Jedro

Bistvo ureditvenih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar narekuje njihovo omejitev na izjemne primere, da to ne bi postalo sredstvo, ki bi nadomestilo sodno varstvo v pravdnem postopku. Stranka lahko s takšno začasno odredbo uspe le, kadar je takšno varstvo neobhodno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ne bi ostalo brez pomena.

Po večinski sodni praksi ureditvene začasne odredbe ni mogoče izdati, kadar je ob verjetnosti terjatve izpolnjen le pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zgolj izjemoma bi bila takšna izdaja dopustna ob izpolnjenem pogoju reverzibilnosti, kadar z njo dolžniku ne bi nastale neugodne posledice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugovoru tožencev zoper začasno odredbo ugodi ter se sklep Okrajnega sodišča v Trebnjem P 32/2020 s 13. 10. 2020 tako spremeni, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo in pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na predlog tožnika 13. 10. 2020 izdalo začasno odredbo, s katero je toženkama naložilo, da sta dolžni z makadamskega dela parcel 881/10, 882/3 in 881/8, k. o. X, odstraniti vsa parkirana vozila in morebitne druge stvari, ki se tam nahajajo, hkrati pa jima je do izdaje pravnomočnih upravnih dovoljenj za izgradnjo in uporabo parkirišča prepovedalo nasipanje gramoza ali drugega utrdilnega materiala ter nadaljnje parkiranje vozil oziroma postavitev stvari. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugovor toženk zoper izdano začasno odredbo zavrnilo.

2.Zoper sklep vlagata pritožbo toženki iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarjata, da sta nepremičnine uživali na podlagi veljavnega pravnega naslova, tožnik jima je zemljišča dal v uporabo, čeprav je vedel, da za parkirišča nima ustreznih upravnih dovoljenj. Ob sklepanju pogodbe o užitku je bil poslovni namen uporabe strankam znan, saj je parcele kot parkirišča za tovorna in priklopna vozila predhodno uporabljal tudi tožnik kot samostojni podjetnik. V ravnanju toženk ni zaznati protipravnosti, zato pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen. Sodišče je napačno uporabilo določila ZIZ, ko je zaključilo, da je podana konkretna nevarnost, da bo brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik bo terjatev lahko uveljavil tudi na podlagi pravnomočne sodbe, tožencema pa se z izdajo začasne odredbe trajno onemogoča uporaba parkirišča ter jima s tem nastaja nepopravljiva škoda. Do izdaje začasne odredbe tožnika niso doletele nepopravljive posledice, bodoči škodi pa se lahko izogne s pridobitvijo dovoljenj, ki bi jih glede na dolgotrajnost inšpekcijskega postopka lahko že pridobil. Za njegovo zaščito tako ni nobenega razloga, saj je pogodbi nezvesta stranka.

3.Na pritožbo je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Poleg začasnih odredb, ki so namenjene zavarovanju bodoče izvršitve dolžnikove obveznosti, sodna praksa priznava tudi začasne odredbe, s katerimi se doseže takojšnja ureditev spornega razmerja. Terjatve ali pravice strank namreč lahko ogroža možnost, da v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi moglo doseči svojega namena.

6.Bistvo ureditvenih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar narekuje njihovo omejitev na izjemne primere, da to ne bi postalo sredstvo, ki bi nadomestilo sodno varstvo v pravdnem postopku. Možnost izdaje teh odredb je utrdilo Ustavno sodišče RS z odločbo Up-275/97, v kateri je hkrati začrtalo restriktiven pristop pri presoji pogojev za njihovo izdajo, posebej v primerih, ko se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. Takšna začasna odredba predstavlja namreč najmočnejše sredstvo zavarovanja. Močnejše kot je sredstvo zavarovanja, težji so pogoji, ki jih mora upnik izkazati za verjetne. Restriktivnost pri presoji pogojev za njeno izdajo narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke. Skladno z večinsko sodno prakso lahko stranka s takšno začasno odredbo uspe le, kadar je takšno varstvo neobhodno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ne bi ostalo brez pomena. Upnik mora za njeno izdajo izkazati, poleg pogoja verjetnosti terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, še pogoj iz prve ali druge alineje drugega odstavka tega člena, zgolj obstoj pogoja iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pa ne zadostuje.

7.V konkretnem primeru tožnik z ureditveno začasno odredbo kot lastnik parcel 882/3, 881/8 in 881/10, k. o. X, od toženca – užitkarja zahteva prepoved nadaljnjega nasipanja in utrjevanja makadamskega dela teh parcel, odstranitev tam parkiranih vozil in drugih stvari ter prepoved parkiranja vse do izdaje pravnomočnih upravnih in gradbenih dovoljenj za nastanek parkirišča. Glede na naravo predlaganih dejanj zavarovanja v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej nevarnost, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena.

8.Tožnik pogoj iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ utemeljuje s stroški, ki mu bodo nastali zaradi prisilne izvršbe v upravnem postopku in izreka denarne kazni. Gre torej za materialno prikrajšanje (po višini nespecificirano), ki ne predstavlja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, na kar pritožba pravilno opozarja.

9.Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, po večinski sodni praksi ureditvene začasne odredbe ni mogoče izdati, kadar je ob verjetnosti terjatve izpolnjen le pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zgolj izjemoma bi bila takšna izdaja dopustna ob izpolnjenem pogoju reverzibilnosti, kadar z njo dolžniku ne bi nastale neugodne posledice. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Toženca sta poslovna subjekta, ki nepremičnine, ki so predmet te začasne odredbe, uporabljata v okviru poslovne dejavnosti. Z začasno odredbo jima ni bila naložena zgolj prepoved njihovega utrjevanja, ampak celotne uporabe, kar jima nedvomno povzroča poslovno škodo. Poleg tega je sodišče trajanje prepovedi vezalo na čas pridobitve upravnih dovoljenj za uporabo parkirišč, pri čemer je postopek njihove pridobitve neodvisen od volje tožencev kot užitkarjev, temveč od aktivnosti tožnika kot lastnika. Gre torej za popolno nezmožnost uporabe za nedoločeno obdobje, kar ni nezanemarljivo, in ni mogoče zgolj pavšalno slediti tožniku, da gre za manjšo škodno posledico od grozeče materialne škode, ki bi mu lahko nastala v okviru izvršitve upravne odločbe.

10.Ker tožnik torej ni izkazal nujnega pogoja za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, ugodilo njunemu ugovoru in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11.Stroški zavarovanja, predlaganega med pravdo, spadajo med pravdne stroške, zato je pritožbeno sodišče odločanje o celotnih stroških postopka z začasno odredbo, tudi pritožbenih, pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1(1) Primerjaj odločbe VSL II Cp 2466/2018, VSL II Cp 166/2018, VSL II Cp 2439/2018, VSL I Cp 2143/2019 in druge.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.