Jedro

Toženka je ob prekopavanju sosednjega groba, ki ga imajo v najemu tožniki in v katerem je pokopan pokojni mož prve tožnice ter oče drugega in tretje tožnice, odstranila marmornato nagrobno ploščo ter na grob začasno odložila večjo količino (več m3) zemlje, in sicer ne da bi pred tem tožnike kot najemnike groba o tem obvestila oziroma za svojo namero pridobila njihovo soglasje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prišlo do posega v osebnostne pravice tožnikov, in sicer v njihovo duševno celovitost, katere del je pietetno čustvo svojcev umrlega (ki se izraža tudi kot spoštovanje do neokrnjenega groba bližnjih svojcev) saj se s pravico do slednje poleg posameznikove svobodne volje varuje tudi njegovo čustvovanje in človeške predstave, kar se lahko prizadene ravno s povzročanjem jeze, žalosti, zbujanjem občutkov nemoči, ipd.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožnikom nerazdelno povrniti 301,12 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov za plačilo odškodnine in toženki naložilo v plačilo prvi tožnici 1.669,17 EUR, drugemu tožniku in tretji tožnici pa vsakemu po 1.251,87 EUR, z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2005 dalje. Toženki je naložilo vzpostavitev groba pok. J. G. na pokopališču ... v prejšnje stanje, in sicer s pritrditvijo horizontalo ležeče marmornate nagrobne plošče na podstavek. Naložilo ji je tudi povračilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 1.651,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Proti sodbi se je pritožila toženka in uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve zahtevka oziroma razveljavitev sodbe prvostopenjskega sodišča in vrnitev zadeve v novo odločanje. Toženka ne sprejema stališča, da je posegla v osebnostne pravice tožnikov s tem, ko je v maju 2005 prekopala grob ob grobu tožnikov. Odlok o izvajanju gospodarske javne službe pokopališke in pogrebne dejavnosti, urejanja mestnih pokopališč ter pogrebnih svečanosti v Mestni občini Novo mesto (od tu: Odlok) namreč ne določa načina izvajanja prekopa grobov. Določba 15. čl. Odloka res zahteva soglasje najemnika groba, vendar tu ne gre za tak primer, prekopan je bil namreč sosednji grob. Dolgoletni običaji pokopališč v vsej Slovenji so taki, da se prekop sosednjega groba opravi na način, kot se je, to je da se zemlja naloži na enega najbližjih sosednje ležečih grobov, kar lahko obiskovalci grobov pogosto opazijo. Način odlaganja zemlje je odvisen od tehnične opremljenosti izvajalca. Soglasja tožnikov zato toženka ni bil dolžna iskati. Prvostopenjsko sodišče z zahtevo po pravočasnem obvestilu najemnika groba zvišuje zahtevane standarde. To bi postopek le zapletlo, prekop se mora opraviti čim prej. Ker noben predpis ne določa soglasja kot pogoj, krivda toženke ne obstaja. Nasprotna dokazom je ocena prvostopenjskega sodišča, da pomeni odmik nagrobne plošče odpiranje groba. Tožena stranka je ploščo odmaknila, da je ne bi poškodovala, ni pa to nobena skrunitev groba, saj v globino in v posmrtne ostanke ni bilo poseženo. Pokopališka služba je dejavnost v javnem interesu, torej se lahko poseže v osebnostne pravice posameznika, upoštevano mora biti le načelo sorazmernosti, o tem pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Osebnostna pravica do pietete ne sme posegati v krajevne običaje ali v javni interes, da se pokopališka dejavnost opravi hitro, tekoče, mirno in brez zapletov. Tudi protipravnosti ni bilo. Sploh pa isti dogodek nekoga prizadene, drugega pa ne. Na situacijo na grobu je neposredno naletela le prva tožnica. Če bi se izkazalo, da je temelj odgovornosti podan, njej toženka ne oporeka prisojene odškodnine, drugače pa je z drugim tožnikom in tretjo tožnico, sinom in hčerjo pokojnika. Prizadeta sta bila le zato, ker je bila prizadeta njuna mama – prva tožnica. Drugi tožnik je bil užaljen zaradi dopisa, tretja tožnica pa je šla na pokopališče, ker je za situacijo izvedela od mame in brata. Toženka ne podcenjuje spomina obeh do pok. očeta, vendar meni, da v prizadetosti pretiravata.

Na pritožbo so tožniki odgovorili, predlagajo njeno zavrnitev in opredeljujejo pritožbene stroške. Opozarjajo, da je Ustava RS, ki zagotavlja spoštovanje osebnostnih pravic, več od občinskega odloka. K „navadam“ toženke sami niso podali soglasja. Zemljo iz sosednjega groba bi toženka zlahka odložila drugam – začasno bi jo odpeljala. Toženka njihove pravice omalovažuje s tem, ko pravi, da kolidirajo z javnim interesom. Toženkinega nekultiviranega ravnanja niso bili dolžni trpeti. Načelo je, da nihče ne sme nikomur škodovati. Pri opisovanju svojih občutkov niso nič pretiravali, navajajo tožniki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče kot prepričljivo sprejema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, glede na odločilna pravno relevantna dejstva pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Odločilna dejstva sploh niso sporna, in sicer da je toženka ob prekopavanju sosednjega groba, ki ga imajo v najemu tožniki in v katerem je pokopan pok. mož prve tožnice, ki je bil oče drugega in tretje tožnice, odstranila marmornato nagrobno ploščo ter na grob začasno odločila večjo količino zemlje, in sicer ne da bi pred tem tožnike o tem obvestila oziroma za svojo namero pridobila njihovo soglasje.

Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo s tem poseženo v grob tožnikov, ne glede na to, da grob ni bil prekopan oziroma da ni bilo poseženo v globino groba in posmrtne ostanke pokojnika. Dejstvo odstranitve nagrobne plošče z nasutjem zemlje je torej prvostopenjsko sodišče pravilno ovrednotilo kot poseg v grob.

Nadalje tudi pritožbeno sodišče meni, da so v takem ravnanju podani vsi zahtevani elementi civilnega delikta in da se toženki ni uspelo razbremeniti krivde.

Ne drži, da opisani poseg v grob tožnikov ni bil protipraven, ker naj tega ne bi prepovedoval noben predpis, ker druge možnosti ni bilo in ker naj bi bili takšni običaji. Opustitev poseganja v tuje grobove, torej v grobove, ki niso predmet prekopavanja, sama po sebi nujno v ničemer ne ovira izvrševanja javne službe, ki je dejavnost toženke niti v njeno dolžnost, da to opravi kvalitetno (po toženkino: „hitro, tekoče, mirno in brez zapletov“). Tehtanja sorazmernosti tu zato ne more biti, saj pravica tožnikov in dolžnost toženke sploh ne kolidira. Toženka je tista, ki bi morala imeti za svoje aktivno ravnanje ustrezno pravno podlago, bodisi v splošnem predpisu bodisi v izjavi volje najemnikov groba, v katerega je bilo poseženo (tožnikov), česar pa ni imela.

Z Ustavo RS je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti (integritete), njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. čl. URS). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prišlo do posega v osebnostne pravice tožnikov, in sicer v njihovo duševno celovitost, katere del je pietetno čustvo svojcev umrlega (ki se izraža tudi kot spoštovanje do neokrnjenega groba bližnjih svojcev) saj se s pravico do slednje poleg posameznikove svobodne volje varuje tudi njegovo čustvovanje in človeške predstave, kar se lahko prizadene ravno s povzročanjem jeze, žalosti, zbujanjem občutkov nemoči, ipd. (1) Ne drži, da toženka ni kriva. Tudi če je pogost obiskovalec pokopališč res kdaj lahko opazil podobno dejansko situacijo na kakšnem grobu, ta ne more povedati nič o tem, ali je nemara prizadeti najemnik groba dal k takemu posegu soglasje in ali ni bil o tem niti obveščen. Zatrjevana običajna pokopališka praksa, torej trditev o pogostosti takšnih posegov v pravice najemnikov grobov še ne pomeni, da poseg ni protipraven, čeprav verjetno drži (pa ni pravno relevantna) pritožbena trditev, da je nekdo ob takšnem posegu prizadet bolj, drugi pa manj. Tožniki so svojo prizadetost uveljavljali in dokazali. Ob ustrezni skrbnosti bi morala torej toženka v tem primeru, ki je pač predmet obravnavanja, ravnati drugače: svojce obvestiti ter od najemnikov groba pridobiti ustrezno soglasje, v odsotnosti le-tega pa izbrati drugo („tehnično“) rešitev.

Toženka višini ugotovljene škode oziroma odmeri pravične denarne odškodnine za prvo tožnico ne oporeka, za drugega tožnika in tretjo tožnico pa meni, da je odškodnina previsoka, češ da pretiravata. Pritožbeno sodišče se s takšnim očitkom ne strinja. Ocenjuje, da je prvostopenjsko v pravi meri upoštevalo težo in pomen prizadete dobrine ter dolgotrajnost in intenziteto duševnih bolečin vseh treh tožnikov, ko je menilo, da je zahtevana denarna odškodnina pravična. Upoštevajoč sodno prakso v drugih primerih denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo gre za nizek znesek odškodnine. Neupoštevni so s tem v zvezi tudi očitki, da je tretja tožnica šla na pokopališče (po tem, ko je izvedela za dogodek od prvih dveh tožnikov), v izpovedi drugega tožnika pa je tudi povsem zadosti opore za sklep, da mu je prav ravnanje toženke s poseganjem v grob, kjer je pokopan oče (in ne pismo), povzročilo duševne bolečine, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

Izkaže se torej, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje sicer tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami, od tu: ZPP). Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zavrnitev njenih v pritožbi priglašenih stroškov je vsebovana v odločitvi glede glavne stvari, po načelu uspeha pa dolguje potrebne stroške pritožbenega postopka tožnikom, in sicer takso za odgovor na pritožbo 375 EUR, 20 točk po veljavni Odvetniški tarifi (OT) za obvestilo o vloženi pritožbi, 375 točko po OT za odgovor na pritožbo, povečano za 20 % na račun zastopanja treh tožnikov, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znaša 301,12 EUR.

(1) Glej več Finžgar A., Osebnostne pravice, str. 137, SAZU, Ljubljana 1985, primerjaj tudi odločbo US Up-32/94, cit. v Komentar Ustave Republike Slovenije, Šturm L., (ur.) , str. 381-382, sodbo VS RS U 327/94-8, sklep II Ips 384/2006, teoretično pa tudi Novak B., O naravi osebnostnih pravic, Podjetje in delo št. 6, l. 200, str. 991. in nasl.