Jedro

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je štelo, da tožnik ni dokazal, da je imel vsako nedeljo, ko bi moral imeti prost dan, sestanke z nadrejenim, kar bi vodilo do zaključka, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna iz naslova odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja prostih dni tedenskega počitka tožniku plačati 3.786,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki plača stroške postopka 872,58 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži plačilo njegovih stroškov toženi stranki, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je med celotno misijo vsak dan opravljal naloge za delodajalca in je bil oškodovan, zaradi česar zahteva odškodnino. Ne soglaša z zaključkom, da mu je bil med opravljanjem nalog v tujini na misiji KFOR zagotovljen tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur. Navaja, da se je kot podčastnik v A. skupini moral vsakodnevno udeleževati obveznih delovnih sestankov in priprav na naloge v prihodnjih dneh z vodjo skupine B.B.. Trdi, da so bili obvezni delovni sestanki in priprave na naloge vsako nedeljo, ko so bili še posebej obsežni in so bili ključnega pomena za opravo nalog tožnikove skupine v naslednjih dneh. Navaja, da je na teh sestankih aktivno sodeloval, saj je pripravljal in pregledoval personalne mape 70 predstavnikov skupnosti v kraju C.. Sklicuje se na izpoved priče B.B. o obveznosti delovnih sestankov, udeležbo na katerih mu je odredil prav on kot tožnikov neposredno nadrejeni, ter o tem, da je ob sobotah dobil načrt nalog, ki so se v ponedeljek že začele izvajati, zato se je moral ob nedeljah z ekipo pripraviti. Navaja, da je ta očitno delo znotraj svoje skupine organiziral drugače, kot je predvideval priča D.D.. Vztraja, da mu je delo ob nedeljah odredil B.B.. Meni, da na odločitev sodišča ne sme vplivati, da D.D. s tem ni bil seznanjen. Izpodbijani sodbi očita, da je neobrazložena, saj ne vsebuje razlogov za odločitev, zakaj nedeljskih sestankov sodišče prve stopnje ne šteje kot kršitev pravice do tedenskega počitka. Zavzema se za to, da v okoliščinah konkretnega primera udeležba na sestankih in pripravah ob nedeljah glede na obstoječo sodno prakso pomeni opravljanje delovnih obveznosti in posledično kršitev pravice do tedenskega počitka. Meni, da pomembnost sestankov in priprav tožnika in B.B. potrjuje tudi izpoved D.D., da sta se imela pogovarjati o marsičem. Dalje navaja, da je v zvezi z delovnimi sestanki in pripravami na naloge v prihodnjih dneh med postopkom podal zadostno trditveno podlago, svoje navedbe pa je tudi dokazal. Navaja, da je natančno navedel dela in naloge, ki jih je opravljal ob nedeljah, ki so bile zavedene kot dnevi tedenskega počitka, saj je navedel, da se je vsako nedeljo udeležil delovnega sestanka in priprav na naslednji teden, kar je tudi konkretiziral (pregled personalnih map). Trdi, da kršitve pravice do tedenskega počitka ni utemeljeval z udeležbo na brifingih pri D.D., ugotovitve izpodbijane sodbe v tem delu pa so protispisne, saj je tožnik izpovedal, da se je udeleževal sestankov in priprav z B.B. in ne s D.D., kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, ki je kot bolj verodostojne označilo tedenske načrte dela, saj so se ti tudi po besedah D.D. lahko kasneje porušili. Trdi, da niti v spis vloženi tedenski načrti niti liste obremenjenosti niso verodostojni, slednjih namreč nobena izmed prič ni niti izdelovala niti predhodno videla. V zvezi s tem zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka in posledično zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je konkretno navedel, da se je vsako nedeljo med misijo, ki jo nasprotna stranka navaja kot dan tedenskega počitka, udeležil sestanka z vodjo skupine in se pripravljal na naloge v naslednjih dneh ter da mu je to ukazal vodja skupine. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je posredno ali neposredno odgovorilo na vse pravno pomembne tožnikove trditve. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do pravno pomembnih trditev strank, temveč lahko odgovori tudi posredno (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve).

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni niti je tožnik ne zatrjuje. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe omenilo tudi t. i. brifinge pri D.D., ki po tožnikovem mnenju za postopek niso bistveni, pa ne pomeni zatrjevane kršitve.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o odškodnini za neizrabljeni tedenski počitek na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. – ZDR), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. – ZObr) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. – ZSSloV). Ugotovilo je, da je bil tožnik z ukazom tožene stranke z dne 17. 10. 2014 in njegovim popravkom z dne 10. 4. 2015 v obdobju od 31. 10. 2014 do 25. 4. 2015 napoten na opravljanje vojaške službe zunaj države v mirovnih silah "Joint Enterprise" KFOR 30 na Kosovu. Uveljavljal je odškodnino za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik ni dokazal, da je imel vsako nedeljo, ko bi moral imeti prost dan, sestanke z nadrejenim vodjem skupine.

9. Tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter presoji dokaznih listin. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je štelo, da tožnik ni dokazal, da je imel vsako nedeljo, ko bi moral imeti prost dan, sestanke z nadrejenim, kar bi vodilo do zaključka, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tožnikovih trditev o vsakotedenskih nedeljskih sestankih z vodjo patrulje B.B. ni potrdila nobena priča. Ne drži pritožbena navedba, da je trditve potrdil kot priča zaslišani B.B.. Na izrecno vprašanje, ali je imel brifing oziroma sestanek za delo v naslednjem tednu vsako nedeljo, je odgovoril: „Vsako ne. Ta ne. V tem smislu ne. So bile pa druge. Jaz sem se moral za ponedeljek vedno pripraviti, jaz sem organiziran človek in se vedno pripravim.“ Nato je pojasnil, da ni rekel, da niso imeli teh brifingov, ampak da ne v taki meri, štiriurni ali pa več urni. Na vprašanje zakonitega zastopnika tožene stranke, kdaj je imel (po tem, ko je sam prejel usmeritve za naloge) brifing s svojimi podrejenimi, pa je odgovoril: „V nedeljo tudi, v soboto, imeli smo.“ Sodišče prve stopnje je na podlagi take izpovedi pravilno ugotovilo, da ni prepričljiva glede dni, na katere so potekali sestanki oziroma brifingi.

10. Zatrjevanih nedeljskih sestankov z vodjo patrulje pa ni potrdil niti D.D., ki je bil nadrejen tožniku in vodji tožnikove patrulje oziroma vozila B.B., odgovoren za obe patrulji, hkrati pa je neposredno vodil svojo patruljo oziroma vozilo. Ta je izpovedoval o lastnih brifingih s podrejenimi (tudi tožnikom), ki niso bili vsako nedeljo oziroma jih nikakor ni bilo mogoče vedno narediti v nedeljo ter da so se dnevi glede na dinamičnost dela menjavali. Izpovedal pa je tudi, da je on določal, kaj bo delala tožnikova patrulja oziroma vozilo, da je on dal B.B. usmeritve za dnevne naloge v smislu, kam mora iti, kaj morajo narediti, kdaj se morajo vrniti in kaj morajo prinesti, ta pa je nato z drugimi (tudi tožnikom) uskladil mikro zadeve. Iz izpovedi D.D. tako izhaja, da je šlo pri sestankih med B.B. in tožnikom za usklajevanje na mikro ravni, da pa to usklajevanje (katerega čas trajanja je ocenil na kako uro) glede na dinamično naravo dela ni potekalo vsako nedeljo. Zgolj dejstvo, da je izpovedal, da sta se imela B.B. in tožnik pogovoriti o marsičem, ne potrjuje aktivne tožnikove udeležbe na sestankih vsako nedeljo. Priča E.E. je potrdil, da je bil vodja ekipe (razdeljene na dve skupini oziroma vozili) D.D., ki je tudi vodil brifinge glede nalog za naslednji teden, ti pa so bili v soboto ali potem v nedeljo. V zvezi s sestanki tožnika (ki je bil v drugi skupini oziroma vozilu) z B.B. navedeni sploh ni izpovedoval. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila trditev, da je imel tožnik vsako nedeljo v času trajanja misije sestanek z B.B., na katerem je aktivno sodeloval, to pa ne izhaja niti iz listinskih dokazov.

11. V pritožbi se tožnik zavzema za to, da na odločitev sodišča ne sme vplivati, da D.D. ni bil seznanjen s tem, da je B.B. tožniku vsako nedeljo odredil sestanek. Sodišče prve stopnje je skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ni dokazal udeležbe na sestankih z B.B. vsako nedeljo. Pravilno je ugotovilo, da kot priča zaslišani D.D. teh tožnikovih trditev ni potrdil, tako da je neutemeljeno tožnikovo zavzemanje, da izpoved navedene priče na odločitev ne bi smela vplivati. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izpodbijana odločitev nepravilna zato, ker se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ukvarjalo tudi z brifingi tožnika pri D.D., za katere tožnik trdi, da na njih ne utemeljuje kršitve pravice do tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje glede sestankov (ki jih imenuje tudi brifingi, kar pa ne vpliva na pravilnost ugotovitev) tožnika z B.B. ter v zvezi s tem v razlogih izpodbijane sodbe zavzelo stališče. Glede na to se je sodišče prve stopnje opredelilo do zatrjevanih pravno pomembnih dejstev, na katera se sklicuje tožnik v pritožbi.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

16. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).