Jedro

Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice. Z danimi pojasnili mu je treba omogočiti, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.

Pred sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti (s tujo variabilno obrestno mero) mora imeti potrošnik na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja o potencialnem povečanju kreditnih obveznosti, ki ga sprejme s podopisom kreditne pogodbe, in ki se zaradi spremembe valutnega tečaja lahko udejanji šele med izvajanjem dolgoročne pogodbe, torej naknadno v celotnem obdobju odplačevanja kreditnih obveznosti. Kreditodajalec mu mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita oziroma na njegove finančne obveznosti, in sicer na način, da ta tveganja tudi dejansko razume.

Pojasnilna dolžnost mora biti pravilno izpolnjena že v sklenitveni fazi.

Ni treba, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče. Zadostuje, da bi se ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

1. Spremeni v točki I/1 izreka tako, da se po spremembi glasi: "Ugotovi se, da so nični kreditna pogodba št. 0000 z dne 17. 7. 2007, Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika z dne 25. 7. 2007 in Notarski zapis opr. št. SV 107/07 z dne 25. 7. 2007 ter Aneks št. 1 h Kreditni pogodbi št. 0000 z dne 25. 7. 2007, Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika z dne 12. 5. 2015 in Notarski zapis opr. št. SV 117/15 z dne 12. 2. 2015."

2. Razveljavi v točki I/2, I/3 in točki II in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so nični kreditna pogodba z dne 17. 7. 2007 s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika z dne 25. 7. 2007 in notarski zapis SV 107/07 z dne 25. 7. 2007 ter aneks k navedeni kreditni pogodbi, sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 12. 2. 2015 ter notarski zapis SV 117/15 z dne 12. 2. 2015 (točka I/1 izreka), zahtevek, da je tožena stranka v roku 8 dni tožečima strankama dolžna plačati 120.635,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka I/2 izreka) in za plačilo pravdnih stroškov (točka I/3 izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v celoti povrniti njene pravdne stroške (točka II izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku. Podredno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s povrnitvijo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navaja, da so dejansko in pravno napačni zaključki o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti. Izhajati bi bilo treba iz oblikovanih stališč slovenske sodne prakse in sodne prakse SEU, da mora kreditojemalec prejeti pojasnilo glede tega, kako bo dejstvo, da mora posojilo vračati v tuji valuti, vplivalo na njegov ekonomski položaj v celotni dobi vračanja kredita. Tožena stranka bi morala valutno tveganje predstaviti na način, da bi tožnika lahko predvidela uresničitev slabega scenarija in da bi se zavedala, da kredit lahko postane zanju neugoden, ter bi to tveganje vseeno sprejela. Sodišču očita, da je nekritično sledilo zaslišanim bančnim uslužbencem, hkrati pa ni pojasnilo, zakaj ni verjelo skladnim in jasnim izpovedbam zaslišanih kreditojemalcev in tožnika, da ni bilo opozoril na možnost velikih sprememb tečaja in njihovih vplivov na obveznosti iz kreditne pogodbe. Bistveno je, da se kreditojemalcem predstavijo možne posledice prevzetega kredita, tudi možnost morebitnega črnega slabega scenarija. Pritožbeno sodišče naj preveri zapisnike o zaslišanjih in dokazno oceno. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožniku na ustrezen način predstavila možna tveganja in dejanske ekonomske posledice prevzetega kredita. Pojasnilne dolžnosti ni izpolnila. Sodišče napačno interpretira pomen konverzije. Neutemeljeno ji pripisuje funkcijo uravnavanja valutnega tveganja. Z njo se dejansko uravnava zgolj obrestno tveganje. Napačno je ocenjen letak. Pomeni zavajanje s strani tožene stranke, promoviranje CFH kreditov pa daje strankam lažen občutek varnosti.

Dejansko in materialnopravno napačni so zaključki o nepoštenem pogodbenem pogoju. Za dobrovernost banke ni ključno, ali je banka lahko predvidela realizacijo dolgoročnega tveganja v tožnikovo korist, ampak, ali bi s potrošnikom lahko delila informacije, s katerimi je razpolagala (o možnostih tudi drastičnih nihanj tečaja). Banka je bila z njimi seznanjena oziroma bi moral biti, a jih s potrošnikom ni delila. Sama ni prevzela nobenega tveganja, slednje je bilo v celoti na kreditojemalcu, obstajalo je znatno nesorazmerje na škodo tožnika.

Zmotni in v nasprotju s sodno prakso (VSRS II Ips 18/2022) so zaključki, da tožena stranka ni ravnala nedobroverno in da pogodba ni povzročila znatnega neravnovesja v pravicah in dolžnostih strank. Dejstvo, da banka tožniku ni pojasnila ničesar o neomejen valutnem tveganju, ki ga nosi kreditna pogodba v tuji valuti, kaže na njeno nedobrovernost. Gre za nevestno ravnanje tožene stranke. Tožnika sta bila zavedena. Opustitev dolžnega ravnanja je nepošteno ravnanje in v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Opozarja na odločbe SEU C-405/2021 z dne 13. 10. 2022 in VSRS II Ips 18/2022. Pogodbeno nesorazmerje se odraža v dejanskem položaju obeh strank. Pogodbena asimetrija je obstajala že ob sklenitvi pogodbe, le izkazala - razgalila se je šele kasneje - ob totalnem porušenju tečajnih razmerij. Nedobrovernost je v celoti na strani banke. Zaradi sprememb tečaja ni imela izgube ne dobička, očitnega nesorazmerja konverzija ni mogla odpraviti. Pogodbeni pogoj je nepošten - v nasprotju z zahtevo dobre vere, povzročil je znatno nesorazmerje v škodo tožeče stranke.

Kot zmotne, same s seboj v nasprotju in nelogične in nepravilne graja razloge v točkah 18, 36, 30, 47, 49, 56, 58 in 59 sodbe.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe s povračilom njenih pritožbenih stroškov. Meni, da je pritožba pavšalna in nesklepčna. Sodba je pravilna tako glede pojasnilne dolžnosti kot glede nepoštenosti pogodbenega pogoja, dobre vere in znatnega neravnotežja. Tožena stranka sprememb, ki so se zgodile po sklenitvi kreditne pogodbe, ni mogla predvideti in o njih ni bila dolžna obvestiti tožnikov v času sklepanja kreditne pogodbe. Dejstvo, da je gibanje tečaja odvisno od različnih, med seboj prepletenih in za posamezne subjekte neobvladljivih ekonomskih, poslovnih in političnih dejavnikov, je normalno obveščenemu, razumno pozornemu in preudarnemu potrošniku znano. SEU ne zahteva navedbe mogočih sprememb tržnih spremenljivk v prihodnosti, ker so te odvisne od prihodnjih dogodkov, ki niso predvidljivi in niso odvisni od volje prodajalca ali ponudnika. Prav tako ne zahteva izdelave simulacij oziroma hipotetičnih izračunov vpliva spremembe tečajev. Tožeča stranka napačno razlaga sodbo VSRS II Ips 18/2022 o nepoštenosti pogodbenega pogoja. Obstajati morata hkrati slaba vera in znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, ki v obravnavanem primeru nista podana. Tožena stranka je bila dobroverna, opozorilo na slabe scenarije ni bilo mogoče, ker ni imela nobenih informacij, da bo prišlo do gospodarske krize in drastičnega padca EU nasproti CHF. S kreditno pogodbo ni bilo poseženo v pravni položaj tožeče stranke. Imela je celo boljši položaj, kot bi ji ga zagotavljali trenutno veljavni predpisi (ZPotK-2). Ne drži, da je tožeča stranka prevzela valutno tveganje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika uveljavljata ničnost kreditne pogodbe in notarskega zapisa iz leta 2007 ter aneksa št. 1 k navedeni kreditni pogodbi in notarskega zapisa o zavarovanju denarne terjatve iz leta 2015, ki so jih sklenili prvi tožnik kot kreditojemalec, druga tožnica kot solidarna porokinja in plačnica, starša tožnika kot zastavitelja in toženka kot kreditodajalka in hipotekarna upnica. Ni bilo sporno, da je bila pogodba sklenjena 17. 7. 2007, da je bil dogovorjen namenski potrošniški stanovanjski kredit v višini 340.710,00 CHF, v evrski protivrednosti na dan 17. 7. 2007 v višini 205.792,46 EUR, vračilo v 240 mesečnih anuitetah z zapadlostjo prve anuitete 31. 8. 2007 in zadnje 30. 7. 2027, da je bila v zavarovanje terjatve kreditne pogodbe v korist tožene stranke ustanovljena zastavna pravica na nepremičnini tožnikovih staršev in s poroštveno izjavo druge tožnice. Prav tako ni bilo sporno, da je bil h kreditni pogodbi 11. 2. 2015 sklenjen aneks št. 1, na podlagi katerega sta pravdni stranki ob stanju dolga neodplačane glavnice v višini 220.139,21 EUR dogovorili spremembo valute kredita iz CHF v EUR, da se je tožnik zavzel vrniti preostali dolg v 150 mesečnih obrokih po 1.613,82 EUR z zapadlostjo prve anuitete dne 28. 2. 2015 in zadnje 31. 7. 2027, in terjatev ponovno zavarovana z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini tožnikovih staršev.

6. V pritožbenem postopku ni sporna ugotovitev in presoja sodišča prve stopnje, da s sklenitvijo aneksa št. 1 ni prišlo do novacije in prenehanja obveznosti po sporni kreditni pogodbi. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno odločitev, pojasnjeno v razlogih 20-23 sodbe, da imata tožnika pravni interes tudi za ugotovitev ničnosti aneksa št. 1 in notarskega zapisa sklenjenega za zavarovanje te terjatve.

7. Poleg ugotovitve ničnosti vseh navedenih pravnih poslov tožnika vtožujeta plačilo zneska 120.635,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej, za kolikor trdita, da je bila zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke tožeča stranka oškodovana na dan spremembe valute kredita iz CHF v EUR.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti obravnavanih pravnih poslov in odškodninski denarni zahtevek. Presodilo je: 1. da kavza obravnavane kreditne pogodbe ni dopustna; 2. da je toženka pravilno opravila pojasnilno dolžnost; 3. da toženka ni ravnala slaboverno; 4. da v trenutku sklepanja pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pravdnih strank; 5. da tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja tožene stranke.

9. Oprlo se je na Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 3. 2023 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva SEU), ZVPot2, ZPotK3 in OZ4. Navedlo je, da je upoštevalo tudi sodno prakso in sodno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS.

10. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je dogovor o odobritvi kredita v valuti CHF in z obveznostjo njegove vrnitve v isti tuji valuti glavni predmet pogodbe. Šlo je za tipsko pogodbo, obravnavani glavni predmet pogodbe ni bil posamično dogovorjen. Direktiva SEU v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobro vere, v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega pogoja pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Jasnost in razumljivost v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive sta avtonomna pravna pojma pravnega reda EU in je njuna razlaga v izključni pristojnosti SEU. Zato morajo nacionalna sodišča ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo meril sodne prakse SEU5. 11. V skladu s sodno prakso SEU je za zadostitev zahtevi, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, treba v pogodbi pregledno pojasniti konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, pač pa mora biti zmožen oceniti potencialno znane ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Zato mora biti posojilojemalec jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe v tuji valuti prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Banka mora pojasniti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti6. 12. Sodišče prve stopnje je v zvezi s predstavitvijo tveganja kredita in presojo pojasnilne dolžnosti ugotovilo: - kreditna pogodba je bila napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku; - tožena stranka ni dajala prednosti kreditom CHF in ni zavajala kreditojemalcev; - tožeči stranki je bil predstavljen kredit v CHF in EUR; - tožeči stranki je bilo pojasnjeno, kako je sestavljena mesečna anuiteta, od česa je odvisna (vezana na tečajno razliko in šestmesečno spremenljivo obrestno mero LIBOR), in kakšna so tveganja; - tožeči stranki je bilo s strani bančnih uslužbencev (na splošno) predstavljeno valutno tveganje, pojasnjeno dvojno tveganje, možnost spreminjanja mesečne anuitete ob spremembi tečaja in / ali obrestne mere, opozorilo na prejemanje plače v EUR in o kreditu v CHF, zagotovil, da se bo valutno tveganje uresničilo (in za koliko) bančni uslužbenci strankam niso dajali; - tožeča stranka je bila seznanjena z možnostjo nihanja tečaja CHF/EUR, prikazana ji je bila simulacija dejanskega plačila za kredit v celotnem obdobju odplačevanja z vsemi obrestmi; - tožnik se je za kredit v CHF odločil, ker je ocenil, da je zanj v danih razmerah najbolj ugoden; - podpisal je izjavo o seznanjenosti z valutnim tveganjem; - tožnik je razumel, da gre za minimalno tveganje (dve stabilni gospodarstvi), zavedal se je nekaj odstotnega nihanja, čeprav je izpovedal, da ni bil opozorjen na možnost ekstremnega odstopanja tečaja do 50 %, mu je moralo biti jasno, da pri dolgoročnem kreditu lahko pride tudi do velikih sprememb v njegovo škodo; tožniku ni mogoče verjeti, da ni prejel ustreznih pojasnil o možnostih velikih sprememb tečaja in o možnih spremembah anuitet in glavnice; - logično je, da je zaradi močnejšega CHF v primerjavi z EUR višja tako anuiteta kot glavnica; - tožena stranka tožeči stranki ni zamolčala, da je podvržena neomejenemu tveganju; - tožena stranka je tožniku omogočila mehanizem za učinkovito ustavitev neomejenega tveganja in za prilagoditev kredita na sprejemljivo raven preko konverzije; tožnik je konverzijo uporabil šele v letu 2015; - tožena stranka ob sklepanju pogodbe ni mogla predvideti tako občutne spremembe tečaja, do kakršne je med odplačilno dobo prišlo, ker ni razpolagala s konkretnimi informacijami o gibanju tečaja.

13. O toženkini dobrovernosti je sodišče sklepalo na podlagi ugotovitev: - da tožnik ni bil spodbujen k sklenitvi kredita v CHF; da sprememba CHF v letu 2015 ni izvirala iz sfere toženke, da slednja nanjo ni imela nobenega vpliva in je ni mogla predvideti in napovedati, ker sprememba tečaja ni bila očitna in neizbežna. Ocenilo je, da tožena stranka ni zamolčala relevantnih informacij in zanemarila možnosti dolgoročnega gibanja tečaja v tožnikovo škodo. Sprejela je ukrepe za uravnoteženje njegovega tveganja (opozorilo na valutno tveganje v pogodbi, ustna pojasnila bančnih uslužbencev ob sklepanju pogodbe ter realna možnost konverzije).

14. Po nadaljnjih ugotovitvah: - da sta obe pogodbeni stranki prevzeli valutno tveganje (tožnik valutno tveganje, toženka valutno in kreditno tveganje); da končni učinek ob sklepanju pogodbe ni bil znan nobeni pogodbeni stranki; da se je tožnik prosto odločil za tovrstni kredit in je imel možnost konverzije, ki je kljub vabilom tožene stranke ni uresničil do leta 2015; - ter da ni trdil, da je bil zaradi odplačevanja kredita socialno ali eksistenčno ogrožen, je presodilo, da ni bilo podano znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

15. Sprejeta odločitev sledi stališčem, ki jih je oblikovalo VS RS o vsebini relevantnih določb ZVPot v luči 3. člena Direktive.7 V nadaljnjem razvoju sodne prakse po odločbah Ustavnega sodišča RS in v njih zavzetih stališčih o ustavnopravnih vidikih, povezanih s presojo ničnostnih zahtevkov8, in upoštevaje nadaljnjo prakso SEU,9 so bila navedena stališča revidirana in nadgrajena z novimi izhodišči o nepoštenosti pogodbenega pogoja, o merilu dobre vere, o standardu pojasnilne dolžnosti in o standardu materialnopravne preglednosti pogodbenega pogoja.10 Ob upoštevanju navedenih novih izhodišč, ki predstavljajo relevantno materialno pravo, se izkaže, da so sprejete in izpodbijane odločitve o pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti, dobrovernosti toženke in znatnem neravnotežju pogodbenih strank materialnopravno zmotne.

16. Pritožba utemeljeno vztraja pri stališču, da v obravnavanem primeru tožena stranka ni pravilno izpolnila pojasnilne dolžnosti.

17. Ustavno sodišče je v odločbah v zvezi z zahtevki za ničnost s kreditnih pogodb, vezanih na CHF, zavzelo stališče, da ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice. Z danimi pojasnili mu je treba omogočiti, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Za pravni standard pojasnilne dolžnosti ne zadošča, da se je potrošnik abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita, ki ga je zatrjeval tožnik in ugotovilo sodišče prve stopnje. Dobiti mora take informacije, da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Pred sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti (s tujo variabilno obrestno mero) mora imeti potrošnik na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja o potencialnem povečanju kreditnih obveznosti, ki ga sprejme s podopisom kreditne pogodbe, in ki se zaradi spremembe valutnega tečaja lahko udejanji šele med izvajanjem dolgoročne pogodbe, torej naknadno v celotnem obdobju odplačevanja kreditnih obveznosti. Kreditodajalec mu mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita oziroma na njegove finančne obveznosti, in sicer na način, da ta tveganja tudi dejansko razume.11 Ustavno sodišče je izrecno navedlo, da za presojo izpolnjenosti te obveznosti oziroma standarda pojasnilne dolžnosti ne zadoščajo okoliščine, ki jih je med drugim kot odločilne v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje: - predstavitev drugega kredita v domači valuti; - predstavitev možnosti neugodnega nihanja tečaja (in tuje obrestne mere); - predstavitev preteklih nihanj tečajnega razmerja (v grafični obliki v povezavi z zatrjevanim vplivom na višino obveznosti);12 opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita v posledici valutnega (in obrestnega) tveganja, ne da bi bila ponazorjena materializacija tovrstnega tveganja;13 - jasno pogodbeno določilo delovanja konverzije tuje valute in pogodbena možnost odstopa potrošnika od pogodbe; - splošno prepričanje o ugodnosti tovrstnih kreditov v trenutku sklepanja pogodbe;14 - podpisana izjava o abstraktnem prevzemu tečajnega tveganja; - možno ravnanje potrošnika po sklenitvi pogodbe v smislu konverizje; - odsotnost izrecnih (zavajajočih) zagotovil s strani banke;15 - odsotnost subjektivnega vedenja banke o prihodnosti gibanja tečaja,16 pa tudi ne: - branje pogodbe, samostojno raziskovanje potrošnika na spletu, poizvedbe pri drugih bankah in pojasnila pri notarju; število sestankov in informativnih razgovorov na banki; - čas za potrošnikov premislek pred podpisom pogodbe; - predhodno sklenjene istovrstne pogodbe.

18. Glede na dejanske ugotovitve o opravljeni pojasnilni dolžnosti v obravnavanem primeru prejeta pojasnila, ki so bila dana tožniku ob sklepanju pogodbe, upoštevaje navedena materialnopravna izhodišča, niso bila zadostna. Ključna je ugotovitev, da je bila tožniku ob sklepanju pogodbe prikazana (le) simulacija, koliko bo dejansko plačal za kredit v celotnem obdobju odplačevanja, vključno z vsemi obrestmi. Premajhna pozornost pa je bila posvečena tožnikovim navedbam, da ni bil opozorjen, da so nihanja valutnega razmerja lahko zelo velika - v višini 50 %, kot je trdil in s pričami dokazoval tožnik, zlasti pa, da do tega lahko v dolgoročnem pogodbenem razmerju tudi dejansko pride in se odrazi tako v nezanemarljivi spremembi višine posameznega obroka, kakor tudi glede glavnice oziroma ob zvišanju tožnikovih finančnih obveznosti.

19. Tudi praksa SEU in nanjo oprta praksa Vrhovnega sodišča v zadnjih odločbah, je glede pojasnilne dolžnosti ponudnikov dolgoročnih kreditov v CHF strožja, kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda možnosti spremembe valutnega tečaja, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Potrošniku je treba dati jasno vedeti, da se tečaji zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih lahko znatno spremenijo in vplivajo na nezanemarljive, negativne ekonomske učinke za potrošnika. Finančna ustanova je tista, ki mora potrošnika opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja velika, zlasti zato, ker so nihanja lahko potencialno velika, zlasti v dolgoročnem obdobju, in imajo lahko za potrošnika negativne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore obvladovati. Ne vzdrži obramba toženke, da ni dolžna opozarjati povprečnega potrošnika na potencialne nevarnosti in ekonomske okoliščine. Kot strokovnjak mora tudi take okoliščine poznati, predvideti ter potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev.17 Le na ta način potrošniku omogoči, da konkretno razume potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. Natančnost pojasnil mora biti premosorazmerna bremenu (tveganja), ki ga za potrošnika ustvarja tako pogodbeno določilo. Šele na podlagi celovitega in popolnega pojasnila o valutnih tveganjih, ki jih prinaša sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti, omogoči potrošniku sprejem informirane in zato pravno veljavne odločitve za sklenitev pravnega posla.

20. Toženka takih pojasnil ni niti zatrjevala, še manj dokazala s svojimi uslužbenci, ki so bili zaslišani kot priče. Nasprotno: tožnikove navedbe, da ga ni seznanila s črnim scenarijem (s slabostmi kredita v CHF in možnostjo velikega - tudi zanj neobvladljivega tveganja zaradi možnih velikih tečajnih sprememb, ki lahko vplivajo tudi na glavnico), je zavrnila z navedbami, da bi tako ravnanje oziroma pojasnjevanje toženke lahko predstavljalo zavajanje potencialnih kreditojemalcev in nepošteno poslovno prakso kreditodajalca.18 Še v odgovoru na pritožbo neutemeljeno vztraja pri stališču, da ob sklenitvi pogodbe ni bila dolžna obveščati tožnika o možnih spremembah, ki so se zgodile po sklenitvi kreditne pogodbe, niti mu predočati, kateri dejavniki vplivajo na gibanje menjalnega tečaja in tuje obrestne mere, ker za te okoliščine ni vedela in jih ni mogla predvideti.

21. Kot je bilo že povedano, je bilo tako naziranje v sodni praksi preseženo in že zavrnjeno kot zmotno.19 Banki kot strokovnjaku mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in da povzročajo močenjša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju. Drži, da od banke ni mogoče zahtevati, da bi morala bodoča gibanja napovedati za celotno dolgo obdobje vračanje kredita. Ob ustrezni profesionalni skrbnosti pa mora potrošniku kot šibkejši pogodbeni stranki zagotoviti vse relevantne informacije za sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti, vključno z opozorili, da nihanja tečajev v dolgoročni odplačilni dobi sicer ni mogoče napovedati, vendar jih tudi ne izključiti. Tako kot vztraja pritožba, jim mora predstaviti tudi možen "črni scenarij", ki lahko bistveno poslabša potrošnikov položaj. Po evropskem pravu se domneva, da se povprečni potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Slednje je neločljiv sestavni del kreditne pogodbe, v kateri je obveznost vračila določena v drugi valuti od valute, v kateri potrošnik prejema dohodke, ali je obračunsko vezano na tako valuto. Breme valutnega tveganja, ki ga s podpisom kreditne pogodbe v tuji valuti prevzame potrošnik, je lahko pri kreditih v tuji valuti potencialno celo neomejeno20, zato je pri sklepanju tovrstnih pogodb poudarjena pojasnilna dolžnost kreditodajalca kot bančnega strokovnjaka, da se povprečni potrošnik lahko na njegova pojasnila upravičeno zanese. Natančnost bančnih pojasnil mora biti premosorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo tako, da se na podlagi njih more in mora konkretno zavedati dejanskih posledic tudi velikega padca domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti v celotni odplačilni dobi dolgoročnega kredita.

22. Pritrditi je treba pritožbi, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožena stranka v obravnavanem primeru ustrezno opozorila tožnika na vsebinsko in časovno razsežnost prevzetega valutnega tveganja. Ob priznanju toženke, da tožnika na možnost drastične apreciacije CHF nasproti EUR niti ni opozarjala in mu predstavljala možnosti "črnega scenarija", se izkaže, da mu ni nudila zadostnih in potrebnih informacij, ki bi mu omogočile sprejem informirane odločitve za sklenitev kreditne pogodbe. Zgolj zavedanje, da neko (minimalno) tveganje obstaja, o katerem je bil tožnik obveščen in ga je sprejel, še ne pomeni, da se je zavedal tudi dejanskega obsega tveganja, ki mu je bil izpostavljen v celotnem obdobju odplačevanja, torej, da so spremembe v valutnem paru lahko tako zelo velike, da povzročijo znatne negativne ekonomske posledice, tudi takšne, ki bi jih težko premostil21. Na presojo o neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti torej ne morejo vplivati okoliščine, ki jih je kot odločilno upoštevalo sodišče prve stopnje, zlasti ne možnost konverzije kredita v CHF v EUR po sklenitvi kreditne pogodbe, ki ji je sodišče prve stopnje pripisalo največjo težo. Pojasnilna dolžnost mora biti namreč pravilno izpolnjena že v sklenitveni fazi22. 23. Po 23. členu ZVPot so neupoštevni pogodbeni pogoji nični. V skladu s 24. členom ZVPot so pogodbeni pogoji nepošteni: 1. če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih; 2. če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali 3. da je izpolnitev pogodbe znatno drugačno od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali 4. če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. To določilo predstavlja implementacijo Direktive. Ker potrošniku zagotavlja višje varstvo, ga je treba uporabiti pri presoji vprašanja ničnosti v Sloveniji sklenjenih kreditnih pogodb v CHF. Za nepoštenost pogodbenega pogoja je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot23. Nasprotno naziranje tožene stranke v odgovoru na pritožbo je zmotno.

24. Ker po povedanem v obravnavanem primeru pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem kreditu, se tako šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ). Enako velja glede sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in aneksa k sklenjeni kreditni pogodbi ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve v zvezi z aneksom. Ker že navedene ugotovitve narekujejo ugoditev tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti obravnavanih pravnih poslov, na pritožbene navedbe o zmotni dokazni oceni glede pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti ni treba odgovarjati.

25. Pritožba upravičeno kot materialno pravno zmotne izpodbija tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje o nepoštenosti pogodbenega pogoja, o toženkini dobri veri in neizkazanem znatnem neravnotežju o pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

26. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot. V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni treba, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče. Zadostuje, da bi se ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želela24. 27. Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno vedenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih se zato lahko vzpostavi le z informacijsko - pojasnilno obveznostjo banke, ki razpolaga z informacijami oziroma specifičnimi znanji. Le, če banka skrbno izpolni svojo pojasnilno dolžnost (torej: če pri vključitvi pogodbenega pogoja ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo - dobra vera v postopkovnem pogledu), v trenutku sklepanja pogodbe ni informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama. V nasprotnem primeru pa se zaradi nepopolno izpolnjene pojasnilne dolžnosti informacijski razkorak glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja med ponudnikom in potrošnikom le še poveča, kar skupaj vzpostavi znatno neravnotežje (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), in hkrati povzroči tudi "da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval". To pa ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot25. Če pojasnilna dolžnost ni opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, se vzpostavi dejansko neravnovesje med pogodbenima strankama, ne glede na subjektiven odnos kreditodajalcev do manjkajoče informacije26. Po stališčih sodne prakse nepopolna pojasnilna dolžnost krni tudi načelo vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka ZVPot), kršitev vsake od teh alinej pa ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja.

28. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je naziranje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o dobrovernosti tožene stranke in o nepodanem znatnem nesorazmerju ob sklepanju pogodbe materialno pravno zmotna. Tožena stranka kot strokovnjak je morala vedeti, da se tečajno razmerje v dolgoročnem pogodbenem razmerju lahko znatno spremeni in da ima lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke za tožnika. Lahko se je zavedala potencialno škodljivih posledic zanj, pri čemer ni odločilno, kot zmotno izpostavlja sodišče prve stopnje, ali se jih je tudi dejansko zavedala. Upoštevanje morebitne nevednosti (in njeno nesankcioniranje) bi oviralo vzpostavitev dejanskega ravnotežja v pogodbenih položajih strank in bi bilo zato v nasprotju s ciljem Direktive 13/9327. Ker toženka tožniku ni predstavila valutnega tveganja tako, da bi lahko predvidel in razumel dejansko tveganje, ki mu je bil izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, je treba ugotoviti, da je kršila ne le načelo vestnosti in poštenja (dobro vero v postopkovnem smislu), pač pa hkrati s svojim ne dovolj skrbnim ravnanjem povzročila neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Drugačno naziranje sodišča prve stopnje je zmotno.

29. Pritožbeno sodišče je na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo o zavrnitvi zahtevka, s katerim tožeča stranka uveljavlja ničnostno sankcijo (točka I/1 izreka) spremenilo tako, da je zahtevku v tem obsegu ugodilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (v zvezi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pravnih poslov in zatrjevane protipravnosti ravnanja tožene stranka pa je ostalo dejansko stanje o odškodninski obveznosti tožene stranke in denarnem zahtevku v celoti neugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka tako, da bi kot prvo ugotavljalo vsa dejstva v zvezi s tem zahtevkom (drugi odstavek 355. člena ZPP). Dopolnitev postopka na prvi stopnji je nujna za zagotovitev pravice do učinkovitega pravnega varstva (izostal je cel sklop dejanskih ugotovitev o pravno odločilnih dejstvih). V tem delu (točka I/2 izreka izpodbijane odločbe) je bilo zato treba sodbo razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. S tem bosta spoštovani tudi pravica obeh strank do izjave in do pritožbe. Obenem zaradi vrnitve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo trpela hujše kršitve do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

30. Delna sprememba in delna razveljavitev odločitve o glavni stvari narekuje razveljavitev izreka o stroških (točka I/3 in II. izpodbijane sodbe). O povrnitvi stroškov bo ponovno odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi, ko bo znan končni uspeh v pravdi. Tedaj bo odločilo tudi o stroških tega pritožbenega postopka (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

31. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi glede ničnosti spornih pravnih poslov in je odločitev spremenilo v korist pritožnika zaradi zmotne uporabe materialnega prava, se do ostalih pritožbenih očitkov ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

32. V ponovnem sojenju naj torej sodišče prve stopnje odloči še o utemeljenosti denarnega zahtevka in o stroških celotnega pravdnega postopka. Odločitev naj obrazloži z jasnimi in popolnimi razlogi, ki bodo omogočali vsebinski preizkus.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/1999 s spremembami. 2 Tedaj veljavni Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 20/98 s spremembami. 3 Zakon o potrošniških kreditih, URL RS, št. 70/2000 s spremembami. 4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 5 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1181/20 z dne 3. 5. 2023, točka 13 obrazložitve. 6 Sodba SEU C-186/16- 45., 50. in 51. točka obrazložitve; Sodba C-51/17-77 in 78 točka; C-609/19 - 50. - 52. in 57. točka obrazložitve. 7 Odločbe VS RS II Ips 195/2018, II Ips 197/2018, II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 32/2019. 8 Odločbe Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, Up-317/21 z dne 8. 9. 2022, Up-1181/20 z dne 3. 5. 2022, Up-54/19 z dne 6. 7. 2023 in Up-329/2019 z dne 10. 2. 2023. 9 C-125/18, združene zadeve C-776/19-C-782/1911 in C-609/2019 - zadeva Paribas, C-405/21 - 13.10.2022, C-405/21 FV proti Novi kreditni banki Maribor. 10 VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in VS RS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 ter nadaljnje odločbe VS RS: II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2024, II Ips 56/2023 - 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023 in II Ips 721/2023 z dne 22. 11. 2023. 11 Up-14/21 - točka 33; Up-317/21 - točka 12; Up-1181/20 - točka 15, Up-54/19 - točka 19. 12 Up-14/21 - točka 34. 13 Up-317/21 - točka 13. 14 Up-1181/20 - točka 16 do 17. 15 Up-54/19 - točka 20. 16 Up-329/19 - točka 16. 17 II Ips 8/2022 - točka 66 in 67, II Ips 54/2022 - točka 17, 18, II Ips 49/2022 - točka 20. 18 Primerjaj: prva pripravljalna vloga tožene stranke na red. št. 19 spisa oziroma list. št. 72. 19 Primerjaj: VS RS II Ips 8/2023 - točka 68; VS RS II Ips 54/2023 - točka 15 do 18; VS RS II Ips 49/2023 - točka 21. 20 VS RS II Ips 8/2022, točka 66. 21 II Ips 8/2022 - točka 66; II Ips 54/2023 - točka 18. 22 VS RS II Ips 49/2023 - točka 22. 23 VS RS II Ips 8/2022. 24 VS RS II Ips 8/2022. 25 VS RS II Ips 54/2023, točka 20. 26 VS RS II Ips 54/2023, točka 21. 27 Sodba SEU C-51/17, 60. točka obrazložitve.