Jedro

Toženkina obveznost po Dogovoru ima enak predmet in enako podlago kot njena obveznost po Asignaciji. Tožnica naj bi kot podizvajalka in torej upnica podjetja G. d.o.o. prejela izpolnitev iz njunega valutnega razmerja (razmerje med asignantom in asignatarjem) po toženki kot tretji osebi. Ker je bilo nakazilo izdano na podlagi toženkinega dolga do G. d.o.o, bi bila toženka v skladu s 3. odstavkom 1045. člena OZ z izpolnitvijo nakazila prosta dolga nasproti stečajni masi G. d.o.o. To pa pomeni, da je toženkina obveznost v Dogovoru dejansko vsebovana že v Asignaciji. Ker Dogovor ne predstavlja novacije iz 1. odstavka 323. člena OZ, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pred sklenitvijo Dogovora sta bili pravdni stranki v razmerju asignat – asignatar in zaradi tega razmerja sklenili Dogovor, zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da dejstvo, da G. d.o.o. ni bila stranka Dogovora, ni odločilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 76376/2013 z dne 16. 5. 2013 in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka tožnici plačati 9.391,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2013 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopa v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje do plačila. Tožnici je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 1.016,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da Dogovor o bančni garanciji z dne 20. 1. 2011 (v nadaljevanju Dogovor) med pravdnima strankama ne predstavlja novacije toženkine obveznosti po Pogodbi o asignaciji z dne 10. 6. 2010 (v nadaljevanju Asignacija). Zaradi drugačnega zneska in dogovorjene bančne garancije so izpolnjeni pogoji za novacijo iz prvega odstavka 323. člena Obligacijskega zakonika (v nadelavanju OZ). Na novacijo kaže tudi dejstvo, da sta pravdni stranki v prvi alineji Dogovora ponovno ugotavljali predmet obveznosti in da niso nastopale enake stranke kot pri Asignaciji. Namen pogodbenih strank ob sklenitvi Dogovora ni bil v tem, da tožnica prejme plačilo po Asignaciji, toženka pa ima pred tem zagotovljeno bančno garancijo. Ob sklenitvi Dogovora se je zakoniti zastopnik toženke zavedal, da mora tožnici izplačati vtoževani znesek, zaradi česar se je zaradi pripoznave dolga zastaranje pretrgalo. Zastaranje se je pretrgalo tudi 10. 9. 2014, ko je zakoniti zastopnik toženke povedal, da je dolguje vtoževani znesek. Z Dogovorom sta pravdni stranki prenovil razmerje, ki tako ni bilo več trikotniško pravno razmerje, temveč razmerje med upnikom in dolžnikom. Za prenovljeno razmerje se 1039. člen OZ ne more uporabiti. V skladu s 370. členom v zvezi s 346. členom OZ velja za terjatev iz Dogovora petletni zastaralni rok, zato je ugovor zastaranja neutemeljen.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo. Predlagala je njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje z naložitvijo pritožbenih stroškov tožnici. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, pri čemer ponavlja svoje trditve iz prvostopenjskega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija konkretizirano, saj ne pojasni, katero relevantno dejstvo in zakaj naj bi bilo nepravilno ugotovljeno. Ker pritožbeno sodišče na ta pritožbeni razlog ne pazi po uradni dolžnosti, je potrebno ta očitek zavrniti kot neutemeljen in kot podlago odločbe vzeti na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica podizvajalka podjetja Gradišče d.o.o., ki je bilo v pravnem razmerju s toženko glede izgradnje župnijskega doma. Iz zgodovinskega izpisa iz sodnega/poslovnega registra (priloga A8) izhaja, da je G. d.o.o. od 18. 1. 2011 v stečaju. Pravdni stranki in podjetje G. d.o.o. so v sklenjeni Asignaciji z dne 10. 6. 2010 ugotovili, da G. d.o.o. (asignant) terja od svojega dolžnika (v tej pravdi toženka; asignat) 37.750,81 EUR in hkrati dolguje svojemu upniku (v tej pravdi tožnica; asignatar) 37.750,81 EUR. G. d.o.o. je z Asignacijo pooblastil toženko, da na njegov račun poravna obveznost v višini 37.750,81 EUR tožnici, tožnico pa, da v svojem imenu sprejme nakazilo. Toženka je nakazilo akceptirala dne 30. 9. 2010. Med strankama je nesporno, da je toženka znesek 30.000,00 EUR tožnici pravočasno poravnala. Sporna je pravna narava Dogovora, s katerim se je tožnica zavezala izstaviti toženki bančno garancijo za opravljena dela za dobo petih let, toženka pa se ji je zavezala v osmih dneh po prejemu bančne garancije poravnati preostali znesek po Asignaciji v višini 7.750,81 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za novacijo po prvem odstavku 323. člena OZ. Iz četrte alineje Dogovora nedvoumno izhaja, da se znesek 7.750,81 EUR nanaša na preostalo obveznost toženke po Asignaciji. Tako predstavlja Dogovor tudi po oceni pritožbenega sodišča le sporazum pravdnih strank o spremembi roka, določilo o bančni garanciji pa zavarovanje; torej ne gre za novacijo (drugi odstavek 323. člena OZ). Toženkina obveznost po Dogovoru ima enak predmet in enako podlago kot njena obveznost po Asignaciji. Tožnica naj bi kot podizvajalka in torej upnica podjetja G. d.o.o. prejela izpolnitev iz njunega valutnega razmerja (razmerje med asignantom in asignatarjem) po toženki kot tretji osebi. Ker je bilo nakazilo izdano na podlagi toženkinega dolga do G. d.o.o, bi bila toženka v skladu s tretjim odstavkom 1045. člena OZ z izpolnitvijo nakazila prosta dolga nasproti stečajni masi G. d.o.o. To pa pomeni, da je toženkina obveznost v Dogovoru dejansko vsebovana že v Asignaciji. Ker Dogovor ne predstavlja novacije iz prvega odstavka 323. člena OZ, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pred sklenitvijo Dogovora sta bili pravdni stranki v razmerju asignat – asignatar in zaradi tega razmerja sklenili Dogovor, zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da dejstvo, da G. d.o.o. ni bilo stranka Dogovora, ni odločilno.

8. Tožnica sicer utemeljeno opozarja, da predstavlja Dogovor pripoznavo dolga. Ob tem pa se zmotno sklicuje na 370. člen OZ, ki ureja zastaranje pri novaciji. Ker Dogovor ne izpolnjuje pogojev za novacijo, je zastaralni rok po pretrganju enak prejšnjemu - enoletni rok iz 1039. člena OZ. Pravdni stranki sta z Dogovorom določili nov rok za izpolnitev obveznosti, in sicer osem dni po prejemu bančne garancije, ki se je v skladu s prvim odstavkom 62. člena OZ iztekel 29. 1. 2011. V skladu s prvim odstavkom 336. člena OZ je zastaranje pričelo teči 30. 1. 2011 in se je enoletni zastaralni rok iz 1039. člena v zvezi s 337. členom OZ iztekel 30. 1. 2012. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi zastaranja (335. člen OZ) je materialnopravno pravilna. Po nastopu zastaranja je v skladu s 341. členom OZ mogoče pripoznati zastarano obveznost le v pisni obliki, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da se je zastaranje pretrgalo tudi 10. 9. 2014 z ustno pripoznavo dolga.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). V odgovoru na pritožbo je toženka le ponavljala že pred tem večkrat izražena stališča, zato ne predstavlja potrebnega stroška (155. člen ZPP) in je stroške odgovora dolžna kriti toženka sama.