Jedro

Za novo škodo gre, kadar poslabšanje (popolna izguba delovne zmožnosti) ob izdaji sodbe, s katero je bila tožnici že prisojena odškodnina, ni bilo objektivno predvidljivo. Tožnica ni niti zatrjevala, da je da se je njeno zdravstveno stanje v času od odmere odškodnine do vložitve nove tožbe kakorkoli spremenilo.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine v višini 42.636,78 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi kot tudi zahtevek na plačilo mesečne rente v višini 125,19 EUR. Hkrati je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 228,18 EUR.

Zoper navedeno odločitev se tožnica po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Povzema ključne razloge sodišča prve stopnje in opozarja na svoje navedbe v tožbi, iz katerih izhaja, da je v posledici škodnega dogodka prišlo do bistveno poslabšanega zdravstvenega stanja, ki je fulminiralo s popolno nezmožnostjo za opravljanje kakršnegakoli dela in priznanjem invalidnosti prve kategorije. Pritožnica meni, da ker ni uspela dokazati nastanka pretresa možganov in s tem možganske disfunkcije, bi sodišče moralo odločiti o drugem poglavitnem vprašanju in sicer koliko so zadobljene telesne poškodbe prispevale k nastanku invalidnosti prve kategorije. V tej zvezi je tožnica predlagala postavitev izvedenca travmatologa, vendar pa je sodišče angažiralo le izvedenca psihiatra. Tožnica je izrecno specificirala vprašanja, na katera bi moral odgovoriti izvedenec travmatolog, predvsem ali je ugotovljena inkontinenca urina in zlasti poslabšanje zdravstvenega stanja v zvezi z zlomom medenice, vplivalo na popolno izgubo delovne zmožnosti tožnice. Sodišče prve stopnje pa se je zadovoljilo le s pavšalno oceno, da je inkontinenca urina obstajala že pred razvrstitvijo tožnice med invalide prve kategorije. Takšna ocena pa je arbitrarna in brez strokovne podlage, saj bi le izvedenec travmatolog lahko opredelil, ali je inkontinenca urina povezana z zlomom medenice ter ali se je ta okvara poslabšala tekom časa in v kakšni meri. Ker sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožnica meni, da je z odločbo ZPIZ-a dokazala obstoj nove škode v obliki popolne izgube delovne zmožnosti. Zato meni, da je potrebno sodbo razveljaviti, v ponovljenem postopku pa naj sodišče prve stopnje angažira izvedenca travmatologa, od njegovega mnenja pa bo odvisna usoda zahtevane škode.

Pritožba je bila v skladu s čl. 344 Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 s s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica trdi, da je bila na podlagi izgubljene sposobnosti organiziranega pridobitvenega dela ter izgubljene precejšnje mere splošne življenjske zmožnosti z odločbo ZPIZ z dne 16.2.2004 uvrščena v prvo kategorijo invalidnosti, zato ji je nastala nova škoda, ki je posledica bolezni, pa tudi posledica poškodb iz prometne nesreče. Bistvena predpostavka utemeljenosti zahtevka za plačilo denarne odškodnine za novo škodo (nepremoženjsko in premoženjsko) je nastop nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja. V konkretnem primeru takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma posledično dodatnega znižanja življenjske in delovne sposobnosti tožnice, ki ga ob izdaji sodbe z dne 12.1.2000, s katero je bila tožnici že priznana odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, nastalo v istem škodnem dogodku oziroma ob izdelavi izvedenskega mnenja, na podlagi katerega sodba temelji, ni bilo mogoče predvideti.

Ker je tako tožnica že prejela odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in odškodnino za premoženjsko škodo v povezavi s trajnimi posledicami iz prometne nezgode izvirajočih poškodb, mora biti za priznanje odškodnine za novo nastalo škodo izpolnjen pogoj, da popolna izguba delovne zmožnosti oziroma zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela ter v znatni meri omejena splošna življenjska zmožnost, predstavljata poslabšanje, ki ob izdaji sodbe v pravdni zadevi III P 223/97 ni bilo objektivno predvidljivo. Tožnica temelji svoj zahtevek na trditvi, da je bila z odločbo ZPIZ z dne 16.2.2004 uvrščena v I. kategorijo invalidnosti deloma zaradi posledic bolezni in deloma zaradi posledic poškodbe izven dela (navedene prometne nezgode z dne 16.12.1993). Zatrjuje, da se je njeno zdravstveno stanje bistveno poslabšalo ravno zaradi posledic prometne nezgode in sicer gre za pojav inkontinence urina ter očitne možganske disfunkcije zaradi poškodbe možganov. Obe zdravstveni težavi potrditvah tožnice (točka III. tožbe) predstavljata novo škodo, ki se odraža s popolno izgubo delovnih zmožnosti tožnice in z njeno invalidsko upokojitvijo.

Uvodoma gre izpostaviti, da pritožba ne izpodbija preglednih in jasnih ugotovitev sodišča prve stopnje, v kolikor se ti nanašajo na možgansko disfunkcijo oziroma vzročno zvezo le te s prometno nezgodo iz leta 1993. Ob tem je potrebno le poudariti, da je sodišče prve stopnje v tem delu povsem pravilno povzelo ugotovitve sodnega izvedenca neuropsihiatra dr. M. K., katerega ključna ugotovitev je ta, da ugotovljena anksiozna in depresivna simptomatika ne more biti posledica navedene prometne nezgode. Pritožbena graja je tako usmerjena le v oceno sodišča prve stopnje, da težave z inkontinenco urina ne predstavljajo nove škode, ki bi utemeljevale presojo nove odškodnine. To oceno pritožba graja z navedbo, da je arbitrarna in brez strokovne podlage, katero bi lahko nudilo le mnenje predlaganega izvedenca travmatologa. Vendar pa je zavrnitev tega dokaza s strani sodišča prve stopnje povsem v skladu z določbo 2. odst. 287. čl. ZPP, po kateri lahko sodišče zavrne tiste predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica sploh ni zatrjevala, da bi se njena inkontinenca kakorkoli spremenila v času od odmere odškodnine do izdaje ocene invalidske komisije oziroma do vložitve te tožbe. Ta posledica je bila namreč izrecno upoštevana pri odmeri odškodnine s sodbo III P 232/97 z dne 12.1.2000 (stran 6 sodbe – priloga A7 spisa). Tožnica pa ni postavila trditev v smeri, da gre za takšne spremembe oziroma poslabšanje, ki bi jih bilo mogoče oceniti kot nepredvidljiv razvoj bolezni oziroma zaplet, ki ga ni bilo, upoštevajoč dognanja medicinske znanosti, sploh mogoče predvideti oziroma pričakovati. Ugotovitev, da tega ni zatrjevala, pritožba sploh ne negira in je nenazadnje tudi skladna s podatki spisa. To pa posledično pomeni, da pri dokaznem predlogu za ingažiranje izvedenca travmatologa ni mogoče govoriti o ustrezni trditveno – dokazni sklenjenosti tega predloga, saj bi le ustrezna trditev o novi škodi kot pogoju za dopustnost zahtevka terjala drugačno ravnanje sodišča prve stopnje. Hkrati navedeno pomeni, da mu tudi ni mogoče očitati nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker torej nista podana pritožbena razloga, ki jih tožnica uveljavljala v pritožbi, ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (čl. 353 ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP).