Jedro

Če stranka zahteva razrešitev po 23. členu zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO), to lahko pomeni le razrešitev naziva podsekretar, v katerega je bila stranka imenovana, ne pa le naziva direktor uprave, ki po sistemizaciji pomeni le naziv delovnega mesta, na katero je bila stranka kot podsekretar razporejena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnik z dnem 22.8.1994 razreši dolžnosti podsekretarja v Ministrstvu. V obrazložitvi navaja, da je tožnik sam predlagal razrešitev te dolžnosti, zato je minister predlagal toženi stranki, da tožnika z 22.8.1994 razreši dolžnosti podsekretarja v navedenem ministrstvu zaradi prevzema novih dolžnosti znotraj ministrstva.

Tožnik v upravnem sporu izpodbija odločbo in navaja, da je dne 12.5.1994 dal vlogo za razrešitev z mesta direktorja uprave in sicer po izteku lanskega in letošnjega dopusta v skupnem seštevku 58 dni, ki ga je pričel koristiti 1.6.1994, vmes pa je 11.6.1994 imel delovni dan, ker je šel pričati na sodišče v zvezi z uradno zadevo. Tako se mu dopust izteče vključno 23.8.1994. Njegovo vlogo za razrešitev z mesta direktorja uprave je zato razumeti, da se ga dne 23.8.1994 razreši s tega mesta. Za razrešitev z mesta podsekretarja, na kar se glasi izpodbijana odločba, ni nikdar zaprosil. O razrešitvi z mesta direktorja uprave ni prejel nobenega uradnega dokumenta. Treba je ločiti med nazivom podsekretar in direktor uprave. Kolega, ki vodi projekt kakovost v istem ministrstvu, je bil razrešen kot direktor uprave, je pa ostal podsekretar. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je funkcija podsekretarja neločljivo vezana na delovno mesto direktorja uprave. To pomeni, da se prošnja za razrešitev z mesta direktorja uprave ne more razumeti drugače kot prošnja za razrešitev s funkcije podsekretarja. Iz akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Ministrstvu z dne 30/06-1992 je razvidno, da je delovno mesto številka 255 opredeljeno kot direktor uprave - podsekretar. Pri tem nazivu določa "podsekretar" rang višjega upravnega delavca, naziv "direktor uprave" pa je le opis istega delovnega mesta. Prošnjo tožnika za razrešitev in razporeditev je minister torej pravilno obravnaval skladno s 23. in 24. členom zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO). Toženi stranki je predlagal razrešitev tožnika dolžnosti podsekretarja v Ministrstvu zaradi prevzema novih dolžnosti v tem ministrstvu. Navedena člena je namreč treba obravnavati kot celoto, saj 24. člen ureja status delavca, ki je bil razrešen na podlagi 23. člena. S tem, da je tožnik prosil za razporeditev po 24. členu zakona, je smiselno predlagal tudi razrešitev po 23. členu, ki ureja razrešitev višjega upravnega delavca. Tudi tožnikov namen, da se zaposli oziroma sklene delovno razmerje izven Ministrstva, kaže njegovo voljo po prekinitvi delovnega razmerja v tem ministrstvu. Pogoj za prekinitev delovnega razmerja višjega upravnega delavca pa je prav tako razrešitev višjega upravnega delavca kot npr. podsekretarja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Trditev tožnika v tožbi, da ni nikdar zaprosil za razrešitev z mesta podsekretarja, na kar se glasi izpodbijana odločba, v podatkih spisov nima opore. Tožena stranka je odločila o razrešitvi tožnika - višjega upravnega delavca, z nazivom podsekretar tako, kot tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, torej na predlog ministra, ki je razrešitev predlagal na podlagi tožnikove vloge z dne 12.5.1994, s katero je izrecno predlagal, da se ga v skladu s 23. členom zakona o delavcih v državni upravi, po koriščenju dopusta, razreši kot direktorja uprave. Res je sicer, kar trdi tožnik, da je v vlogi navedel, da se ga razreši kot direktorja uprave, vendar drži tudi tožnikova trditev, da je pri tem treba ločiti med nazivom podsekretar in direktor uprave. Podsekretar je naziv višjega upravnega delavca (1. odstavek 15. člena ZDDO), medtem, ko je direktor uprave delovno mesto v Ministrstvu, katerega naloge, po aktu o sistemizaciji, lahko opravlja višji upravni delavec z nazivom podsekretar, kar je tudi v skladu z 20. členom ZDDO. Po določbi 23. člena tega zakona višjega upravnega delavca razreši dolžnosti organ, pristojen za njegovo imenovanje, če ta pisno zaprosi za razrešitev, ali če je s pravnomočno sodbo obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega ni primeren za opravljanje dolžnosti, na katero je bil imenovan. Iz navedenega torej sledi, da se določba 23. člena ZDDO nanaša na razrešitev naziva, v katerega je bil upravni delavec imenovan, v tem primeru torej razrešitev naziva podsekretar. Tožnik v tožbi sam navaja, to pa izhaja tudi iz podatkov v upravnih spisih, da je bil z odločbo z dne 1.10.1992 imenovan za podsekretarja v Ministrstvu in razporejen na delovno mesto direktorja uprave - podsekretarja. Iz navedenega nedvoumno izhaja, da je bil tožnik imenovan za podsekretarja in s tem nazivom razporejen na delovno mesto direktorja uprave. Ker je tožnik s svojo vlogo z dne 12.5.1994 predlagal, da se ga v skladu s 23. členom zakona o delavcih v državni upravi razreši, pa čeprav v vlogi sam navaja: direktorja uprave, pomeni to lahko le razrešitev naziva podsekretarja, saj se navedena zakonska določba, na katero se tožnik izrecno sklicuje, nanaša na razrešitev naziva, v katerega je bil tožnik imenovan z aktom o imenovanju z dne 1.10.1992, to je naziva podsekretarja. Če bi tožnik, tako kot sedaj trdi v tožbi, želel le prerazporeditev na drugo delovno mesto, bi to moral v vlogi tudi navesti, brez sklicevanja na 23. člen zakona, ki se izrecno nanaša le na razrešitev naziva višjega upravnega delavca, ne pa tudi na prerazporeditev višjega upravnega delavca z nazivom na drugo delovno mesto. Na podlagi tako precizirane tožnikove vloge, je po mnenju sodišča tožena stranka s tem, da je tožnika razrešila dolžnosti naziva podsekretarja, ravnala v skladu z že navedeno določbo 23. člena zakona o delavcih v državni upravi, na katero se je tožnik v svoji vlogi tudi izrecno skliceval. Iz navedenega pa v tem primeru sledi tudi logično sklepanje, da tožnik z dnem, ko je bil razrešen naziva podsekretarja, glede na akt o sistemizaciji ne izpolnjuje več pogoja za opravljanje dela na delovnem mestu direktorja uprave.

Zmotna je tudi tožnikova trditev, da se mu 58-dnevni dopust, ki ga je začel koristiti 1.6.1994, izteče vključno z dnem 23.8.1994 in ne 22.8.1994, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Po mnenju sodišča je v tem primeru tožena stranka, glede na tožnikovo vlogo in dan izdaje odločbe (9.6.1994), pravilno odločila, seveda ob tem, da se šteje, da je tožnik razrešen dolžnosti podsekretarja šele po preteku dne, s katerim je bil razrešen (torej po preteku 22.8.1994).

Ker je tožba s pravnega vidika neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).