Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Ker sporni računi ne vsebujejo podatkov, ki jih predpisuje 82. člen ZDDV-1 in je že navedeno samo po sebi razlog, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenih računov, za zadevo niti ni relevantno ali so oz. niso izpolnjeni še ostali trije pogoji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) A. o.p., d.n.o., – sedaj B. d.o.o., dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) z obrestmi v skupnem znesku 49.402,16 EUR, kar mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I in II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka). Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obračunsko obdobje od 1. 6. do 31. 12. 2009. O ugotovitvah je sestavil zapisnik 4. 3. 2010, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ obravnaval v izpodbijani odločbi. Prvostopenjski organ je preveril verodostojnost računov, ki jih je tožniku izdala družba C. d.o.o. Iz ugotovitev DIN pri družbi C. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da gre za neplačujoči gospodarski subjekt po Uredbi Komisije (ES) 1925/2004. Zgoraj navedena družba je tožniku v obdobju od 1. 6. do 31. 12. 2009 izdala 29 računov v skupnem znesku 245.516,15 EUR oziroma z DDV v višini 294.619,38 EUR (DDV v višini 49.103,23 EUR). Na podlagi navedenih računov si je tožnik odbijal vstopni DDV. Davčni organ ugotavlja, da v DIN ni bilo mogoče ugotoviti kaj je podlaga za navedene račune. Pogodba o nudenju odvetniških storitev z dne 12. 5. 2009, ki jo je tožnik kot izvajalec sklenil z naročnikom (takrat še družbo D. d.o.o.), ne vsebuje nobenih podlag za zaračunavanje kakršnihkoli storitev družbe C. d.o.o. tožniku. Davčni organ ugotavlja, da predmetni računi nimajo podlage v realnih poslih, so fiktivni ter da gre v obravnavani zadevi za navidezne pravne posle. Družba C. d.o.o. ni opravila storitev, ki jih je tožniku zaračunala z navedenimi računi. Sklicuje se na 74. člen ZDavP-2, po katerem navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Zaključuje, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od prejetih računov navedene družbe na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in navedeno odločitev utemeljuje z dodatnimi razlogi, ki jih navaja. Ugotavlja, da so navedeni računi vsebinsko bistveno pomanjkljivi, saj ne vsebujejo zadostnih podatkov o vrsti in obsegu opravljenih storitev. Navedbe na računih, kot so „sešt. odšk. zahtevkov in druga pravna opravila“, pri čemer se računi niti ne sklicujejo na kakšno drugo listino (npr. pogodbo, specifikacijo, naročilnico, poročilo o opravljenem delu), za opredelitev zaračunanih storitev ne zadoščajo. Katere storitve so zaračunane tožniku in v kakšnem obsegu, iz računov ni razvidno. Računov zato ni mogoče povezati s konkretnimi storitvami. Ker navedeni računi nimajo vseh podatkov, ki jih zahteva 82. člen ZDDV-1, v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za odbijanje vstopnega DDV po točki a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Navedeno predstavlja zadosten razlog za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV po teh računih. Listine, ki jih je tožnik priložil k navedenim računom, ne izkazujejo poslovnega razmerja med tožnikom in družbo C. d.o.o., na podlagi katere bi bili tožniku kot naročniku izdani sporni računi. Na podlagi predložene dokumentacije je mogoče sklepati, da je tožnik opravil storitve za različne fizične osebe (oškodovance). Tožnik ni predložil nobene pogodbe, ki bi jo kot naročnik sklenil z družbo C. d.o.o. kot izvajalcem. Davčnemu organu je tožnik predložil pogodbo z dne 12. 5. 2009, ki pa jo je tožnik sklenil z družbo D. d.o.o. kot izvajalec in ne kot naročnik. Iz navedene pogodbe izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je opravljal storitve v zvezi z uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov za družbo D. (sedaj C. d.o.o.) in ne obratno. Drugostopenjski organ zaključuje, da dodaten razlog za nepriznavanje odbitka DDV v obravnavanem primeru torej ni v tem, da tožnik ni uspel dokazati, da mu je zatrjevane storitve opravil ravno izdajatelj računov (kot napačno navaja prvostopenjski organ), pač pa v tem, da je tožnik storitve opravil sam in ne preko katerega drugega gospodarskega subjekta. Da družba C. d.o.o. v obravnavanih primerih ni bila tožnikov podizvajalec potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik znesek odškodnin, ki jih je za oškodovance prejel od zavarovalnice na podlagi sklenjenih poravnav, nakazal na transakcijski račun družbe C. d.o.o.. (Slednja pa ga je skoraj v celoti prenakazala na transakcijski račun družbe E. d.o.o.). Tožnik je zato vedel, da sodeluje v davčni goljufiji.

Tožnik, ki se z navedeno odločitvijo ne strinja, je najprej vložil tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa, ker drugostopenjski organ še ni odločil o njegovi pritožbi. Po izdaji drugostopenjske odločbe pa je tožnik razširil tožbo tudi na drugostopenjsko odločbo. V tožbi se sklicuje se določila ZDDV-1, ki urejajo pravico do odbitka vstopnega DDV. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV iz razloga, ker dobavitelj zaračunanih storitev naj ne bi sam izvršil ter ker naj bi šlo za navidezne posle. Glede na to, da pa so bile storitve in dobave dejansko opravljene, ni pravilen zaključek davčnega organa, da naj bi šlo za navidezne posle. Tožnik navaja, da predstavljalo sporni računi verodostojne listine in da bi davčni organ moral njihovo fiktivnost dokazati. Zakonska dolžnost izdaje računa pa velja za izvajalca storitve in ne plačnika storitve, kot to zmotno ugotavlja davčni organ. Davčni organ v konkretni zadevi breme in odgovornost za domnevno nepravilne račune nalaga tožniku in ne izdajatelju računa. Tožnik se nadalje sklicuje, da je v predmetni zadevi davčni organ opustil svojo zakonsko dolžnost, da bi tožnika opozoril o zakonski možnosti oz. pravici, da imenuje in izbere pooblaščenca ali svetovalca v postopku DIN. Nezakonito ravnanje davčnega organa pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, zaradi česar tožnik za izdajo pripomb na zapisnik ni iskal ustreznega svetovalca ter je pripombe pripravljal sam. Tožnik se nadalje sklicuje, da je v postopku dal na razpolago davčnemu organu na razpolago vso dokumentacijo v zvezi z opravljenimi storitvami. Očitek davčnega organa, da bi moral tožnik vedeti, kdo je dejanski dobavitelj storitev, je po mnenju tožnika nesprejemljiv. Tožnik se sklicuje na 5. člen ZDavP-2, ki davčnemu organu nalaga dolžnost ugotavljanja materialne resnice. Davčni organ je prav tako opustil dolžno skrbnost, da bi kot dober gospodar v korist proračuna izterjal ali vsaj uveljavljal svoje terjatve pri dobavitelju davčnega zavezanca. Tožnik se sklicuje še na načelo zakonitosti, saj navaja, da celotna obrazložitev izpodbijane odločbe temelji na ugibanjih, domnevah, brez realne – objektivne osnove. Navaja, da je v postopku davčnemu organu pojasnil svoje poslovanje. Pred sodelovanjem z domnevno spornim dobaviteljem je sodeloval z njegovim dejanskim in pravnim prednikom, to je družbo F. d.o.o., katerega poslovanje se je preneslo na družbo C. d.o.o..

Tožnik nadalje navaja, da je davčnemu organu v okviru postopka DIN predložil vse zahtevane račune, pogodbo in ostalo dokumentacijo, na podlagi katerih so bile storitve opravljene in zaračunane. Nepravilen je zaključek davčnega organa, da je družba C. d.o.o. neplačujoč gospodarski subjekt v smislu Uredbe Komisije. Davčni organ bi moral dokazati zlorabo na strani tožnika. Nepravilen je tudi zaključek davčnega organa, da je tožnik na ugotovitve v zapisniku o DIN sicer vložil pripombe, vendar ni navedel novih dejstev. Tožnik je namreč priložil dokaze in sicer izjavo G.G. z dne 11. 3. 2010, glede katere se davčni organ sploh ni izjasnil. Davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema domnevne ugotovitve inšpekcijskega nadzora pri družbi C. d.o.o.. Pri slednjem tožnik ni sodeloval in z njim ni bil seznanjen. Ugotavlja pa, da očitno niso pravilne navedbe, da pri družbi C. d.o.o. ni bil nihče zaposlen, saj je davčni organ pri inšpekcijskem pregledu prostorov naletel na osebo H.H., ki je davčnemu organu izročila pogodbo med družbo C. d.o.o. in tožnikom. Tožnik se ne strinja z zaključkom davčnega organa, da so računi družbe C. d.o.o. fiktivni in da nimajo podlage v realnih poslih. Davčni organ se je odločil, da družbi C. d.o.o., ki očitno DDV ni plačala, le-tega ne odmeri in naloži v plačilo, je pa le-tega odmeril in naložil v plačilo tožniku ter s tem izrabil svoj uradni položaj.

Tožnik v nadaljevanju pojasnjuje, da je njegovo poslovanje potekalo na enak način od leta 2005, zato se je tudi v letu 2009, ko je prispelo obvestilo, da je posle družbe F. d.o.o. prevzela družba C. d.o.o., poslovanje nadaljevalo s to družbo na enak način kot prej z družbo F. d.o.o. . Pri tem je nepravilno tolmačenje pogodbe med tožnikom in družbo C. d.o.o., kot jo tolmači davčni organ. Bistvena je namreč pogodbena volja strank v času sklenitve pogodbe. V vseh pogodbah, ki jih je imel tožnik z družbami, ki so se ukvarjale z odškodninskimi zahtevki, je imel tožnik enako vsebino pogodb in enak način obračunavanja stroškov – vse od leta 2005 dalje. To pomeni, da je bilo med pogodbenikoma dogovorjeno, da pogodbenik pridobi stranko, od stranke zbere dokumentacijo in sestavi zahtevek ter ga pošlje tožniku, ki zahtevek prepošlje na zavarovalnico, pogodbenika obvesti o ponudbi, slednji pridobi soglasje stranke k ponudbi, ga pošlje tožniku, slednji to ponudbo - poravnavo pošlje zavarovalnici, prejeme odškodnino in priznane stroške, nato odškodnino nakaže pogodbeniku, ki jo nakaže stranki. Pogodbenik izstavi tožniku račun v višini s strani zavarovalnice priznanih odvetniških stroškov zastopanja, kar tožnik plača pogodbeniku. Tožnik se ne strinja z davčnim organom, da za izdajo računov, ki jih je tožniku izstavila družba C. d.o.o., ni pravne podlage. Osnova za izstavitev računov družbe C. d.o.o. je bila pogodba z dne 15. 5. 2009 in praksa poslovanja s tožnikom, ki je bila enaka od leta 2005 dalje. Pravno nedopustno je, da doleti davčnega zavezanca kazen za nepravilnosti, ki jih ni zagrešil on, temveč so jih zagrešile druge pravne osebe. Tožnik zato meni, da v konkretni zadevi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti že plačan DDV in obresti v skupnem znesku 49.402,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški predmetnega upravnega spora.

Tožnik v pripravljalni vlogi izpodbija tudi odločbo drugostopenjskega organa. Ne strinja se z zaključkom drugostopenjskega organa, da naj bi bili računi družbe C. d.o.o. vsebinsko pomanjkljivi. Na navedenih računih je kot storitev navedena sestava odškodninskih zahtevkov in druga pravna opravila, pri čemer so bile priloge računov tudi evidence oz. seznami s priimki in imeni strank ter zneski odvetniških stroškov. Pravna podlaga za sodelovanje tožnika z družbo C. d.o.o. je bila pogodba o delu z dne 15. 5. 2009. Tožnik prilaga dva vzorčna primera teh računov s priloženim seznamom. Ni res, da pogodba z dne 15. 5. 2009 ni bila predložena davčnemu organu v okviru postopka DIN. Tudi drugostopenjski organ sledi stališču prvostopenjskega organa, da so sicer storitve bile opravljene, ni pa jih opravila družba C. d.o.o., temveč nekdo drug. Tožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da morajo biti za pravico do odbitka vstopnega DDV izpolnjeni štiri kumulativni pogoji. Vsi štiri pogoji so v konkretni zadevi izpolnjeni. Prav tako na strani tožnika ne obstojajo objektivne okoliščine, ki bi kazale na to, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufiji. Tožnik je z istimi fizičnimi osebi sodeloval več let in pri poslovnem sodelovanju nikoli ni bilo težav. Kdo je fizično izvajal storitve tožniku ni znano, domneva pa, da so bile to osebe, od katerih je po elektronski pošti prejemal dogovorjene listine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjske odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožniku pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo DDV, ki ga je tožnik odbijal kot vstopni DDV na podlagi računov, ki jih je tožniku izstavila družba C. d.o.o. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV-1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 Halifax plc z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 Optigen Ltd. z dne 12. januarja 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 Axel Kittel z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében kft in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth z dne 6. 9. 2012. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 11. točke te obrazložitve. Med drugim mora tožnik za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV imeti ustrezne račune (2. pogoj iz 11. točke te obrazložitve). Sodišče sprejema kot pravilen zaključek drugostopenjskega organa, da so sporni računi, ki jih je tožniku izdala družba C. d.o.o., na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, pomanjkljivi, saj ne vsebujejo vseh potrebnih podatkov. Iz 82. člena ZDDV-1 izhaja, da mora račun med drugim vsebovati tudi količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev (6. točka 82. člena ZDDV-1). V zadevi ni sporno, da vsi računi, ki jih je tožniku izdala družba C. d.o.o., na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, vsebujejo pod opisom storitve navedbo: “sešt. odšk. zahtevkov in druga pravna opravila”. Pod količina je navedeno: “1,00” in pod ME je navedeno: “kos”. Iz navedenega opisa storitev na računih ne izhaja obseg in vrsta opravljenih storitev. Navedeni računi tako nimajo vseh podatkov, ki jih kot obvezne podatke na računu določa 82. člen ZDDV-1. Navedeni računi se tudi ne sklicujejo na kakšno drugo listino (npr. pogodbo, naročilnico, itd). Računov zato ni mogoče povezati s konkretnimi storitvami. Iz priloženih tabel z imeni strank in zneski odvetniških stroškov niti ne izhaja, kdo jih je sestavil in kdaj (nimajo nobenega žiga in tudi ne podpisa), priloženi računi pa so računi, ki jih je fizičnim osebam izdal tožnik. Iz pogodbe, ki jo je tožnik predložil v postopku (Pogodba o nudenju odvetniških storitev z dne 12. 5. 2009), pa izhaja, da je tožnik izvajalec in da on nudi odvetniške storitve naročniku. Ker sporni računi ne izpolnjujejo pogoja iz 6. točke 82. člena ZDDV-1, v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za odbijanje vstopnega DDV po točki a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Izpodbijana odločitev je že iz razloga neizpolnjevanja 2. pogoja iz 11. točke te obrazložitve pravilna in zakonita.

Zgoraj navedena ureditev v ZDDV-1, ki določa za namene DDV obvezne sestavine račune, je tudi v skladu z določili Šeste direktive oz. Direktive 2006/112 (ki je zamenjala Šesto direktivo). Slednja v členu 226 med drugim določa med zahtevanimi obveznimi podatki na računu tudi količino in vrsto dobavljenega blaga ali obseg in vrsto opravljenih storitev. Da mora račun vsebovati za namene DDV vse podatke, ki jih zahteva omenjena direktiva, zlasti pa tiste, ki so potrebni za identifikacijo osebe, ki je te račune izdala, in vrste opravljenih storitev ter da so ti podatki obvezni, izhaja tudi iz sodb SEU (npr. sodbi SEU C-438/09, C-368/09).

Račun je v sistemu DDV tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV, vendar pa mora, kot že pojasnjeno, vsebovati predpisane sestavine. Le v tem primeru gre pravica do odbitka. V konkretnem primeru tudi po presoji sodišča sporni računi nimajo predpisanih sestavin, saj iz njih nista razvidni obseg in vrsta opravljenih storitev. Iz navedb na računih „sešt. odšk. zahtevkov in druga pravna opravila“, kot že pojasnjeno, ne izhaja obseg in vrsta opravljenih storitev. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se z navedenim zaključkom drugostopenjskega organa ne strinja. Sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje, da so računom priložene evidence oz. seznami s priimki in imeni strank ter zneski odvetniških storitev, iz česar naj bi izhajala vsebina storitev. Kot že povedano, omenjene priloge nimajo nobenega podpisa in tudi ne žiga in ni razvidno, kdo jih je izdal in kaj je zaračunal. Račune, ki so priloženi tej prilogi, ki se nanašajo na posamezne fizične osebe, z vsebino: „sestava odšk. zahtevka in sklenitev poravnave“, pa je izdal tožnik sam. Navedene listine, ki so priložene računom, z ničemer ne izkazujejo poslovnega razmerja med tožnikom in družbo C. d.o.o.. Vsebina poslovnega dogodka iz navedenih računov in listin, ki so jim priložene, tako ni razvidna. Sporni računi, izdani s strani družbe C. d.o.o, na podlagi katerih tožnik uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV, torej nimajo relevantnih zakonsko predpisanih sestavin po ZDDV-1, zato na njihovi podlagi po mnenju sodišča tožniku ne gre upravičenje do odbitka vstopnega DDV.

Tožnikovi ugovori, da predmetni računi vsebuje vse predpisane sestavine po povedanem niso utemeljeni. Kot izhaja iz upravnih spisov je bila davčnemu organu predložena Pogodba o nudenju odvetniških storitev z dne 12. 5. 2009, ki pa jo je tožnik sklenil kot izvajalec storitev in ne naročnik. Iz upravnih spisov v navedeni zadevi je razvidno, da se je tožnik v pripombah na zapisnik skliceval in predložil Pogodbo o delu, ki jo je kot naročnik sklenil s družbo F. d.o.o. z dne 6. 10. 2008. Šele v tožbi pa je tožnik predložil Pogodbo o delu z družbo D. d.o.o. z dne 15. 5. 2009, ki naj bi jo tožnik sklenil kot naročnik. Gre za nedovoljeno tožbeno novoto po 52. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Slednji določa, da tožnik v tožbi lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik navedenih razlogov ni izkazal, navaja pa, da naj bi bila omenjena pogodba predložena davčnemu organu v okviru postopka DIN. Iz spisne dokumentacije omenjeno ne izhaja, nasprotnega pa tožnik ni izkazal. Ker sporni računi ne vsebujejo podatkov, ki jih predpisuje 82. člen ZDDV-1 in je že navedeno samo po sebi razlog, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenih računov, za zadevo niti ni relevantno ali so oz. niso izpolnjeni še ostali trije pogoji iz 11. točke te obrazložitve. Izpolnjevanje oz. (ne)izpolnjevanje navedenih ostalih pogojev na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati. Zato se sodišče do ostalih tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na navedene pogoje, ki v primeru, kot je obravnavani, niso relevantni, ni opredeljevalo. Zavrača pa tožnikove ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka (ker naj tožnik ne bi bil opozorjen na zakonsko možnost, da si izbere pooblaščenca ali svetovalca v postopku DIN), saj tožnik niti ni povedal v čem naj bi bil prikrajšan zaradi kršitev, ki jih zatrjuje. Iz konkretne zadeve pa je razvidno, da je tožnik tudi po izdaji izpodbijane odločbe za zastopanje pooblastil iste osebe, ki so ga zastopale že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.