Jedro

Kljub temu, da je upravni organ pri izračunu višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča uporabil vrednost točke, določene za preteklo leto, s tem ni prizadel pravice zavezanca, da gre za trajno obveznost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 27.9.1994, s katero ji je bilo od 1.1.1994 do 30.6.1994 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v znesku 1.779.296,00 SIT. V obrazložitvi navaja, da je Skupščina mesta dne 18.3.1993 sprejela sklep o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 (Uradni list RS, št. 16/93), po katerem znaša vrednost točke 0,0444 SIT. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je v skladu z določbo 58. člena zakona o stavbnih zemljiščih vrsta obvezne dejatve, ki predstavlja trajno obveznost in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča. Po mnenju tožene stranke 1. odstavka 13. člena zakona o stavbnih zemljiščih (prav: odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča) ni mogoče interpretirati tako, da v primeru nesprejetja sklepa Skupščine mesta Ljubljane, določena vrednost točke ob izteku leta, za katero je določena, avtomatično preneha veljati, saj je nadomestilo trajna obveznost, ki je kot javni prihodek tudi osebno koristna. Zato tožena stranka meni, da se vrednost točke, določena za leto 1993, uporablja tudi pri obračunu nadomestila za uporabo stavbnega nadomestila za leto 1994 oziroma vse do določitve njene nove vrednosti.

Tožeča stranka izpodbija navedeno odločbo, ker je prepričana, da predstavlja sklep o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 pravno normo, katere veljavnost je časovno omejena z določenim rokom, 31.12.1993. S pretekom roka je sklep izgubil svojo pravno veljavo in nikakršni razlogi ne morejo opravičevati avtomatičnega podaljševanja veljavnosti pravne norme, ki ne velja več. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbo iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je v zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) določeno kot trajna obvezna dajatev (58. člen) in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča (41. člen). Občinska skupščina določi območja in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v skladu s tem zakonom in dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine (61. člen).

Skupščina mesta je z odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Ur. l. SRS, št. 32/86 in 46/88) določila, da se vrednost točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju ljubljanskih občin določa do konca leta za naslednje leto s sklepom Skupščine mesta na predlog sklada stavbnih zemljišč. Vrednost točke se trimesečno valorizira med letom z indeksom rasti cen na drobno v prejšnjem trimesečju, če je rast cen na drobno za več kot 10 % večja od indeksa, s katerim se določi vrednost točke do konca leta za naslednje leto (13. člen). Iz navedene določbe odloka je možno razbrati, da predstavlja vrednost točke variabilni element pri odmerjanju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Določi jo mestna skupščina za naslednje leto na predlog sklada stavbnih zemljišč in se medletno varolizira z indeksom cen na drobno.

V danem primeru je organ prve stopnje tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za prvo polletje 1994 leta na podlagi vrednosti točke, določene za leto 1993. Tožeča stranka pa meni, da je sklep o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 s pretekom časa (31.12.1993) izgubil svojo pravno veljavo in zato njegove veljavnosti naj ne bi bilo mogoče avtomatično podaljševati še v leto 1994. Čeprav ima tožeča stranka prav, ko trdi, da je sklep, ki je bil podlaga za odmero nadomestila za prvo poletje leta 1994, določil vrednost točke za leto 1993, pa je sodišče mnenja, da je treba pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevati, da je vrednost točke, ki jo je na podlagi odloka določila Mestna skupščina s sklepom, le eden izmed elementov za izračun nadomestila, ki je po zakonu trajna obveznost in vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča. Sodišče še pripominja, da po ustavi Republike Slovenije opravljajo upravni organi svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov (3. odstavek 120. člena) in da morajo posamični akti temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena). To in samo dejstvo, da je bil mestni odlok, ki je podlaga za odmero navedenega nadomestila, sprejet v letu 1986, spremenjen pa v letu 1988, torej v času, za katerega je bila značilna velika inflacija, je ta s predvidenim načinom, torej z letnim določanjem vrednosti točke, želel zagotoviti enake letne prilive in s tem tudi enak vir prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča na območju mesta Ljubljane. Ker je plačilo nadomestila v zakonu trajno določena obveznost zavezancev, namenjena viru javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča, in glede na dejstvo, da so bile v času izdaje prvostopne odločbe stabilnejše družbeno - ekonomske razmere, sama okoliščina, da mestna skupščina ni sprejela novega sklepa o vrednosti točke za leto 1994, ne more vplivati na samo izvrševanje zakona v delu, ki se nanaša na plačilo spornega nadomestila, določenega kot trajne obvezne dajatve za financiranje urejanja stavbnih zemljišč. Ob upoštevanju navedenega je sodišče presodilo, da je upravni organ, kljub temu da je pri izračunu višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v ljubljanskih občinah za prvo poletje 1994 uporabil vrednost točke, določeno s sklepom mestne skupščine za leto 1993, odločil pravilno in s tem ni v ničemer prizadel pravico zavezanca, v tem primeru tožeče stranke, saj je ta po zakonu in odloku zavezana k trajnemu plačilu nadomestila.

Zato je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).