Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se je tožnik, glede na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, šele na podlagi EMG z dne 25. 1. 2019 in dopisom nevrologa z dne 31. 1. 2019 seznanil s celotnim obsegom poškodb, ki jih je ob nezgodi utrpel, tudi z okvaro perifernega živčevja v spodnjem levem udu, ki je v neposredni vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom oziroma iz njega izvira. Zdravljenje kronične posttravmatske bolečine je bilo po ugotovitvah izvedencev zaključeno šele s tem pregledom. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu ni zastaran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen (točka I izreka) in da bo sodišče nadaljevalo z obravnavanjem tožbenega zahtevka po pravnomočnosti te vmesne sodbe (točka II izreka).

2. Zoper vmesno sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno opredelilo čas, ko je bila znana tožniku nastala škoda. Zmotno je namreč presodilo, da so protibolečinsko zdravljenje in morebitne nevrološke težave bistvene za opredelitev časa, ko je bila škoda znana. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je bilo s travmatološkega stališča tožnikovo zdravljenje zaključeno dne 7. 4. 2017, zato je mogoč zaključek, da je bila s tem znana nepremoženjska škoda, bolniški stalež pa mu je bil zaključen že v letu 2016. Tako se je triletni subjektivni zastaralni rok iztekel v aprilu 2020, tožba pa je bila vložena 10. 7. 2020. Po stališču pritožnice zdravljenje kronične posttravmatske bolečine ni zdravljenje, v nobenem primeru pa ne bi spremenilo niti stanja niti zdravljenja, sploh pa ni mogoče zaključiti, da opredeljene nevrološke posledice izvirajo iz te nezgode. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ocena obsega okvare perifernega živčevja v levem spodnjem udu ni vplivala na zdravljenje, tako da po zaključenem travmatološkem zdravljenju ni bilo strojeno nič v smislu zdravljenja vzroka, zato ne more vplivati na presojo o tem, kdaj je bila škoda znana. Napačno je tudi stališče, da je bilo zdravljenje zaključeno s pregledom v protibolečinski ambulanti dne 29. 1. 2018, ko je tožnik odklonil protibolečinsko terapijo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnik že približno tri mesece po obravnavanem dogodku seznanjen, da ima kronično posttravmatsko bolečino v levem spodnjem udu, zdravljenje pa je načeloma zaključeno, ko je opredeljena bolezen in poškodba ter s tem povezano zdravstveno stanje, na katerega z dodatnimi ukrepi ni mogoče vplivati. Tožnik je po tem potreboval zdravljenje simptomov pri ustreznih specialistih in ne vzroka bolezni. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi sicer teoretična možnost vplivanja protibolečinske terapije na zdravstveno stanje in na ugotovitev o zaključku zdravljenja v obravnavanem primeru dejansko obstajala. Zaradi navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano vmesno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na katerih temelji odločitev, da ugovor toženke o zastaranju tožnikove odškodninske terjatve ni utemeljen, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 2. 12. 2015, ko se je pri delu poškodoval, opravljal delo za toženko pri kupcu A. v Avstriji, da je bil isti dan pregledan v bolnišnici v Avstriji, naslednjega dne pa v splošni bolnišnici B. Dne 10. 7. 2020 je vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi posledic nesreče pri delu zoper toženko, ki je v dogovoru na tožbo predlagala obvestitev zavarovalnice C., d. d., pri kateri je imela v času škodnega dogodka zavarovano splošno odgovornost iz dejavnosti. Zavarovalnica je v pravdo vstopila kot stranski intervenient na strani toženke. Ker sta toženka in stranski intervenient na njeni strani podala ugovor zastaranja, je sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi postavilo izvedensko institucijo fakulteto D., Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja.

6. Skladno z določbo prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Skladno z ustaljeno sodno prakso se šteje, da je obseg škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Tako začne subjektivni rok teči, ko oškodovanec glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko izve za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, oziroma ko ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu, lahko pride do podatkov o teh relevantnih okoliščinah.

7. Iz izvedenskega mnenja z dne 16. 6. 2022 izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel poškodbo (udarnino) levega stegna, udarnino levega kolena, udarnino leve goleni, prišlo pa je tudi do kronične posttravmatske bolečine v levem spodnjem udu, ki jo je mogoče opredeliti kot posledico poškodbe mišic, kosti in sklepov ter femoralnega ali drugih perifernih živcev levega spodnjega uda v škodnem dogodku.

8. Zdravljenje tožnikovih poškodb je bilo s travmatološkega vidika zaključeno 7. 4. 2017, ko je prejel izvid travmatologa, iz katerega izhaja, da ni popoškodbenih sprememb mišic ali skeleta, vendar pa je bil tožnik zaradi kroničnih posttravmatskih bolečin napoten v protibolečinsko ambulanto, kjer je bilo zdravljenje zaključeno 29. 1. 2018, ko je tožnik odklonil protibolečinsko terapijo. Zaradi vztrajanja te bolečine je bil tožnik šele na podlagi napotnice zdravnice anasteziologinje v protibolečinski ambulanti pregledan tudi pri nevrologu, kjer je bilo na podlagi EMG preiskave dne 25. 1. 2019 ugotovljeno, da z izjemo možnosti blage starejše oziroma kronične okvare živčne korenine L4 levo ni znakov za okvaro živčevja, ki oživčuje levi spodnji ud.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da se je tožnik, glede na ugotovitve iz izvedenskega mnenja, šele na podlagi EMG z dne 25. 1. 2019 in dopisom nevrologa z dne 31. 1. 2019 seznanil s celotnim obsegom poškodb, ki jih je ob nezgodi utrpel, tudi z okvaro perifernega živčevja v spodnjem levem udu, ki je v neposredni vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom oziroma iz njega izvira. Zdravljenje kronične posttravmatske bolečine je bilo po ugotovitvah izvedencev zaključeno šele s tem pregledom. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu ni zastaran.

10. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je okvara levega femoralnega živca ali lateralnega stegenskega živca ali spinalnega živca L4 verjetno posledica obravnavane poškodbe, saj senzibilitetne motnje pred obravnavno poškodbo dne 2. 12. 2015 niso zabeležene, v razpoložljivi dokumentaciji pa tudi ni zabeleženih drugih okoliščin po obravnavani poškodbi. Okvara bi lahko nastala ob nezgodi ali pa kot posledica vnetja v levem spodnjem udu po obravnavani poškodbi. Zato je zmotno stališče pritožnice, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno dne 7. 4. 2017 in da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi nevrološke posledice izvirale iz te nezgode.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnik že približno tri mesece po obravnavanem dogodku seznanjen, da ima kronično posttravmatsko bolečino v levem spodnjem udu. Iz izvedenskega mnenja (str. 26 na l. št. 62) namreč izhaja, da je bil tožnik lahko seznanjen s tem, ne pa, da je bil seznanjen. Kot laik tožnik zgolj zaradi bolečin ni mogel vedeti, da je bolečina posledica poškodbe živca. To tudi ne izhaja iz zdravstvene dokumentacije, ki je povzeta v izvedenskem mnenju. Dejstvo je, da je tožnika specialist nevrolog pregledal šele v letu 2019, ko je bil na pregled končno napoten. Šele takrat je bil ugotovljen vzrok kronične posttravmatske bolečine, in sicer okvara živčevja v levem spodnjem udu, ki je posledica poškodbe, ki jo je tožnik utrpel 2. 12. 2015. 12. Glede na to, da je bil dejanski vzrok bolečine ugotovljen 25. 1. 2019, za kar je tožnik izvedel, ko je prejel dopis z dne 31. 1. 2019, je odškodninska tožba dne 10. 7. 2020 vložena znotraj triletnega subjektivnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ, prav tako pa tudi ni potekel absolutni zastaralni rok po drugem odstavku istega člena.

13. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).