Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V postopku določitve in izvrševanja uklonilnega zapora ne more priti do zastaranja pregona za prekršek, saj pregon pomeni postopek o prekršku, v katerem se odloča o tem, ali je obdolženec storil prekršek in ali je zanj odgovoren. Po nastopu pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe nastopi faza izvršitve sodne odločbe in v tej fazi lahko pride le do zastaranja izvršitve sankcije.
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Storilec je dolžan plačati sodno takso.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo storilčev ugovor zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora in storilcu naložilo plačilo sodne takse.
Zoper takšen sklep se pritožuje storilec, ki v pritožbi navaja, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo odločilnega dejstva, in sicer, da je pri CSD M. dne 21. 10. 2011 povedal, da je pregon zoper njega absolutno zastaral. Sodišče se v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelilo do vprašanja ali so podane okoliščine za absolutno zastaranje pregona v obravnavani zadevi, ki izključujejo postopek za pregon o tem prekršku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na prvi odstavek 44. člena ZP-1, vendar je pri tem spregledalo, da je navedena določba le ena od okoliščin, ki pretrgajo zastaranje pregona v okviru izteka absolutnega roka zastaranja pregona. Absolutno zastaranje pregona dejansko pomeni, da postopek o prekršku ni več dopusten, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 je nastopilo absolutno zastaranje pregona 1. 7. 2011, ko so potekla 4 leta od storitve prekrška, zato postopek zoper njega ni več dopusten.
Pritožba ni utemeljena.
V skladu z določbami 19. člena Zakona o prekrških (ZP-1) se storilca, ki v roku, določenem z odločbo o prekršku ne plača globe, prisili k plačilu tako, da se mu določi uklonilni zapor, ki traja dokler storilec ne poravnava globe oziroma največ 30 dni. Uklonilni zapor je torej način prisilitve plačilno sposobnega storilca k plačilu globe, ki mu je bila izrečena s pravnomočno in izvršljivo sodbo ali odločbo o prekršku, pa je ni plačal. Zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora je dopusten ugovor, katerega vsebina je predpisana v četrtem odstavku 202. b člena ZP-1. Sklep o določitvi uklonilnega zapora se tako lahko izpodbija bodisi zaradi tega, ker niso bili izpolnjeni formalni pogoji za določitev uklonilnega zapora (ker je npr. globa izrečena s plačilnim nalogom, ker odločba o prekršku ni pravnomočna ali izvršljiva, ali ker je globa bila plačana), bodisi z navajanjem dejstva, ki kažejo na to, da določitev uklonilnega zapora ne bi dosegla svojega namena, ker storilec zaradi svojih premoženjskih razmer in možnosti za plačilo globe le-te kljub določitvi in izvršitvi uklonilnega zapora ne bi zmogel plačati. Storilec pa je v ugovoru zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora navajal, da postopek ni več dopusten zaradi zastaranja, ker je od dneva storitve prekrška poteklo že več kot dve leti in se skliceval na določbo 42. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovornimi navedbami storilcu pravilno pojasnilo, da ZP-1 vsebuje posebne določbe v zvezi z zastaranjem izvršitve sankcije in da je v prvem odstavku 44. člena ZP-1 določeno, da se izrečene sankcije ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Ker je sodba, s katero je storilcu bila izrečena globa postala pravnomočna 10. 4. 2009, sklep o določitvi uklonilnega zapora pa je bil izdan 5. 8. 2009, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da do zastaranja izvršitve sankcije ni prišlo in da je izpodbijani sklep o določitvi uklonilnega zapora utemeljeno izdan.
Storilec tudi v pritožbi vztraja na zmotnih trditvah, da je nastopilo absolutno zastaranje pregona za prekršek, zaradi katerega mu je bila izrečena globa v višini 500,75 EUR. Ponovno pritožbeno sklicevanje na 42. člen ZP-1, ki ureja zastaranje pregona, je v predmetni zadevi neutemeljeno, saj pregon za storjeni prekršek pomeni postopek o prekršku, v katerem se odloča o tem, ali je obdolženec storil prekršek in ali je zanj odgovoren. Ker je postopek o prekršku, v katerem se je odločalo o storilčevi odgovornosti za prekršek, ki ga je storil 1. 7. 2007, bil končan 10. 4. 2009, ko je sodba o prekršku Okrajnega sodišča v Žalcu PR 713/2007 z dne 6. 11. 2008 postala pravnomočna, o absolutnem zastaranju pregona za storjeni prekršek ni mogoče več razpravljati. Po nastopu pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe nastopi faza izvršitve sodne odločbe, v kateri je sodišče vezano na pravnomočno in izvršljivo sodbo o prekršku, in v tej fazi postopka lahko pride le do zastaranja izvršitve sankcije, ki pa je urejeno v 44. členu ZP-1, kot je storilcu pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. V nasprotju z neutemeljenimi pritožbenimi trditvami določba prvega odstavka 44. člena ZP-1 ni le ena od okoliščin, ki prekinejo zastaranje pregona. Postopek določitve uklonilnega zapora kot del postopka izvršitve sodne odločbe ni postopek o prekršku, zato se določbe 42. člena ZP-1 na predmetni postopek ne nanašajo. Ker glede na pojasnjeno 1. 7. 2011 ni nastopilo absolutno zastaranje pregona, so neutemeljene pritožbene trditve, da postopek določitve uklonilnega zapora zoper storilca ni več dopusten. Pritožbeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Kopru PRp 139/2009 z dne 22. 5. 2009 pa je neutemeljeno, saj se ta odločba ne nanaša na postopek določitve in izvrševanja uklonilnega zapora, temveč na postopek o prekršku, v katerem je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je nastopilo absolutno zastaranje pregona in zato s sklepom postopek zoper obdolženca ustavilo.
Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo zavrnilo in je izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).
Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.