB opornega zidu na južni strani maksimalne dolžine 9,00 m, vse na parceli št. 2933/20 k.o. ... in vzpostaviti prejšnje stanje. 3. Za nedovoljen objekt iz 1. točke izreka te odločbe so prepovedana naslednja dejanja: - izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo, - promet z objektom oziroma z zemljiščem, na katerem je objekt, - uporaba objekta ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti, - sklenitev pravnih poslov v zvezi z nedovoljenim objektom, razen kreditnih poslov, - določitev hišne številke. 4. V kolikor inšpekcijska zavezanka ne bo izvršila odrejene obveznosti na način in v roku, kot izhaja iz izreka te odločbe, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz izreka te odločbe, ki se bo opravil s prisilitvijo ali po drugih osebah. 5. Večstanovanjski objekt, na severni strani katerega je izveden delno vkopan podzemni objekt, "L" tlorisne oblike, ki je ograjen z vkopanim AB zidom "U" tlorisne oblike, v nadaljevanju katerega je izveden lomljen kaskadni vzdolžni AB oporni zid na severni strani z dvema prečnima AB opornima zidovoma in izvedenega lomljenega vzdolžnega AB opornega zidu na južni strani, vse na parceli št. 2933/20 k.o. ..., se po vročitvi te odločbe označi s tablo. 6. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. 7. O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom." Pod 2. točko izreka izpodbijane odločbe je drugostopenjski organ odločil, da se tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo v ostalem zavrne, pod 3. točko izreka pa, da stroškov pritožbenega postopka ni bilo.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ postopek pričel v času veljave Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ-1) in zato odločil na podlagi navedenega zakona. Ta v prvem odstavku 93. člena določa inšpekcijske ukrepe v zvezi z nelegalnim objektom, kar je po 19. točki prvega odstavka 3. člena GZ-1 objekt, ki se gradi ali je zgrajen brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: GD) ali v nasprotju s pogoji, določenimi z GD, če ga gradbeno-tehnično ni mogoče uskladiti z GD. V primeru nelegalnega objekta ali njegovega dela pristojni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Nato drugostopenjski organ povzame vsebino pritožbe po posameznih sklopih ugovorov (glede gabaritov objekta - dvostanovanjske hiše, glede klasifikacije navedenega objekta, glede klasificiranja bazena, strojnice bazena, podpornega zidu in ograje, glede dopustnih odstopanj od PGD, glede premika kapnice ter glede obrazložitve in izrečenega ukrepa). Tožnica se sklicuje, da je za izgradnjo dvostanovanjske hiše in kapnice pridobila GD in da se je gradnja izvajala skladno s PGD oziroma ob upoštevanju dopustnih odstopanj od GD po 66. členu pred GZ-1 veljavnega Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ), za bazen, strojnico, zid in ograjo, ki so samostojni objekti, pa GD ni zahtevano. Navedla je, da je vsa obravnavana gradbena dela izvedla do konca maja 2022, v času veljavnosti GZ, zato se sklicuje nanj in na njegovi podlagi izdano Uredbo o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/18 s spremembami, v nadaljevanju: Uredba/2018) ter tehnične smernice TSG-V-006:2018, veljavne od 1. 6. 2018 do 28. 7. 2022. V prvostopenjski odločbi omenjene tehnične smernice TSG-V-006:2022 so bile namreč sprejete šele 29. 7. 2022. Drugostopenjski organ zaključuje, da pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Kot pojasnjuje, je bilo za gradnjo na predmetnem zemljišču prejšnjim lastnikom izdano GD Upravne enota Izola št. 351-22/2019/41 G-19/37 z dne 18. 11. 2019 za dvostanovanjski objekt etažnosti P+1+M, pravokotne tlorisne oblike, maksimalnih tlorisnih dimenzij 12,50 m x 8,00 m, z AB opornima zidovoma vzhodno od objekta dolžine 13 m in 13,5 m, z zamikom 1,0 - 1,5 m, za AB oporni zid zahodno od objekta dolžine 18,5 m in AB oporni zid na južni meji dolžine 18,5 m, ter ostalimi AB opornimi zidovi, na gradbenih parcelah št. 2933/1, 2933/3, 2933/6 k.o. ..., ki pa so se kasneje združile in obravnavane gradnje sedaj stojijo na parceli št. 9332/20 k.o. ... Inšpekcijski postopek je bil pričet z zapisnikom dne 13. 10. 2022, v katerem je prvostopenjski organ med projektno dokumentacijo DGD št. A-01/17 iz junija 2017 z dopolnitvijo iz marca 2019, ki je bila podlaga za izdano GD, in projektno dokumentacijo PZI za izvedbo gradnje št. 145-2-2021, julij 2021, na podlagi katere je bila gradnja izvajana, ugotovil razlike (spremenjene pozicije pasovnih temeljev in posameznih nosilnih sten, spremembe oblike strehe in pozicije slemena strehe ter pozicije in velikosti dimniške tuljave, dodatni steber v pritličju, povečanje balkonskih površin in terase, spremembo fasadnih odprtin in dodatne fasadne odprtine, dodatni svetlobni jašek, spremembo maksimalnih dimenzij objekta z dovoljenih 12,50 m x 8,00 m na v PZI prikazane 12,80 m x 9,00 m, in tudi spremembe pri poteku podpornih zidov). Opravljen je bil tudi pregled na terenu ter ugotovitve navedene v zapisnik s priloženimi skicami in fotografijami. Tožnica je podala svoj odgovor z dne 7. 11. 2022 s priloženim dopisom vodje projekta v PZI z dne 4. 11. 2022 in tremi skicami prekritja PGD in PZI, nakar je B., d.o.o. z dopisom z dne 23. 11. 2022 ponovno posredoval še bolj določno in obširno pojasnilo s priloženimi skicami prekritih DGD in PZI.

4. Drugostopenjski organ ugotavlja, da se pritožbeni ugovori navezujejo na GZ, čeprav je postopek tekel in bila prvostopenjska odločba pravilno izdana na podlagi veljavnega GZ-1 (glej 128. člen). Po četrtem odstavku 2. člena tega zakona morajo biti objekti skladni s prostorskimi izvedbenimi akti in predpisi o urejanju prostora, izpolnjevati morajo bistvene in druge zahteve ter biti evidentirani, gradnjo je treba izvajati skladno z gradbenim dovoljenjem. Prvostopenjski organ je odločitev primerno obrazložil z ugotovitvami, da izvajana gradnja ni v celoti skladna s pridobljenim GD. Razlike pomenijo konstrukcijsko drugačno zasnovo oziroma spremembe, ki zahtevajo ponovno preverjanje pri pristojnih mnenjedajalcih ter preverjanje skladnosti s prostorskimi akti. Kot je ugotovil, uskladitev z GD ni mogoča. Uskladitev pozicije pasovnih temeljev in posameznih nosilnih sten bi pripeljala do porušitve celotnega objekta. Zato ne gre za neskladen, temveč za nelegalen objekt. Takšna razlika med GD in izvajano gradnjo ne more pomeniti dopustnega odstopanja po 79. členu GZ-1 ali 66. členu GZ. Poleg tega splošni pojem dopustnosti in tehnična dopustnost objekta nista enaka pojmu dopustnosti, ki jo s ciljem varnosti objektov, enotnih pravil in pravne varnosti definirajo določbe GZ-1 in GZ. Drugostopenjski organ še poudarja, da gradbeni inšpektor pomanjkljivosti ugotovi kot oseba s posebnimi pooblastili, ki samostojno vodi inšpekcijski postopek (18. in 19. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru, v nadaljevanju: ZIN) ter izpolnjuje splošne in posebne pogoje glede izobrazbe, delovnih izkušenj in strokovnega izpita (12. člen ZIN in 87. člen GZ) ter mora uporabiti z zakonom predpisane ukrepe, v primeru ugotovljene nelegalne gradnje iz 93. člena GZ-1, ki zato niso nesorazmerni. Ostale navedbe glede stavbe in njene klasifikacije so podrejenega pomena, vendar drugostopenjski organ glede gabaritov objekta pojasnjuje, da je prvostopenjski organ dimenzije povzel iz PZI in da niso enake tistim iz GD ter da GZ-1 v prvem odstavku 79. člena dopušča odstopanje od (D)GD med drugim, če se objekt horizontalno premakne od lege v DGD, vendar ne več kot za 1,0 m. Ob ugotovitvi, da gradbenotehnična uskladitev objekta z GD ni mogoča, prvostopenjskemu organu natančnih izmer objekta ni bilo treba opraviti. V zvezi s klasifikacijo stavbe drugostopenjski organ pojasnjuje, da jo je prvostopenjski organ, glede na Uredbo o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 96/22, v nadaljevanju: Uredba/2022) in njeno Prilogo 1, pravilno uvrstil med manj zahtevne objekte. Po pravnomočnem GD je stavba klasificirana in dovoljena kot dvostanovanjska, za zgrajeno stavbo z drugačnimi značilnostmi GD ni izdano, sodeč po sestavi in predvideni opremi, prostorih v pritličju, napeljavi in etažnosti v PZI, ki lahko pomenijo tudi stanovanje, pa jo je prvostopenjski organ štel oziroma opredelil kot tri- in torej večstanovanjsko. Drugostopenjski organ dodaja, da si morajo investitorji ustrezna dovoljenja priskrbeti pred začeto gradnjo. Predmet inšpekcijskega postopka je ugotovitev in odprava nepravilnosti, ne pa legalizacija objekta, se pa v primeru slednje inšpekcijski postopkom ustrezno zaključi, navadno ustavi.

5. V zvezi z ostalimi na predmetnem zemljišču zgrajenimi objekti, ki jih je prvostopenjski organ štel kot povezane s stanovanjsko stavbo, drugostopenjski organ pojasnjuje, da jih GD ne obravnava in posledično ne dovoljuje. Prvostopenjski organ je ugotovil gradnjo podzemnega objekta "L" tlorisne oblike z zidom "U" tlorisne oblike, ki nista predvidena v GD, ter oporni zid, zgrajen drugače od dovoljenega v GD. Gradnja na zemljišču je bila obravnavana funkcionalno kompleksno v smislu potrebe postopka, v tistem času veljavnih pravil zakona in podzakonskih predpisov. Tudi inšpekcijski organ je objekte skladno z veljavno zakonodajo zaradi funkcionalne zaokroženosti obravnaval v celoti. Po prvem odstavku 4. člena Uredbe/2022 se razvršča in klasificira objekt, ki je konstrukcijsko in funkcionalno samostojen. Že Tehnična smernica TSG-V-006:2018 (enajsti odstavek 2.2 točke) je določala, da pri razvrščanju povezanih objektov teh ni dovoljeno deliti na dele, ki bi bili objekti manjše zahtevnosti, ampak jih je treba zaradi povezanosti razvrščati kot en celovit objekt. V istem času veljavna Uredba/2018 pa je v prvem odstavku 3. člena določala, da se objekti, ki se dotikajo, vendar niso konstrukcijsko, požarno, vsebinsko ali drugače fizično povezani in ne poslabšajo gradbenotehničnih lastnosti objekta, katerega se dotikajo, razvrščajo kot samostojen objekt. Ugotovitev, da objekti niso funkcionalno in konstrukcijsko samostojni, je prvostopenjski organ pravilno utemeljil na Uredbi/2022, pri čemer drugostopenjski organ citira določbe 1., 2., 3. in 7. točke njenega 3. člena ter izpostavlja, da so objekti grajeni v sklopu zunanje ureditve stanovanjske stavbe oziroma da služijo njeni uporabi, grajeni so primarno za uporabnike stavbe in glede trenutno niso namenjeni samostojni uporabi. Na to kažejo tudi značilnosti terena in posledična strnjenost gradnje, ki se je izvajala istočasno s stanovanjskim objektom. Vse to izkazuje vsebinsko, konstrukcijsko in funkcionalno povezanost objektov zunanje ureditve, kot tudi njihovo vsebinsko in funkcionalno povezanost z glavnim objektom, zaradi česar predstavljajo funkcionalni kompleks v smislu 2. točke 3. člena Uredbe/2022. Prvostopenjski organ, z izjemo opornega zidu, njihove namembnosti (bazen) ni navajal, ker jih GD ne vsebuje in gradnja še ni zaključena. Vse predmetne objekte je na podlagi določb četrtega in petega odstavka 6. člena Uredbe/2022 iz razlogov istočasne gradnje in funkcionalne kompleksnosti uvrstil med manj zahtevne objekte skupaj s stanovanjsko stavbo. Ta je nelegalna in skupaj z njo so kot takšni predmet odrejenih ukrepov tudi omenjeni objekti. Kot še navede drugostopenjski organ, kapnica ni predmet prvostopenjske odločitve, zaradi česar odgovora na te pritožbene navedbe ne podaja.

6. Po navedenem drugostopenjski organ zaključi, da je prvostopenjska odločitev pravilna in da je pravilna tudi ugotovitev, da izvedeno stanje pomeni konstrukcijsko drugačno zasnovo objektov oziroma spremembe, ki zahtevajo ponovno preverjanje pri pristojnih mnenjedajalcih ter preverjanje skladnosti s prostorskimi akti. Kolikor je bila obrazložitev prvostopenjske odločitve nepopolna, jo je, kot navede, dopolnil sam in je skladno s tem zavrnil pritožbene navedbe in ugovore na podlagi prvega in drugega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Po pregledu po uradni dolžnosti pa je ugotovil pomanjkljivost prvostopenjske odločitve glede določnosti izreka v 1. in 2. točki in glede opredelitve nepremičnin, ki so predmet postopka, saj v izreku ni navedeno, na kateri parceli stoji sporna gradnja oziroma da stoji na parc. št. 2993/20 k.o. ... Pri tem gre za neupoštevanje določb prvega in šestega odstavka 213. člena ZUP, zaradi česar odločitve ni mogoče v celoti preveriti. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka, kot jo opredeljuje 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP, po kateri se za takšno kršitev v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti. Drugostopenjski organ jo je odpravil, kot je razvidno iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, z dopolnitvijo z manjkajočim podatkom tako, da je izrek odločitve odpravil in nadomestil na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP (ki določa, da kadar drugostopenjski organ ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu).

7. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija odločbo drugostopenjskega organa iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne drugostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži, da ji povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. V tožbi ugovarja, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, ter vztraja, da se je gradnja izvajala v skladu z izdanim GD oziroma da so odstopanja v mejah zakonsko dopustnih. Glede stanovanjske hiše pojasnjuje, kakšne so v GD predvidene zunanje mere objekta na stiku z zemljiščem in kakšna so dovoljena odstopanja po 66. členu GZ, ki je veljal v času izvajanja gradnje, ne da bi bilo treba pridobiti novo GD. Navaja, da so dimenzije objekta ob stiku s tlemi 12,52 m x 8,02 m in ne takšne, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, pri čemer ne prvo- ne drugostopenjski organ objekta nista izmerila, prav tako ni pojasnjeno, kje v PZI naj bi bile navedene dimenzije, kot jih navajata. Da je povečanje balkona na čelni fasadi v mejah dopustne tolerance po 66. členu GZ, je potrdil tudi projektant. Tožnica predlaga, da se angažira izvedenca gradbene stroke, ki naj opravi meritev stanovanjske hiše na stiku z zemljiščem, poda mnenje, ali so dimenzije skladne z GD oziroma če ugotovi odstopanja, pove, ali ta presegajo zakonsko dovoljena ter ali gradbenotehnično uskladitev z GD ni mogoča. Tožnica trdi, da je objekt tlorisno in višinsko identičen PGD, na stiku z zemljiščem se PZI in PGD v celoti prekrivata, kar izkazuje predložena skica, do katere se upravna organa nista opredelila. Gradnjo sta nadzorovala nadzornik A. A. in t.i. supernadzornik, ki ga je angažirala banka kot financer projekta, to je C., d.o.o., direktor B. B., nobeden od njiju ni zaznal, da bi dimenzije objekta odstopale od GD. O navedenem naj se zasliši nadzornika in supernadzornika ter predstavnika tožnice, direktorja C. C. in prokurista Č. Č. Upravna organa omenjata razlike med PZI in PGD, pri čemer pa ne obrazložita konkretno, ali gre za zakonsko dopustna odstopanja od GD, ampak pavšalno zaključita, da gre za posege v nosilno konstrukcijo. Razhajanja med PGD in PZI so bila obrazloženo pojasnjena v tožničini vlogi z dne 7. 11. 2022 (na dveh straneh) in dopisu vodje projekta PZI, g. D. D. z dne 4. 11. 2022 (na štirih straneh s petimi stranmi skic), do česar se upravna organa nista argumentirano opredelila. Drugostopenjski organ navede le, da je uskladitev s pogoji GD nemogoča zaradi drugačne pozicije pasovnih temeljev in posameznih nosilnih sten, kar bi pripeljalo do porušitve celotnega objekta, vendar to ne more držati, saj pozicija in dimenzije pasovnih temeljev ustrezajo GD. Pri čemer drugostopenjski organ ni opravil ogleda stanja na terenu in ne izvedel meritev, ampak je zgolj sledil navedbam prvostopenjskega organa. Ta pa prihaja sam s seboj v nasprotje, saj je v zapisniku z dne 13. 10. 2022 navedel, da se objekt izvaja v skladu s PZI dokumentacijo z manjšimi odstopanji, nato pa v odločbi ista odstopanja okvalificiral kot konstrukcijsko drugačno zasnovo objekta oziroma spremembe, ki zahtevajo ponovno preverjanje pri pristojnih mnenjedajalcih. Prav tako je objekt neutemeljeno klasificiral v večstanovanjski objekt. V tej zvezi tožnica pojasnjuje, da po tlorisno-funkcionalni zasnovi ni razlike med PGD in PZI dokumentacijo ter da je pritlična etaža, ki ni primerna za bivanje, predvidena kot skupna za obe stanovanji s skupnimi prostori (delavnica, klet, tehnični prostor, sanitarije in družabni postori). Očitana sprememba pa je vizualno skrita ter nebistveno spreminja tehnične in oblikovne karakteristike gradnje. Navajanje drugostopenjskega organa, da bi prostori v pritličju lahko pomenili tudi stanovanje, ostaja na ravni ugibanja, ki ga ni mogoče preizkusiti.

9. V zvezi z ostalimi objekti prvostopenjski organ navaja, da gre za delno vkopane podzemne objekte oziroma vkopani zid, dejansko pa gre pri tem opisu za kapnico, ki je zajeta v GD, za kopalni bazen prostornine do 60 m3, strojnico bazena, zid, ki ne presega višine 1 m, oziroma ograjo, ki ne presega višine 2,2 m, za katere GD ni potrebno. Zaradi majhnosti parcele se bazen, kapnica in podporni zid stikajo, niso pa povezani s hišo niti neposredno odvisni od nje. Skladno s prvim odstavkom 3. člena Uredbe/2018 se tudi objekti, ki se dotikajo, vendar niso konstrukcijsko, požarno, vsebinsko ali drugače fizično povezani in ki ne poslabšajo gradbenotehničnih lastnosti objekta, katerega se dotikajo, razvrščajo kot samostojen objekt. Enako izhaja iz smernic TSG-V-006:2018 (točka 2.2., odstavek 10). Iz njih še izhaja (točka 1.2, odstavek 3), da se tudi gradbeni posegi, ki se gradijo istočasno v sklopu gradnje stavbe ali gradbenega inženirskega objekta, samostojno klasificirajo, če gre za gradnjo enostavnega ali nezahtevnega objekta in se tak gradbeni poseg razvršča med nezahtevne, manj zahtevne ali zahtevne objekte. Za takšno situacijo gre pri tožnici, ki ima GD za dvostanovanjsko hišo in kapnico. Obenem je na severni strani zgradila bazen, strojnico bazena, zid bazena in ograjo, ki pa predstavljajo samostojne, neodvisne inženirske objekte s samostojno klasifikacijo (in sicer se klasificirajo: bazen in strojnica skupaj kot Drugi gradbeni inženirski objekti za šport rekreacijo in prosti čas - CC SI 24122, zidovi kot Drug gradbeni inženirski objekt, ki ni uvrščen drugje - CC SI 24205, ograja kot Drug gradbeni inženirski objekt, ki ni uvrščen drugje - CC SI 24205). Ti objekti niso povezani s hišo, za katero je bilo izdano GD, med njo in temi objekti ni povezave niti v smislu inštalacij niti možnosti prehoda. Vse omenjene objekte je možno graditi in uporabljati samostojno, četudi hiša ne bi bila zgrajena, kar je razvidno iz skice inšpekcijskega zapisnika z dne 13. 10. 2022. Za takšne enostavne inženirske objekte iz Priloge 1 Uredbe/2018 OPPN Šared in 5. člen GZ pridobitve GD sploh ne predvidevata in je zato slednje tudi procesno nemogoče pridobiti. Tožnica še pojasnjuje, da bi izkop v GD predvidene kapnice lahko ogrozil temelje hiše, zato je pridobila mnenje statika, ki je predlagal prestavitev kapnice severno ter izdelal tudi statični izračun za korekcijo armature v plošči kapnice, kar je bilo upoštevano pri gradnji, upravna organa pa se do tega nista opredelila.

10. Sklepno tožnica v tožbi prikaže situacijo gradbišča, kakršna je bila 31. 5. 2022 in je do izdelave inšpekcijskega zapisnika ostala enaka, ter meni, da glede na vse navedeno obravnavana gradnja ne more pomeniti gradnje nelegalnih objektov in da ni obrazložena ustreznost in sorazmernost izrečenega ukrepa. Če gre za dopustna odstopanja v okviru 66. člena GZ, namreč izrek ukrepa sploh ni upravičen; če je objekt grajen v nasprotju s pogoji iz GD, vendar ga je gradbenotehnično mogoče uskladiti z njim, pa je na mestu ukrep ustavitve gradnje in pridobitve spremenjenega GD. V dokaznem smislu se tožnica sklicuje na inšpekcijski zapisnik, GD z dne 18. 11. 2019, prvostopenjsko in izpodbijano odločbo, dokumentacijo v upravnem spisu, slike svoje izmere objekta, tloris pritličja - prekritje PGD in PZI, svojo izjavo z dne 7. 11. 2022 in izjavo projektanta z dne 4. 11. 2022, na prikaze situacije in objektov v naravi, mnenje statika glede lokacije kapnice z dne 10. 1. 2022, kot že rečeno, predlaga tudi postavitev izvedenca gradbene stroke ter zaslišanje nadzornika A. A., supernadzornika C., d.o.o., oziroma njegovega direktorja B. B., kot tudi zaslišanje tožničinega direktorja C. C. in prokurista Č. Č.

11. Hkrati s tožbo je tožnica podala predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), s katero naj sodišče izvršitev izpodbijane odločbe odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu.

12. V predlogu navaja, da je pravna oseba, katere edina trenutna dejavnost je gradnja obravnavanega objekta z namenom prodaje na trgu, od česar je odvisen njen obstoj. Tožnica namreč ni imela lastnih sredstev za financiranje gradnje objekta v celoti, pridobila jih je tako, da sta petino (približno 122.000 EUR) zagotovila njena družbenika C. C. in Č. Č., preostanek v višini 472.000 EUR pa A., d.d. na podlagi pogodbe o projektnem financiranju št. KZ5F646662/1 z dne 28. 5. 2022. V tej je bil določen rok za vračilo posojila 1. 3. 2023, saj je bilo pričakovano, da bo dotlej gradnja končana in objekt prodan. Že z izdajo prvostopenjske odločbe pa je prišlo do ustavitve gradnje, poleg nedokončanosti objekta prodajo nepremičnine omejujejo tudi izrečene prepovedi, ki so vpisane tudi v zemljiško knjigo. Izpodbijana odločba je (kot tudi pred njo izdana prvostopenjska odločba) nezakonita, kar za tožnico pomeni ogromno tveganje. Zato je vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, kar ji bo omogočilo, da dokonča gradnjo, proda objekt in poplača obveznosti do banke, sicer ji grozi stečaj. Tožnica pojasnjuje, kako so v njeni bilanci stanja knjižene obveznosti za vračilo omenjenih posojil in iz česa vse je razviden rok za vračilo bančnega posojila. Ker ne sme opravljati del na objektu in ga prodati, ne more poplačati dolga do banke, na 1. 5. 2023 je že več kot dva meseca v zamudi in bo zato izpolnjen pogoj trajnejše nelikvidnosti tožnice po prvi alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), zaradi česar bi moral biti zoper tožnico sprožen stečaj oziroma bi moralo poslovodstvo začeti s pripravo programa finančnega prestrukturiranja, ki pa ne bo mogel biti uspešen. Višina njene preostale obveznosti do banke (440.487,83 EUR) namreč predstavlja kar 70% vseh tožničinih obveznosti iz zadnje bilance stanja. Če bi morala zgrajeni objekt porušiti, kot izhaja iz 2. točke izpodbijane odločbe (rok je 25. 8. 2023), pa bi se stanje njene aktive v bilanci stanja znižalo na praktično nič, tako bi ostala brez sredstev za poplačilo svojih obveznosti, s čimer bi bil izpolnjen tudi pogoj dolgoročne plačilne nesposobnosti po 1. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Težko popravljivo škodo lahko po novejši sodni praksi predstavlja tako poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožnika pomembno prizadel, kot tudi s stopnjo verjetnosti izkazani grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja gospodarske družbe kot neposredna posledica izvršitve izpodbijanega akta, kar je glede na povedano izkazano v konkretnem primeru. Pri čemer tožnica dodaja, da bi morala objekt porušiti, preden bi bilo vsebinsko odločeno o njeni tožbi, zato brez začasne odredbe ne bi imela učinkovitega pravnega varstva. V predlogu za začasno pravno varstvo se sklicuje še na navedbe iz tožbe in na tej priložene dokaze ter na že omenjeno pogodbo o projektnem financiranju, sklenjeno z A., d.d. 28. 5. 2022, zemljiškoknjižni izpisek za parcelo št. 2933/20 k.o. ..., svojo bilanco stanja, izpisek iz AJPES za tožnico, izpis konto kartic na kontih 6*, letno poročilo o poslovanju Upravnega sodišča ter sklep Vrhovnega sodišča I Up 247/2021 z dne 23. 12. 2021. 13. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe in odgovora na tožbo pa v danih rokih ni podala.

**K I. točki izreka:**

14. Tožba je utemeljena.

15. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, torej odločbe drugostopenjskega organa z vsebino izreka in obrazložitve, kot je predhodno prikazana.

16. Izpodbijana odločba je, tako kot prvostopenjska, izdana na podlagi določb GZ-1, ker se je inšpekcijski postopek v obravnavani zadevi pričel v času, ko je že veljal in se uporabljal navedeni zakon. Pri tem gre za postopek inšpekcijskega nadzora, v katerem se glede postopkovnih vprašanj, ki niso urejena z ZIN ali posebnim zakonom (kot je GZ-1), uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, to je ZUP (tako drugi odstavek 3. člena ZIN). Na navedeni podlagi mora torej upravni organ v zadevi, kot je obravnavana, poleg določb GZ-1 in ZIN ustrezno upoštevati tudi določbe ZUP, med drugim določbe tega zakona, ki se nanašajo na izrek (213. člen)1 in obrazložitev odločbe (214. člen)2 in ki se v skladu z 254. členom ZUP smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi.

17. Po povedanem sodišče ob tem, da je tožba vložena med drugim iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, ugotavlja, da je ta razlog podan že zato, ker je izrek izpodbijane odločbe drugostopenjskega organa neskladen sam s seboj, neskladni pa so tudi razlogi, s katerimi je utemeljen.

18. Drugostopenjski organ je namreč pod 1. točko izreka izpodbijane odločbe odločil, da se prvostopenjska odločba po pregledu po uradni dolžnosti v celoti odpravi in nadomesti, kot je navedeno v nadaljevanju te točke izreka (v podtočkah 1. do 7.), nato pa je pod 2. točko izreka odločil, da se tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo v ostalem zavrne. Pod 1. točko izreka izpodbijane odločbe je torej prvostopenjsko odločbo v celoti odpravil in nadomestil, zato ni jasno, na kateri del izreka prvostopenjske odločbe naj bi se nanašala odločitev iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe (in zato tudi ne, v katerem delu izreka naj bi bilo treba s tožbo v upravnem sporu izpodbijati prvostopenjsko odločbo, kot se navaja v pravnem pouku izpodbijane odločbe). Dalje sodišče pojasnjuje, da drugostopenjski organ v skladu z določbami 248. člena ZUP, na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi, zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in utemeljena na zakonu, pritožba pa neutemeljena (prvi odstavek), in kadar spozna, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, ki pa niso bistvene (drugi odstavek), enako pa ravna tudi, če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi; v tem primeru navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne (tretji odstavek). Pritožbo torej drugostopenjski organ po 248. členu ZUP zavrne, kadar se v celoti strinja z izrekom prvostopenjskega akta in presodi, da mora ta izrek ostati nespremenjen, kadar je torej treba (ne glede na morebitne nebistvene pomanjkljivosti postopka) v zadevi (iz enakih ali drugačnih razlogov) odločiti enako, kot je odločil prvostopenjski organ. Povedano še drugače, pritožba se zavrne, ko prvostopenjske odločbe ni treba ne odpraviti ne spremeniti (tako tudi Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač, E. Kerševan, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, str. 602 in sledeče). V konkretni zadevi pa očitno niti po presoji drugostopenjskega organa ni šlo za takšno situacijo, saj je pod 1. točko izreka izpodbijane odločbe posegel v prvostopenjsko odločbo in jo, kot je tam odločil, v celoti odpravil in nadomestil. Navedeno je v neskladju z 2. točko izreka izpodbijane odločbe, kot je v neskladju s predhodno opisanim sklicevanjem drugostopenjskega organa na 248. člen ZUP tudi nadaljnja obrazložitev, da je ugotovil pomanjkljivost prvostopenjske odločitve glede določnosti izreka in je zato izrek (prvostopenjske odločbe) odpravil in nadomestil z novim na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP. Pri čemer sodišče pripominja, da tudi ni podlage za to, da se v izreku odločbe, kot je izpodbijana, navaja, da se prvostopenjska odločba odpravi in nadomesti "po pregledu po uradni dolžnosti", saj je drugostopenjski organ v zadevi odločal o pritožbi tožnice ter pritožbenega postopka ni vodil po uradni dolžnosti. Ker torej glede na povedano že izrek izpodbijane odločbe ni oblikovan jasno in določno, kot to zahtevajo določbe prvega in šestega odstavka 213. člena ZUP v zvezi z prvim odstavkom 254. člena tega zakona (s čimer je drugostopenjski organ pri svojem odločanju zagrešil tisto bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki jo je sam ugotovil pri prvostopenjski odločbi), in ker že z opisanega vidika tudi razlogi izpodbijane odločbe niso skladni med seboj, to pomeni, da pri izdaji izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila ZUP, kar je vplivalo oziroma moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve (bistvena kršitev določb postopka, glej še 2. točko prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

19. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter, sledeč predlogu v tožbi, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo organu, ki jo je izdal, torej Ministrstvu na naravne vire in prostor, v ponovni postopek, v katerem je vezan na pravno mnenje in stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja prvega odstavka 59. člena ZUS-1).

21. Zaradi ponovnega postopka pa sodišče glede na to, da se tožničini ugovori v veliki meri osredotočajo na očitke o pomanjkljivi obrazloženosti odločitve, še pojasnjuje, da mora biti upravna odločba, kot sta izpodbijana in tudi prvostopenjska, obrazložena skladno s standardom, ki izhaja iz prvega odstavka 214. člena ZUP. To pomeni, da morajo biti v obrazložitvi navedena vsa v postopku ugotovljena dejstva in dokazi, na katere se te ugotovitve opirajo, pri čemer mora organ obrazloženo pojasniti v postopku opravljeno presojo dokazov, vsakega posebej in vseh skupaj, kot to narekuje 10. člen ZUP. Utemeljiti je treba, kateri predpisi so pomembni za odločitev in zakaj, ter navesti njihovo vsebino. V obrazložitvi se mora upravni organ konkretno opredeliti do vseh podanih navedb, ugovorov in predlaganih dokazov stranke, ki niso očitno nerelevantni, in do vseh njenih pravnih stališč. Če obrazložitev odločbe ni takšna, to vodi do absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ker odločbe ni mogoče preizkusiti, obenem pa se stranka lahko sklicuje na kršitev pravice, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije. Ker drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi poudarja, da je gradbeni inšpektor oseba s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki samostojno vodi inšpekcijski postopek in ki izpolnjuje z zakonom predpisane splošne in posebne pogoje, sodišče dodaja, da to drži, vendar ne spreminja prej povedanega o obrazložitvi odločbe. To, da gradbeni inšpektor izpolnjuje posebne pogoje glede predpisane izobrazbe, delovnih izkušenj in strokovnega izpita, pomeni, da ima praviloma sam potrebno strokovno znanje za ugotovitev ali presojo dejstev, ki so pomembna za rešitev zadeve, in tako v inšpekcijskem postopku ne bo potrebno opraviti dokaza z izvedencem (189. člen ZUP). Ne glede na to pa mora vse svoje ugotovitve in zaključke v odločbi polno obrazložiti. Povedano drugače, tudi tiste ugotovitve, ki se lahko gradbenemu inšpektorju kot strokovnjaku zdijo očitne, mora utemeljiti skladno s standardom iz prvega odstavka 214. člena ZUP, da jih lahko stranka in nato tudi sodišče v celoti preizkusi. Sodišče glede na tožbene ugovore dalje dodaja, da sta upravna organa utemeljila, zakaj je bil obravnavani inšpekcijski postopek voden in v obeh odločbah ukrepi izrečeni po določbah GZ-1, vendar pa navedeno še ne pomeni, da je sklicevanje tožnice na predpise, ki so veljali oziroma ki so se uporabljali v času izvedbe gradnje, očitno nerelevantno. To je namreč lahko pomembno pri presoji, ali gre za dovoljen objekt, ob upoštevanju ustavnega načela, da predpis praviloma ne more imeti učinka za nazaj (155. člen Ustave). Sodišče še pripominja, da tudi ni povsem jasna navedba drugostopenjskega organa, da kapnica ni predmet prvostopenjske odločbe in da zato odgovora na pritožbene navedbe o tem ne podaja. Vse navedeno naj se upošteva pri obrazložitvi v ponovnem postopku sprejete odločitve.

**K II. točki izreka:**

22. Izdajo začasne odredbe v upravnem sporu v postopku pred sodiščem prve stopnje urejajo določbe 32. člena ZUS-1. Po prvem odstavku tega člena tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

23. Glede na opisano zakonsko ureditev je vložena tožba, o kateri še ni pravnomočno odločeno, predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj se s slednjo izvršitev izpodbijanega akta lahko zadrži (oziroma stanje začasno uredi) le do pravnomočne sodne odločbe o tožbi. Ko je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe ni več mogoče izdati. To pomeni, da v konkretnem primeru ni (več) podana procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče s sodbo iz I. točke izreka (zoper katero po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pritožba ni dovoljena in ki je pravnomočna z dnem izdaje sodbe) pravnomočno odločilo o tožbi. Predlog je bilo zato treba zavreči ob uporabi navedenih določb ZUS-1 in 6. točke prvega odstavka 36. člena tega zakona.

**K III. točki izreka:**

24. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da je o zadevi odločilo na seji in da je tožnico kot pooblaščenec zastopal odvetnik, tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se, ker je tožničin pooblaščenec zavezanec za DDV, po ustaljenem stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Toženka mora navedeni znesek tožnici plačati v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Skladno s Pravilnikom prisojeni pavšalni znesek zajema vse stroške, nastale v upravnem sporu na prvi stopnji, razen plačanih sodnih taks. Te bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti, upoštevajoč 36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opombo 6.1.c taksne tarife tega zakona in v tej zvezi ustaljeno prakso.

1 ZUP v prvem odstavku 213. člena določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank; v šestem odstavku istega člena pa, da mora biti izrek kratek in določen. 2 V prvem odstavku 214. člena ZUP je predpisano, da mora obrazložitev upravne odločbe obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.