Jedro

Dvigovanje družbinega (tujega) denarja, s strani obsojenca kot edinega lastnika in direktorja družbe, ki nima podlage v poslovanju družbe oziroma dvigovanje denarja brez namena vračila le-tega, je protipravno ravnanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 350,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je M. B. s sodbo I K 2546/2010 z dne 19. 4. 2011 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 10 (deset) mesecev zapora in preizkusno dobo 3 (tri) leta. Višje sodišče v Celju je pritožbi obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeni zavrnilo. Nižji sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev določb kazenskega zakona ter predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in odloči skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Opozarja, da spregled pravne osebnosti kot morebitna civilna sankcija ne izključuje protipravnosti in kazenske odgovornosti za storitev kaznivega dejanja v primeru, da isti historični dogodek vsebuje tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja. Prav tako je sodišče konkretiziralo in obrazložilo, zakaj za dvig denarja obsojenec ni imel pravne podlage in je bilo njegovo ravnanje ocenjeno kot protipravno.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljuje z navedbami, da je protipravnost obsojenčevega ravnanja izključena, ker je obsojenec kot edini lastnik in direktor družbe imel neomejena pooblastila za zastopanje družbe, tudi za dvigovanje denarnih sredstev družbe, kar se mu očita v sodbi. V zvezi z očitanim ravnanjem je šlo za civilno pravno razmerje med podjetjem, ki je v lasti obsojenca, in obsojencem. V 8. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je določeno, da družbenik za obveznosti družbe osebno odgovarja, če v nasprotju z zakonom ravna s premoženjem družbe, kot s svojim lastnim premoženjem. Obsojencu očitano ravnanje se lahko pravno opredeli po tretji alineji prvega odstavka 8. člena ZGD-1, zato ne dosega kriminalne cone in še vedno ostaja v okviru civilnopravnega razmerja, v razmerju odgovornosti družbenika za obveznosti družbe. Že s tem, ko je zakonodajalec v ZGD-1 predvidel tudi možnosti, da družbenik s premoženjem družbe razpolaga kot s svojim lastnim premoženjem, je izključil protipravnost dejanja v kazenskem smislu, zato je v konkretnem primeru izključena protipravnost ravnanja, ki se očita obsojencu, to je dvig treh zneskov v skupnem znesku 7,000.000,00 SIT in nadaljnje razpolaganje v korist tretjih oseb.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ker si je protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, s tem, da je kot direktor in oseba, pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu družbe M. d.o.o., z računa družbe pri Banki Koper d.d., št. ..., opravil tri dvige gotovine, in sicer dne 29. 12. 2004 znesek 1,000.000,00 SIT, dne 30. 12. 2004 znesek 1,000.000,00 SIT in dne 31. 12. 2004 znesek 5,000.000,00 SIT in si denar prilastil ter z njim nezakonito razpolagal tako, da ga je izročil D. Š. in D. K. Iz pravnomočne sodbe izhaja tudi, da je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja edini družbenik in direktor družbe M. d.o.o., Šentjur.

7. Očitke iz zahteve za varstvo zakonitosti je zagovornik uveljavljal že v pritožbi, višje sodišče pa je nanje odgovorilo in jih štelo za neutemeljene. Višje sodišče je izhajalo iz zakonske ločenosti premoženjske sfere edinega družbenika in družbe kot pravne osebe in poudarilo, da ima družba svoje premoženje, da sama odgovarja za svoje dolgove, terjatve iz poslovanja družbe poslovodja lahko izterjuje le kot terjatev družbe. Ni dvoma, da je bil obsojenec pooblaščen za razpolaganje s sredstvi na transakcijskem računu družbe M. d.o.o., a pooblaščen je bil le za zakonito razpolaganje, kar pa očitano ravnanje ni bilo. Izvedenka ekonomske stroke je na podlagi javno dostopnih podatkov ugotovila, da je družba M. d.o.o., za leto 2004 izkazala samo za 2,477.000,00 SIT materialnih stroškov, čeprav je obsojenec dvig 7,000.000,00 SIT gotovine na plačilnih nalogih opravičil prav z namenom pokritja materialnih stroškov. Višje sodišče se je strinjalo z razlogi prvostopenjskega sodišča, da si je obsojenec družbin denar protipravno prilastil. Dvigovanje družbinega (tujega) denarja, ki ni imelo podlage v poslovanju družbe oziroma dvigovanje denarja brez namena vračila le-tega, je po presoji višjega sodišča protipravno ravnanje. Z razlogi nižjih sodišč se Vrhovno sodišče v celoti strinja. Glede očitka, da že v ZGD-1 predvidena civilna sankcija izključuje obsojenčevo protipravnost ravnanja, pa dodaja, da to dejstvo ne izključuje kazenske odgovornosti storilca.

8. Z navedbami, da si obsojenec denarja ni prilastil, temveč je z družbo sklenil posojilno pogodbo, zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

C.

10. Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.