Jedro

Pri izvršitvenih ravnanjih, ki se očitajo obdolženkama, gre za posplošene, pomensko odprte očitke, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi zatrjevane očitke (zadostno) konkretizirale.

Izrek

I.Pritožba pooblaščenca mld. oškodovanke kot tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II.Oškodovanka kot tožilka, zastopana po zakonitih zastopnikih, je dolžna plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 37468/2024 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog mld. oškodovanke kot tožilke A. A., zastopane po zakonitih zastopnikih B. B. in C. C., z dne 18. 12. 2024, zoper obdolženi D. D. in E. E., zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je mld. oškodovanka kot tožilka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obeh obdolženk.

2.Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec mld. oškodovanke kot tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da "se zoper obe obdolženki opravi glavna obravnava in izvede dokazni postopek", podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in "sodnici poda navodilo, naj izvede oziroma zbere predlagane dokaze ter ugotovi dejstva, ki izhajajo iz teh dokazov".

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po oceni pooblaščenca je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršilo kazenski zakon s tem, ko je obtožni predlog zavrglo, ne da bi izvedlo dokazni postopek in zaslišalo mld. oškodovanko. Meni, da je v konkretni zadevi podan utemeljen sum storitve obdolženkama očitanih kaznivih dejanj; da iz tenorja obtožnega akta izhaja, da je kaznivo dejanje podano ter da so v ravnanju obdolženk podani vsi objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1.

5.Pooblaščencu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP obtožni predlog utemeljeno zavrglo, saj je pravilno presodilo, da dejanji, kot sta opisani v tenorju obtožbe, nista kaznivi dejanji po prvem odstavku 192. člena KZ-1, niti ne vsebujeta zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja iz KZ-1. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo tehtne in prepričljive razloge za svojo odločitev in višje sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pritožba pa ne prinaša nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih zaključkov.

6.Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski postopek in kazenski zakon, ker je obtožni predlog zavrglo, ne da bi izvedlo dokazni postopek in zaslišalo mld. oškodovanko, niso utemeljene. Izpostaviti je, da sodišče v skrajšanem postopku ne razpiše glavne obravnave takoj po prejemu obtožnega predloga, ampak najprej po uradni dolžnosti opravi formalni (435. člen ZKP), kompetenčni (436. člen ZKP) in materialni (437. člen ZKP) preizkus obtožnega predloga, katerega namen je oceniti, ali je obtožni akt sploh sposoben vsebinske obravnave. Če ugotovi, da je podan kakšen od razlogov iz 277. člena ZKP za zavrženje obtožnega predloga, slednjega še pred razpisom glavne obravnave in izvajanjem dokaznega postopka zavrže (prvi odstavek 437. člena ZKP). Prav za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje v okviru materialnega preizkusa obtožnega predloga ugotovilo, da v tenorju obtožnega predloga zakonski znaki kaznivih dejanj, ki se očitata obdolženkama, niso dovolj konkretizirani in posledično ti dejanji nista kaznivi dejanji. Izpostaviti je, da mora opis dejanja v tenorju obtožbe (in ne v njeni obrazložitvi) vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje, kar pomeni, da je treba v opisu dejanja navesti tista konkretna in pravno relevantna dejstva iz obravnavanega življenjskega primera, ki predstavljajo zakonske znake določenega kaznivega dejanja. Opis dejanja mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani. Tej zahtevi opis dejanja, kot izhaja iz obtožnega predloga, tudi po presoji višjega sodišča ne zadosti.

7.Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 stori starš, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki huje krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe. Izvršitveno ravnanje inkriminacije po tej določbi je torej huda kršitev dolžnosti do mladoletne osebe, kar pomeni, da za izpolnitev izvršitvenega ravnanja ne zadošča vsaka kršitev dolžnosti do mladoletne osebe, ampak mora biti kršitev huda, se pravi taka, da lahko ogrozi razvoj mladoletne osebe. Da sodišče lahko presoja, ali gre v konkretnem primeru za takšno hudo kršitev dolžnosti, pa mora biti slednja v opisu dejanja določno in konkretno opisana. Takšna konkretizacija pa v obravnavanem primeru manjka. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točkah 6 in 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, gre namreč pri izvršitvenih ravnanjih, ki se očitajo obdolženkama, za posplošene, pomensko odprte očitke, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi zatrjevane očitke (zadostno) konkretizirale. Navedbe v opisu obtožnega predloga (večkratno neupravičeno kričanje na mld. oškodovanko, nepreprečitev, da bi slednja v okviru šolskega predavanja prišla v stik s pornografijo, neskrbno ravnanje in neupoštevanje smernic v primeru znakov na okužbo z virusom Covid - 19, poniževanje, norčevanje in psihično maltretiranje mld. oškodovanke - kot se to očita obdolženi D. D.; oziroma onemogočanje izobraževanja v skladu z izvirnim delovnim projektom za učenca z učnimi potrebami ter neukrepanje zoper učiteljico D. D., s katere ravnanji nad mld. oškodovanko je bila seznanjena - kot se to očita obdolženi E. E.), ne da bi bila znana vsebina in obseg takšnih ravnanj obdolženk ter druge okoliščine, v katerih naj bi do teh ravnanj obdolženk prišlo, z vidika zahteve po konkretizaciji zakonskega znaka hude kršitve dolžnosti obdolženk ne zadostujejo. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da bi bilo treba ob takšnih posplošenih očitkih določno navesti konkretna ravnanja obdolženk in navesti okoliščine, ki bi konkretizirale kršitev njunih dolžnosti v konkretnih situacijah (primeroma: kaj konkretno naj bi obdolžena D. D. kričala na mld. oškodovanko in v kakšnih okoliščinah; s katerimi konkretnimi ravnanji naj bi obdolženka opustila svoje dolžnosti, zaradi katerih naj bi mld. oškodovanka prišla v stik s pornografijo oziroma naj bi ravnala neskrbno in v nasprotju s smernicami v primeru znakov za okužbo z virusom Covid; ter s katerimi konkretnimi ravnanji naj bi jo poniževala, se iz nje norčevala in jo psihično maltretirala; oziroma katere konkretne dolžnosti ravnateljice naj bi kršila obdolžena E. E. in s katerimi ravnanji). Šele takšna konkretizacija ravnanj obdolženk v tenorju obtožnega predloga bi omogočala presojo intenzivnosti morebitnih kršitev s strani obdolženk, torej ali je šlo v obravnavanih primerih za tako hude kršitve dolžnosti obdolženk do mld. oškodovanke, da so podani zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Tako pa je sodišče prve stopnje glede na pavšalne in pomensko odprte očitke obdolženkama tudi po oceni višjega sodišča pravilno zaključilo, da v tenorju obtožnega predloga ni zadostno konkretiziran zakonski znak (hude) kršitve dolžnosti obdolženk, zaradi česar dejanji, kot sta opisani v obtožnem predlogu, nista kaznivi dejanji po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Glede na navedeno in ker dejanji tudi ne izpolnjujeta zakonskih znakov kakšnega druge kaznivega dejanja, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožni predlog na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo, pravilna in zakonita, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8.Ker mld. oškodovanka kot tožilka, zastopana po zakonitih zastopnikih, s pritožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.