Jedro

V predmetnem primeru sicer drži, da v neposredno izvršljivem notarskem zapisu ni izrecno zapisano, da gre za solidarno oziroma nerazdelno obveznost dolžnikov (besede solidarno oziroma nerazdelno niso navedene). Kljub tem pa sodišče druge stopnje po presoji vsebine celotne posojilne pogodbe in povezave med posameznimi določili pogodbe ne pritrjuje prej navedenemu zaključku sodišča prve stopnje ter zaključuje, da iz pogodbenih določil povsem jasno izhaja, da sta oba dolžnika skupaj dolžna vrniti celotni znesek posojila oziroma, da za celotni znesek oba jamčita z vsem svojim premoženjem in da gre zato za solidarno obveznost dolžnikov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom citiranim v uvodu dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, sklenjenega pri A.M., notarju v C., opr. št. SV 29/2013 z dne 17. 1. 2013, in sicer zoper prvega dolžnika zaradi izterjave 1.793,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2014 do plačila in izvršilnih stroškov tega postopka po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, na nepremičnino, na stalne denarne prejemke pri ZPIZ in denarna sredstva na kateremkoli transakcijskem računu dolžnika; zoper drugo dolžnico pa izvršbo na stalne denarne prejemke pri ZPIZ in denarna sredstva na kateremkoli transakcijskem računu dolžnice, prav tako zaradi izterjave 1.793,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2014 do plačila in izvršilnih stroškov tega postopka po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka I izreka). Dolžnikoma je naložilo, da upniku v roku 8 dni po prejemu sklepa povrneta 152,10 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do prenehanja obveznosti (točka II izreka). Predlog za izvršbo zoper prvega dolžnika glede predlagane izterjave 1.793,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2014 do plačila je zavrnilo (točka III izreka), prav tako je zavrnilo predlog za izvršbo glede predlagane izterjave 1.793,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2014 do plačila zoper drugo dolžnico (točka IV izreka).

2. Zoper točki III in IV izreka navedenega sklepa se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje upnik in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo zapis posojilne pogodbe v notarskem zapisu. Iz same vsebine pogodbe namreč izhaja, da je upnik obema dolžnikoma skupaj posodil znesek 4.400,00 EUR, in ne vsakemu 2.200,00 EUR. Dolžnika sta se tudi skupaj zavezala v 24 obrokih odplačati celotno posojilo, pri čemer so obroki znašali 100,00 EUR, zadnji obrok pa 2.100,00 EUR. Nikjer v pogodbi ni zapisano, da bi dolžnika odplačevala vsak po 50,00 EUR, zadnjega pa vsak v višini 1.050,00 EUR. Po pogodbi je upnik dolžnikoma hkrati izročil 4.400,00 EUR, in to skupno vsoto, dolžnika pa sta se zavezala zavarovati vračilo celotne terjatve z vsem svojim premoženjem. Iz pogodbenih določil je tako jasno razbrati, da gre za solidarno obveznosti, čeprav izrazi kot so solidarna odgovornost, solidarno jamstvo oziroma solidarna obveznost niso uporabljeni.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega dela sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).(1)

5. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje glede na vsebino predloženega izvršilnega naslova v predmetnem primeru zaključilo, da v posojilni pogodbi v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa solidarna obveznost ni bila dogovorjena in je zato deloma zavrnilo predlog za izvršbo tako, da je zoper vsakega dolžnika dovolilo izvršbo za izterjavo polovice zahtevanega zneska (1.793,01 EUR od 3.586,01 EUR). Odločitev je utemeljilo z določbo drugega odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri se deljiva obveznost, pri kateri je več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, deli med dolžniki na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Solidarna obveznost se torej ne domneva, temveč mora biti dogovorjena ali v zakonu izrecno določena.

6. V predmetnem primeru sicer drži, da v neposredno izvršljivem notarskem zapisu ni izrecno zapisano, da gre za solidarno oziroma nerazdelno obveznost dolžnikov (besede solidarno oziroma nerazdelno niso navedene). Kljub tem pa sodišče druge stopnje po presoji vsebine celotne posojilne pogodbe in povezave med posameznimi določili pogodbe ne pritrjuje prej navedenemu zaključku sodišča prve stopnje ter zaključuje, da iz pogodbenih določil povsem jasno izhaja, da sta oba dolžnika skupaj dolžna vrniti celotni znesek posojila oziroma, da za celotni znesek oba jamčita z vsem svojim premoženjem in da gre zato za solidarno obveznost dolžnikov.

7. S posojilno pogodbo so upnik in dolžnika kot nesporno ugotovili, da je upnik dolžnikoma izročil denarni znesek v višini 4.400,00 EUR kot posojilo (točka 1 pogodbe). Dolžnika sta se zavezala, da bosta celotno posojilo v 24 obrokih odplačala do 17. 1. 2015, in sicer v 23 obrokih po 100,00 EUR, ki bodo zapadli vsakega 17. v mesecu od 17. 2. 2013 naprej. Dogovorili so se, da zadnji obrok v višini 2.100,00 EUR zapade 17. 1. 2015. Upnik je torej denar posodil dolžnikoma hkrati in skupno vsoto, dolžnika pa sta se zavezala vračati to posojilo v obrokih (24), katerih višino so stranke določile na 100,00 EUR mesečno oziroma zadnji obrok na 2.100,00 EUR in ne na vračilo v 23 mesečnih obrokih za vsakega dolžnika po 50,00 EUR oziroma za zadnji obrok po 1.050,00 EUR za vsakega dolžnika.

8. Po oceni sodišča druge stopnje pa je bistveno, da sta oba dolžnika jamčila za celotno glavnico, ki je znašala 4.400,00 EUR (ter pripadajoče obresti in morebitne stroške) z vsem svojim premoženjem. Prvi stavek točke 3 pogodbe namreč glasi: “Stranke so sporazumne in soglasne, dolžnika pa se s tem izrecno strinjata, da se v točki 1 in 2 posojilne pogodbe (2) navedena terjatev z obrestmi in vsemi pripadki ter morebitnimi stroški, ki bi jih upnik imel z uveljavljanjem vračila terjatve, zavaruje z vsem premoženjem dolžnikov.“ Nadalje sta dolžnika izrecno dovolila, da upnik neposredno v izvršilnem postopku bodisi z rubežem ali prodajo premičnega ali nepremičnega premoženja ali osebnega dohodka dolžnikov izterja neplačani dolg v višini 4.400,00 EUR s pripadki in vsemi ostalimi stroški iz tega naslova v primeru, da dolžnika ne bosta izpolnjevala obveznosti iz predmetne pogodbe. Iz takšne vsebine pogodbe po oceni sodišča druge stopnje povsem jasno izhaja solidarna zaveza – v pogodbi je bilo dogovorjeno, da oba dolžnika oziroma vsak izmed njiju odgovarja za celo obveznost in tudi oba jamčita z vsem svojim premoženjem za izpolnitev celotne glavnice v višini 4.400,00 EUR s pripadki.

9. K temu je dodati, da ni nujno, da so v pogodbi zmeraj izrecno zapisani izrazi kot so solidarna – nerazdelna odgovornost (oziroma jamstvo, obveznost...). Takšna označba ni nujna, kadar je formulacija sprejete obveznosti takšna, da iz nje jasno sledi solidarna zaveza,(3) kot je to tudi v primeru predmetne posojilne pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani del sklepa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Samo odločitve o predlogu za izvršbo ni moglo sprejeti, saj bi dolžnikoma s tem odvzelo pravico do pravnega sredstva – ugovora in pritožbe.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po katerem sodišče v primeru, da razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno določbo.

Op. št. (1) : Tudi smiselna uporaba določil ZPP v nadaljevanju temelji na 15. členu ZIZ.

Op. št. (2) : Točka 2 Posojilne pogodbe se nanaša na zamudne obresti.

Op. št. (3) : Prim. sodbo VS RS II Ips 179/2003 z dne 1. 4. 2004.