Jedro

Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili je lahko storjeno v obliki ponudbe naprodaj, ko gre za poskus prodaje, ki je določen kot dokončano kaznivo dejanje. Sodna praksa celo šteje, da je tudi prodaja ali nakup mamil vedno dokončano kaznivo dejanje, brž ko je sklenjena pogodba, to je sporazum glede kupca, blaga in cene, pri čemer ni treba, da je blago izročeno kupcu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 13.4.2005 obsojene A.S., A.G. in A.B. spoznalo za krive kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ, obsojenega A.S. pa še istega kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ. Obsojenemu A.S. je določilo posamezne kazni od devet mesecev zapora do enega leta in osmih mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora. Obsojenemu A.G. je izreklo kazen deset mesecev zapora, obsojenemu A.B. pa dve leti zapora. Obsojencem je po 1. odstavku 49. člena KZ v izrečene kazni vštelo čas, ki so ga prebili v priporu, in sicer obsojenemu A.S. od 27.10.2004 od 06.07 ure dalje, obsojenemu A.B. od 27.10.2004 od 07.15 ure dalje in čas pridržanja obsojenemu A.S. od 27.10.2004 od 06.25 ure do 29.10.2004 do 8.50 ure. Po 4. odstavku 196. člena v zvezi z 69. členom KZ je izreklo odvzem zaseženih mamil, po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencem naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in vsakemu plačilo povprečnine v znesku po 100.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.8.2005 delno ugodilo pritožbama zagovornikov obsojenih A.S. in A.G. in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je znižalo kazni, obsojenemu A.S. na štiri leta in dva meseca zapora, obsojenemu A.G. pa na šest mesecev zapora. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni, v celoti pa pritožbo zagovornika obsojenega A.B. v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega A.S. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni sodbo višjega sodišča tako, da obsojenca oprosti, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne v novo obravnavo.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti. Po njegovem mnenju vsebinski pregled navedenih izpodbojnih razlogov pokaže, da gre v pretežnem delu le za izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa ne more biti podlaga za predlagano spremembo oziroma razveljavitev sodbe v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). V ostalem odgovarja na navedbe zahteve v zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji ter navaja izčrpne razloge, s katerimi jih zavrača kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod I izreka prvostopenjske sodbe vložnik zahteve navaja, da v tem primeru ni šlo za storitev kaznivega dejanja s storitvijo ali opustitvijo, niti ni šlo za poskus storitve kaznivih dejanj. Ne soglaša s presojo sodišča, da je obsojenec storil to kaznivo dejanje ter da je dokončano že s sporazumom med kupcem in prodajalcem glede blaga in cene in meni, da je sklepanje sodišča napačno. S temi navedbami zahteva nakazuje, da je sodišče kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, za katero je bil obsojenec obsojen, ni kaznivo dejanje.

Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je neupravičeno ponujal naprodaj substance, ki so razglašene za mamilo. Takšen očitek je v nadaljevanju opisa kaznivega dejanja opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve zaključilo, da je obsojenec storil to kaznivo dejanje ter utemeljilo, da je dejanje dokončano že s sporazumom med kupcem in prodajalcem glede blaga in cene, pri čemer ni potrebno, da bi bilo blago že predano kupcu. Sodišče druge stopnje je sprejelo takšno razlago, pri čemer je poudarilo, da je v 1. odstavku 196. člena KZ predpisanih več alternativnih izvršitvenih dejanj, ki pomenijo proizvodnjo in trgovino z mamili. Ena od izvršitvenih oblik je tudi neupravičeno ponujanje naprodaj. Glede na ugotovljena dejstva je sklepalo, da je obsojenec s svojim ravnanjem izpolnil vse objektivne znake kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili.

Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili je lahko storjeno v obliki ponudbe naprodaj. Pri ponudbi naprodaj gre za poskus prodaje, ki je določen kot dokončano kaznivo dejanje (glej Kazenski zakonik s komentarjem, dr. Mitja Deisinger, GV založba, Ljubljana 2002). Sodna praksa celo šteje, da je tudi prodaja ali nakup mamil vedno dokončano kaznivo dejanje, brž ko je sklenjena pogodba, to je sporazum glede kupca, blaga in cene, pri čemer ni treba, da je blago izročeno kupcu. Zato je sodišče na podlagi ugotovljenega obsojenčevega ravnanja več kot utemeljeno sklepalo, da je podan zakonski znak ponujanja naprodaj. Glede na to uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka v zvezi s tem kaznivim dejanjem in ostalimi kaznivimi dejanji vložnik zahteve ni konkretno opredelil. Zgolj načelne narave so tudi trditve zahteve, da sta nižji sodišči v zvezi z dejanji pod točkami II, III in IV kršili kazenski zakon. Na podlagi vsebine obrazložitve tudi ni mogoče sklepati, katere kršitve zakona dejansko uveljavlja zahteva. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Navedeno določbo je treba razlagati le tako, da mora vložnik zahteve ne samo konkretno opredeliti kršitve zakona, ki jih uveljavlja, temveč tudi ustrezno obrazložiti. To pomeni, da mora zahteva konkretno navesti, v čem naj bi bile podane kršitve zakona, saj jih v nasprotnem primeru sploh ni mogoče preizkusiti.

Z navajanji, da ni bilo danega in izvedenega nobenega dokaza, da naj bi prišlo do prodaje droge, da zaslišanje tajnega policijskega delavca, ki ga obsojenec ni videl na glavni obravnavi, ne more biti verodostojen dokaz (kaznivo dejanje pod točko I izreka pravnomočne sodbe), da noben izveden dokaz ne daje zadostne utemeljenosti storitve kaznivega dejanja, da gre za napačno presojo zagovora S., da je zgrešen zaključek sodišča o tem, da je obsojenec prodal, S. pa kupil marihuano za nadaljnjo prodajo, ker je to obsojenec zanikal, na obravnavi pa v tem pogledu niso bili izvedeni dokazi (kaznivo dejanje pod točko II izreka pravnomočne sodbe), da tudi kaznivo dejanje pod točko III ni dokazano, pri čemer ponuja lastno oceno zagovora soobsojenega A.B. ter pogovorov po telefonu in telefonskih prisluhov, zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Slednje stori tudi, ko v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko IV izreka pravnomočne sodbe navaja, da je sodišče nepravilno sklepalo, da je obsojenec imel drogo za nadaljnjo prodajo in ne za lastno uporabo, izhajajoč pri tem iz drugačne presoje zagovora, kot jo je sprejelo sodišče. Prav tako ni mogoče kot kršitve kazenskega zakona razlagati sklepni del obrazložitve zahteve, v katerem se sklicuje na končno besedo obsojenca, v kateri je poudaril, da ne drži očitek, da bi soobsojenima S. in B. kdaj karkoli dal, da ni nikomur nič ponujal in da zato ne ve, kako mu tožilstvo lahko očita, da je bilo na domu zaseženo mamilo namenjeno nadaljnji prodaji.

Vložnik zahteve tudi predlaga znižanje obsojencu izrečene kazni. Trdi, da je sodišče obsojencu že za posamezna dejanja določilo zelo visoke kazni, kar več kot dvakrat višje, kot jih sicer prisojajo sodišča za podobna dejanja. Nepravilno je sodišče obsojencu štelo predkaznovanost kot obteževalno okoliščino pri izreku kazni. Zavzema se tudi za oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka, ker je obsojenec na prestajanju kazni.

Odločbo o kazni je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče izpodbijati le v okviru kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravice, ki jih ima po zakonu. Za takšno prekoračitev gre, če sodišče izreče kazen zunaj zakonskih meja, ali če izreče kazen oziroma kazensko sankcijo, ki je zakon ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. V tem primeru je sodišče obsojencu določilo posamezne kazni v okviru, ki ga predpisuje 1. odstavek 196. člena KZ, enotno kazen pa je izreklo ob pravilni uporabi določb o steku kaznivih dejanj (2. točka 2. odstavka 47. člena KZ). Pri tem je upoštevalo splošna pravila za odmero kazni, predpisana v 1. in 2. odstavku 41. člena KZ. Zahteva, ki ne soglaša s presojo teže obsojenčevih dejanj in z upoštevanjem njegove predkaznovanosti kot obteževalne okoliščine, napada odločbo o kazni predvsem z vidika vprašanja, ali je po višini primerna (1. odstavek 374. člena ZKP) in ne zaradi tega, ker bi sodišče z njenim izrekom prekoračilo zakonsko pravico. Na tak način pa odločbe o kazni z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Odločitev o povrnitvi stroškov kazenskega postopka je sodišče glede na obsodilno sodbo utemeljeno oprlo na določbe 1. odstavka 95. člena ZKP. Okoliščine, ki so lahko podlaga za oprostitev povrnitve teh stroškov (4. odstavek 95. člena ZKP) predstavljajo dejansko podlago za takšno odločitev, ki je z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).