Jedro

S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča o obstoju vsebine pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v tovrstnem sporu ni upošteven.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje (pravilno sklep) potrdi.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po tem, ko je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 48338/2008 z dne 31. 7. 2008 razveljavilo v 1. točki izreka za znesek 75,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2008 dalje in v tem delu postopek ustavilo, razsodilo, da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 1.133,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2008 dalje do plačila, in v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti še 402,99 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo tožena stranka vlaga (laično) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka izpodbija tudi tisti del odločitve sodišča prve stopnje, s katerim je postopek zaradi delnega umika tožbe (za znesek 75,62 EUR z obrestmi) ustavilo, čeprav obrazloženo ne navaja, v čem naj bi bila ta odločitev napačna. Ker te odločitve pritožnica vsebinsko ne izpodbija, je višje sodišče s pritožbo izpodbijani del sodbe (1) preizkusilo le v razlogih, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pri tem ni ugotovilo nobene takšne kršitve, zato je sklep o tem potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vtoževani znesek ne presega 4.000,00 EUR (1. odst. 495. člena ZPP). Po 1. odst. 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

7. Ravno slednje pa toženka uveljavlja v pritožbi, ko trdi, da je tožeča stranka šele na naroku za glavno obravnavo 10. 10. 2011 (torej prepozno) predložila izvod vtoževanih računov in dobavnice, s katerimi naj bi dokazovala obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. S tem uveljavlja nedopusten pritožbeni razlog relativne procesne kršitve iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi z določbo 4. odst. 452. člena in 453. člena ZPP (kršitev uzakonjenega pravila prekluzije navajanja dejstev in predlaganja dokazov), ki ni upošteven. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka predlagala vpogled v omenjene listine že v prvi pripravljalni vlogi, torej je te dokaze uveljavljala pravočasno, pravočasno ponudbo dokaza pa nato tudi dejansko izpolnila oziroma materializirala. Predložitev listin, na katere se je tožeča stranka predhodno pravočasno sklicevala, tako ne predstavlja novega dokaznega predloga. Poleg tega pa bi morala pritožnica, v kolikor je menila, da je podana navedena kršitev postopka, le-to v skladu z določbo 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje dopustilo predložitev listin. Ker tega ni, jo bremeni prepoved uveljavljanja te kršitve v pritožbenem postopku.

8. Pritožbene trditve, da je bila tožena stranka kot prava neuka stranka v razmerju s tožečo stranko, ki jo je v postopku zastopala odvetnica, v diskriminatornem položaju glede dokazovanja z listinskimi dokazi (2), bi eventualno lahko pomenile kršitev načela pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP), vendar pa ni v zadostni meri konkretizirana, da bi bila lahko upoštevna.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je višje sodišče vezano, izhaja: - da je tožena stranka naročila pri tožeči stranki (v tej pravdi vtoževano in zaračunano) blago, ki ji je bilo nato tudi dobavljeno in izročeno, - da je prišlo med pravdnima strankama do soglasja o bistvenih sestavinah prodajne pogodbe, to je glede (količine in vrste) blaga in cene posameznih artiklov, - da tožena stranka ni dokazala, da bi bilo plačilo blaga na kakršenkoli način pogojeno, - da med pravdnima strankama ni bil sklenjen (ustni) dogovor o komisijski prodaji, torej dogovor, po katerem bi lahko tožena stranka blago, ki ga ne bi uspela prodati, vrnila tožeči stranki, - da ni dokazan (ustni) dogovor o tem, da je bila tožeča stranka zavezana promovirati blago oziroma da bi bila toženkina obveznost plačila blaga odvisna od morebitnih promocijskih aktivnosti, - da vračilo neprodanega blaga ni bilo dogovorjeno, - da je tožena stranka za naročeno in dobavljeno blago, ki je bilo tudi prodano, že plačala in ta znesek ni vtoževan; - da dolga/kupnine za preostalo naročeno in dobavljeno blago, ki ni bilo prodano, toženka ni plačala.

10. Glede na takšne dejanske ugotovitve, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena veljavna kupoprodajna pogodba (v smislu 1. odst. 435. člena OZ) in da je zato tožena stranka kot naročnik in prevzemnik blaga dolžna tožeči stranki plačati 1.133,98 EUR za dejansko izročeno blago. OZ ne nudi podlage za pritožbeno stališče, da ima kupec pravico blago, ki mu je bilo izročeno, bodisi plačati bodisi neprodan del vrniti, saj sklenjena prodajna pogodba zavezuje kupca k plačilu prejetega blaga. Dejstvo, da tožena stranka ni uspela prodati (celotnega) blaga, ker ni bilo zanj zanimanja in ji je ostalo na zalogi, na njeno plačilno obveznost nima vpliva, saj dogovora o vračilu neprodanega blaga ni bilo.

11. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča o obstoju vsebine pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v tovrstnem sporu ni upošteven. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank in njunih listinskih dokazov v spisu ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva za odločitev v tej zadevi. Drugih dokazov za svoje ugovore tožena stranka ni podala. Naloga sodišča pa tudi ni, da iz listin, ki so predložene kot dokaz, zbira pomembna dejstva oziroma nadomešča pomanjkljivo trditveno podlago strank. Da bi tožena stranka vtoževano blago vrnila nazaj tožeči stranki, ni ugotovljeno. Ravno iz navedb tožene stranke pred sodiščem prve stopnje (list. št. 12, 40, 48) je razbrati, da je tožeča stranka zavrnila vrnitev neprodanega blaga kot način toženkine pogodbene izpolnitve. Zavrnitev blaga, ki ga tožena stranka ni uspela prodati in je predmet tega spora, potrjujejo tudi dokazne listine (priloga B1-B3), ki jih je predložila tožena stranka. Povratnice blaga (priloga A15), ki jih je predložila tožeča stranka, pa se sploh ne nanašajo na naročeno in izročeno/dobavljeno blago, ki je vtoževano v tej zadevi. Tožeča stranka plačila tega blaga ne uveljavlja.

12. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ni odgovarjalo, saj niso razlog, ki bi lahko vplival na toženkino obveznost plačila, torej niso odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP).

13. Ker pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Pravilno bi moralo sodišče odločiti o delnem umiku tožbe s sklepom, ne pa s sodbo.

(2) Na tem mestu velja pripomniti, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v vse listine, ki jih je tožena stranka predlagala v postopku.