Jedro

Tožnik je bil kot poslovodna oseba v subjektu A. zavezan sam vložiti prijavo v zavarovanje, česar pa ni storil, zato je to storil ZPIZ po uradni dolžnosti. Na podlagi prehodne določbe tretjega in četrtega odstavka 37. člena novele ZPIZ-2B, velja, da osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona opravljajo delo ali dejavnost, na podlagi katere izpolnjujejo pogoje za obvezno zavarovanje po 15. členu in 16. členu zakona in niso uživalci pokojnine iz 406. člena zakona, se morajo do 31. 3. 2016 obvezno vključiti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dnem vložitve prijave v zavarovanje. V nasprotnem primeru pa ZPIZ, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje, kar je ZPIZ v obravnavanem primeru tudi storil. Odločba, ki jo na predhodno navedeni pravni podlagi o ugotovitvi lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti izda ZPIZ glede ugotovitve lastnosti zavarovanca, pa velja tudi za ostale obvezne prispevke za socialno varnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) po uradni dolžnosti tožniku za mesec september 2017 odmerila in naložila v plačilo prispevke za socialno varnost in sicer: za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavarovanca in delodajalca, za zdravstveno zavarovanje zavarovanca in delodajalca, za poškodbe pri delu in poklicne bolezni, za starševsko varstvo zavarovanca in delodajalca po stopnjah in v višini, ki jo navaja ter zamudne obresti v višini, ki jo navaja. Odmerjeni prispevki skupaj znašajo 451,64 EUR, pripadajoče obresti znašajo 43,13 EUR, skupaj 494,77 EUR. Odmerjeni zneski iz naslova neporavnanih prispevkov za mesec september 2017 morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve te odločbe na račune, ki jih navaja. Po preteku 30-dnevnega roka bodo tožniku zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. V tem postopku posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ na podlagi uradne evidence ugotovil, da tožnik za mesec september 2017 ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost v skladu z določbo 4. člena in 6. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), prve alineje prvega odstavka 152. člena in tretje alineje prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), prvega odstavka 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), prvega odstavka 11. člena ter 2. točke prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZDSP-1) in 352. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Na podlagi slednjega mora davčni zavezanec predložiti obračun prispevkov za socialno varnost davčnemu organu in plačati prispevke najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. V nadaljevanju navaja 353.a člen ZDavP-2 in pojasni razloge, zaradi katerih je za tožnika, v skladu z določbo 145. člena ZPIZ-2, določil zavarovalno osnovo 1.188,50 EUR. Na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožnik obveznosti za mesec september 2017 ni poravnal, zato je v skladu z določbo 95. člena ZDavP-2 dolžan plačati tudi zamudne obresti po 7 % obrestni meri letno za čas od poteka roka za plačilo, to je od 23. 10. 2017 dalje do dneva izdaje izpodbijane odločbe. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe navaja tabelo dolgovanih zneskov prispevkov za socialno varnost in zamudnih obresti za mesec september 2017 z navedbo vrste prispevka, osnove za odmero prispevka, zneske prispevka, datuma zapadlosti, zneska zamudnih obresti od 24. 10. 2017 do izdaje izpodbijane odločbe in skupnega zneska.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo in obrazložitev prvostopenjskega organa dopolnilo. Družbeniki gospodarskih družb oz. ustanovitelji zavodov, ki so poslovodne osebe in niso zavarovani iz drugega naslova, so kot zavarovanci opredeljeni v 16. členu ZPIZ-2, v 6. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in v 7. točki 8. člena ZSDP-1. V skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZPIZ-2 traja zavarovanje od dneva vpisa subjekta v poslovni ali drug register kot družbenika oz. ustanovitelja in poslovodne osebe, do dneva izbrisa iz registra. Na podlagi prvega odstavka 6. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja lastnost zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju Pravila) pridobi oseba z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje po ZZVZZ in navedenih Pravilih, in jo izgubi z dnem, ko za takšno prijavo ne izpolnjuje več pogojev. Iz javno dostopnih evidenc AIPES izhaja, da je bil tožnik od 3. 8. 2017 do 3. 20. 2017 ustanovitelj in poslovodna oseba subjekta A.. Odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca, ki jo po uradni dolžnosti izda ZPIZ glede ugotovitve lastnosti zavarovanca, velja tudi za ostale obvezne prispevke za socialno varnost. Davčni organ pa v skladu z 352. členom in 353. členom ZDavP-2 ter 17. členom ZPSV le nadzira obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost na podlagi podatkov, ki mu jih po uradni dolžnosti predloži ZZZS.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo. Izpodbijana odločba se nanaša na odmero in plačilo prispevkov za socialno varnost za september 2017, ki so naloženi tožniku, ki je bil poslovodna oseba subjekta A. od 3. 8. 2017 do 3. 10. 2017. Zavod je organizacijska oblika, ki nima profitnega namena. Navedeni zavod v tem obdobju tudi dejansko ni ustvaril nobenega dobička. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS (v nadaljevanju ZPIZ) je z odločbo 10301-1241543/2017 pri tožniku ugotovil lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pritožbo zoper to odločbo je pritožbeni organ zavrnil. V tej zadevi poteka pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani socialni spor IX Ps 1350/2018, ki še ni končan. Tožnik meni, da v obravnavanem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj ima status študenta, poslovodno funkcijo v navedenem zavodu pa je opravljal po eno uro mesečno prostovoljno, brez plačila. Kljub navedenemu mu je toženka naložila plačilo prispevkov za socialno varnost od osnove za izračun prispevkov v višini 1.188,50 EUR mesečno, kar je absurdno. Tožnik meni, da je finančni organ v obravnavani zadevi predhodno navedeno odločbo ZPIZ napačno upošteval. S slednjo je bila namreč ugotovljena tožnikova lastnost zavarovanca po ZPIZ-2, ne pa tudi njegova lastnost zavarovanca po ZZVZZ, ZSDP-1 in ZUTD-1. Z izpodbijano odločbo pa je tožniku odmerjeno in naloženo plačilo prispevkov tudi na tej podlagi. S tem je finančni organ dejansko odločil o obstoju širše zavarovalne podlage in ni zgolj tožniku odmeril prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za kar pa po tožnikovem mnenju ni pristojen. Davčni organ namreč ni pristojen ugotavljati obstoja zavarovalnega razmerja, marveč zgolj pravilnost obračuna in plačila prispevkov za socialno varnost. V nadaljevanju pojasnjuje vsebino predhodno navedene odločbe ZPIZ, s katero pa je bilo po povedanem ugotovljena zgolj tožnikova lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Za odmero in plačilo prispevkov iz naslova zdravstvenega zavarovanja, poškodbe pri delu in poklicne bolezni in starševskega varstva pa toženka ni imela podlage, saj pristojni zavodi niso izdali nobenih upravnih odločb o ugotovitvi tožnikove lastnosti zavarovanca na teh podlagah. S tem je davčni organ meritorno odločil o obstoju drugih zavarovalnih podlag, kar pa ni njegova stvarna pristojnost (ZPIZ je z upravno odločbo pri tožniku ugotovil zavarovalno podlago le za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Po povedanem je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Posledično je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

5. Tožnik v nadaljevanju tožbe navaja določbo 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, po kateri so zavarovanci po tem zakonu tudi ustanovitelji zavodov, če so hkrati poslovodne osebe v tem zavodu in opravljajo poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic. Torej gre za profesionalno opravljanje poslovodne funkcije in ne za neprofesionalno in prostovoljno opravljanje funkcije osebe, ki je sicer študent. Tožnik poslovodne funkcije v navedenem zavodu tudi ni opravljal kot edini in glavni poklic ter za opravljanje te funkcije tudi ni prejel nobenega plačila in tako po mnenju tožnika ne more imeti lastnost zavarovanca za obvezno zdravstveno zavarovanje. Presoja navedenega pa je v pristopnosti Zavoda za zdravstveno varstvo RS (v nadaljevanju ZZZS) in ne davčnega organa. Za obračun prispevkov iz naslova zdravstvenega zavarovanja tako ne obstajajo ne formalne in tudi ne vsebinske predpostavke.

6. Tožnikova lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v obravnavani zadevi je bila ugotovljena skladno z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1), ki ureja ugotavljanje te lastnosti za nazaj (81. člen). Izdaja predhodno navedene ugotovitvene odločbe ZPIZ je podlaga le za odmero prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in to za nazaj, ne pa tudi za odmero prispevkov za npr. zdravstveno zavarovanje. Navaja 6. člen Pravil, po katerih je ZZZS pristojen za ugotavljanje pogojev za obvezno zdravstveno zavarovanje in to ni pristojnost davčnega organa. Brez odločbe ZZZS o ugotovitvi podlage za obvezno zdravstveno zavarovanje prispevkov iz tega naslova ni mogoče odmeriti. Poleg navedenega pa je bil tožnik v obravnavanem obdobju študent in je bil v zdravstveno zavarovanje vključen kot družinski član, skladno z določbo 22. člena ZZVZZ, kar je potrebno upoštevati pri presojanju morebitne lastnosti tožnika kot zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tako sedaj obstaja na podlagi izpodbijane odločbe obvezno zdravstveno zavarovanje na dveh podlagah, kar pa ni pravilno. V primeru obveznega zdravstvenega zavarovanja tudi ni možno spreminjati zavarovalne podlage za nazaj, za kar navaja sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča RS Psp 186/2014 z dne 25. 9. 2014. Iz povedanega izhaja, da je lastnost zavarovanca po ZZVZZ mogoče ugotoviti le z upravno odločbo pristojnega organa in zavarovalne podlage ni mogoče spreminjati za nazaj. Finančni organ prav tako ni imel podlage za odmero prispevkov na podlagi določb ZSDP-1 oz. ZUTD. Z izpodbijano odmero prispevkov za socialno varnost je finančni organ prekoračil svoje pristojnosti. Posamezniku ni mogoče naložiti obveznosti iz naslova nekega razmerja še preden je ugotovljen obstoj tega razmerja. S tem je poseženo v pravno varnost. Posledica napačne uporabe materialnega prava je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 1. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je o lastnosti zavarovanca zdravstvenega zavarovanja in starševskega varstva odločil nepristojen organ. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kršena je pravica stranke do izjave ter 22. člen in 25. člen Ustave RS, kar pojasni. Do relevantnih pritožbenih ugovorov se pritožbeni organ ni opredelil, kar pojasni. Pritožbeni organ se napačno sklicuje zgolj na lastne evidence. Očitno je finančni organ postopal po avtomatizmu in ni upošteval, da ni bila ugotovljena tožnikova lastnost zavarovanca za zdravstveno zavarovanje, za poškodbe pri delu in poklicne bolezni in za starševsko varstvo. Tožena stranka trdi, da obstoja drugih zavarovalnih podlag ni potrebno ugotavljati z upravno odločbo, kar pa je napačno. Pritožbeni organ sam v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da ni pristojen, da bi se spuščal v zavarovalna razmerja in ugotavljal obstoj zavarovalne podlage (stran 5 obrazložitve). Odločbi finančnega in pritožbenega organa sta neobrazloženi, ker ni navedene podlage za odmero prispevkov, saj razen ugotovitvene odločbe ZPIZ ni bila ugotovljena tožnikova lastnost zavarovanca drugih obveznih zavarovanj. Obrazložitev odločbe pa je bistvenega pomena zaradi uveljavljanja pravnega sredstva stranke in zagotovitve pravice do enakega varstva pravic. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožniku odmerijo le prispevki iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja oz. podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa naj sodišče toženki naloži, da je tožniku dolžna v roku 15 dni povrniti stroške upravnega spora in upravnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Pojasnjuje, da za prijavo oseb v obvezno zavarovanje veljajo enotni postopki. Ena prijava povzroči vključenost v več obveznih socialnih zavarovanj v primeru družbenikov, ki so tudi poslovodje družbe in niso zavarovani na drugi podlagi. Vložena prijava pomeni vključitev v več obveznih zavarovanj hkrati.

8. V pripravljalni vlogi tožnik dodatno argumentira svoje navedbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, dopolnjenimi z razlogi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

11. Predmet presoje sodišča v predmetni zadevi je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku za mesec september 2017 pravilno in zakonito obračunal in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost in pripadajoče obresti, ki na dan izdaje izpodbijane odločbe skupaj znašajo 494,77 EUR. Sporna je uporaba materialnega prava in sicer določb prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, 6. točke 15. člena ZZVZZ in 7. točke 8. člena ZSDP-1. 12. Status zavarovanca opredeljuje prvi odstavek 16. člena ZPIZ-2, po katerem so obvezno zavarovani tudi ustanovitelji zavodov in so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Na podlagi 6. točke 15. člena ZZVZZ so zavarovanci po temu zakonu med drugim tudi ustanovitelji zavodov, ki opravljalo poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic. Na podlagi 7. točke 8. člena ZSDP-1 so zavarovanci po temu zakonu prav tako obvezno zavarovani ustanovitelji zavodov, ki so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi.

13. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, da je imel tožnik od 3. 8. 2017 do 3. 10. 2017 status ustanovitelja in poslovodne osebe subjekta A.. V skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZPIZ-2 traja zavarovanje od dneva vpisa subjekta v poslovni ali drug register kot družbenika oz. ustanovitelja in poslovodne osebe, do dneva izbrisa iz registra. Prav tako med strankama ni sporno, da je bila z odločbo ZPIZ 10301-1241543/2017 ugotovljena tožnikova lastnost zavarovanca na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 od 3. 8. 2017 do 3. 10. 2017, za polni delovni čas 40 ur na teden. Navedena odločba ZPIZ napotuje, da tožnik sam vloži prijavo v zavarovanje v roku 8 dni od vročitve te odločbe. Tožnik je bil po povedanem kot poslovodna oseba v subjektu A. zavezan sam vložiti prijavo v zavarovanje, česar pa ni storil, zato je to storil ZPIZ po uradni dolžnosti. Na podlagi prehodne določbe tretjega in četrtega odstavka 37. člena novele ZPIZ-2B, ki se uporablja od 1. 4. 2015 dalje, velja, da osebe, ki na dan uveljavitve tega zakona opravljajo delo ali dejavnost, na podlagi katere izpolnjujejo pogoje za obvezno zavarovanje po 15. členu in 16. členu zakona in niso uživalci pokojnine iz 406. člena zakona, se morajo do 31. 3. 2016 obvezno vključiti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dnem vložitve prijave v zavarovanje. V nasprotnem primeru pa ZPIZ, ne glede na četrti odstavek 81. člena ZMEPIZ-1, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje, kar je ZPIZ v obravnavanem primeru tudi storil. Odločba, ki jo na predhodno navedeni pravni podlagi o ugotovitvi lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti izda ZPIZ glede ugotovitve lastnosti zavarovanca, pa velja tudi za ostale obvezne prispevke za socialno varnost. Po povedanem je neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da je davčni organ v obravnavanem primeru odločal tudi o zavarovalnih podlagah za druge prispevke za socialno varnost (in ne le za prispevke iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja), za kar pa ni stvarno pristojen.

14. Po presoji sodišče je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, da je bilo v obravnavani zadevi iz evidence davčnega organa, ki temelji na evidenci prijav in odjav ter prijav sprememb podatkov o obveznem socialnem zavarovanju razvidno, da je bil tožnik v navedenem obdobju vključen v obvezno socialno zavarovanje na zavarovalni podlagi 040. Za prijavo oseb v obvezno socialno zavarovanje pa veljajo enotni postopki, pri čemer ZZZS izvaja naloge prijavne službe za vsa obvezna socialna zavarovanja.

15. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, je tudi po presoji sodišča v obravnavanem obdobju bila podana pravna podlaga za opredelitev tožnika kot zavezanca za plačilo obveznih prispevkov za socialno varnost. Sodišče pripominja, da je na podlagi 353. člena in 353. člena ZDavP-2 ter skladno z določbo 17. člena ZPSV davčni organ pristojen zgolj za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za socialno varnost in ni pristojen presojati pravilnosti opredelitve zavarovalnega razmerja in zavarovalne podlage. Predmet sodne presoje izpodbijane odločbe pa je prav tako podan v predhodno navedenem obsegu. Slednje je navajal že pritožbeni organ in tudi sam tožnik v tožbi. Čim pa je temu tako, tožnik v predmetnem postopku ne more uveljavljati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na lastnost zavarovanca in zavarovalno podlago. Posledično na pravilnost odločitve ne more vplivati pavšalen in povsem neizkazan tožbeni ugovor, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju kot študent v zdravstveno zavarovanje vključek kot družinski član, skladno z določbo 22. člena ZZVZZ.

16. Kot podlaga za nastanek obveznosti za plačilo obveznih prispevkov za socialno varnost je relevanten zgolj položaj subjekta kot družbenika gospodarske družbe oziroma ustanovitelja zavoda, ki ima hkrati tudi položaj poslovodne osebe, v skladu z določbami prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ in v 7. točke 8. člena ZSDP-1. Na nastanek obveznosti za plačilo prispevkov tako ne vpliva dejstvo, da gospodarska družba oziroma zavod v obravnavanem obdobju ni ustvaril nobenih prihodkov, saj po predhodno navedenih določbah zakonov po presoji sodišča status zavarovanca ni vezan na ustvarjanje prihodkov. Prispevki za socialno varnost se plačujejo od zavarovalne osnove, določene v 145. člena in 410. členu ZPIZ-2, ki ju je po presoji sodišča davčni organ v obravnavani zadevi pravilno uporabil. Po povedanem na pravilnost izpodbijane odločbe tudi ne more vplivati tožnikov ugovor, da ima subjekt A. nepridobitni namen.

17. Neutemeljen tudi tožnikov tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ne omogoča preizkusa. Po presoji sodišča izpodbijana odločba vsebuje vse zakonsko predpisane elemente iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in jo je mogoče preizkusiti.

18. Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

19. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodišče v postopku ni našlo kršitev določb postopka in tudi ne očitanih kršitev ustavnih pravic, kakor tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je odločalo na seji senata na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno. V obravnavani zadevi relevantno dejansko stanje ni sporno in sicer, da je bil tožnik v predmetnem obdobju ustanovitelj in poslovodja subjekta A.. Sporna je razlaga materialnega prava (prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, 6. točke 15. člena ZZVZZ in 7. točke 8. člena ZSDP-1), pri čemer pa je tožnik svoje stališče glede razlage materialnega prava podal v pritožbi, v tožbi in v pripravljalni vlogi ter je imel vse možnosti, da se s tem v zvezi v postopku izjavi.

21. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.