Jedro

Za ugotovitev kvalifikatornega elementa velike tatvine, to je velike premoženjske koristi, je pomemben čas storitve dejanja in povprečna čista plača v gospodarstvu v času storitve dejanja, ne pa plača, ki je bila v času na katerega se nanaša ocena vrednosti po oškodovancu.

Izrek

Pritožba pooblaščenca subsidiarnega tožilca Š. c. V se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Subsidiarni tožilec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z navedeno sodbo je prvostopno sodišče na podlagi določila člena 358 točka 3 Zakona o kazenskem postopku obtoženega K. N. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/II v zvezi s členom 211/I Kazenskega zakonika. Po členu 97/III Zakona o kazenskem postopku so bili oškodovancu naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 103.925,00 SIT.

Proti takšni sodbi se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe kazenskega materialnega prava (to je kršitev kazenskega zakona). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Nobenih pomislekov v ugotovljeno dejansko stanje nima pritožbeno sodišče, povsem pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo in torej ne gre za kršitev kazenskega zakona.

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da znaša vrednost odtujenega blaga 1,470.677,00 SIT. Za takšen zaključek je imelo dovolj osnove predvsem v komisijskem poročilu o pregledu poslovanja Minerske opreme iz katerega jasno izhaja, kako je bila vrednost ugotavljana in kolikšna je bila. Pri tem ni prezreti dejstva, da je bil zadeven pregled opravljen 21. 7. 1992, torej le pol meseca po izginotju blaga, da gre za vrednost, kot jo ugotavlja izpodbijana sodba, pa povedo tudi priče P. R. in H. M., takrat odgovorni osebi v oškodovani firmi. Ugotovljene vrednosti zato ne more spremeniti pritožbeno nakazovanje o plačilu dveh računov (za 102.000 in 208.000 ATS) niti dejstvo o obstoju pravde, kar utemeljeno zavrača že prvostopna sodba, ki pravilno graja obtožbo tudi glede možnosti preizkusa vrednosti, ko so nesporno vzeti predmeti bili obdolžencu zaseženi, cena le-teh pa v obtožbi ni navedena. Pritožbeno sodišče zato k prepričljivim razlogom, dodaja le še enega, da je namreč tudi kazenska ovadba šla na sedaj ugotovljeno vrednost, za te predmete s to isto vrednostjo pa je bila uvedena, na predlog takratnega javnega tožilca tudi preiskava.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko graja uporabo inštituta povprečnega mesečnega bruto osebnega dohodka na zaposlenega delavca v R. S.. Kaznivo dejanje bi bilo storjeno v začetku julija 1992, sodišče je moralo upoštevati osebni dohodek, ki odgovarja času storitve kaznivega dejanja, to je znesek 32.951,00 SIT ne pa nižji, kot ga ponuja pritožnik. Pravilna je zato ugotovitev prvostopnega sodišča, da vzete stvari niso takšne vrednosti, da bi šlo za veliko vrednost kot kvalifikatorni element kaznivega dejanja velike tatvine po členu 212/II Kazenskega zakonika. Gre torej za nižjo vrednost, kar pomeni, da bi lahko šlo le za tatvino po I. odstavku 211. člena Kazenskega zakonika, ker pa je kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje že absolutno zastaral, je ugotavljanje kazenskega sodišča obdolženčeve kazenske odgovornosti nedopustno. Glede na to tudi pritožbeno sodišče ne more komentirati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje obdolženčeve kazenske odgovornosti.

Po vsem navedenem je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo povprečnino, opirajoč se pri tem na določilo III. odstavka 96. člena in na 98. člen Zakona o kazenskem postopku.