Jedro

Pri izraziti nihajni poškodbi tretje stopnje predstavlja ustrezno odmeno za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znesek v višini 2,2 povprečni neto plači. Ni razloga, da bi sodišče tujo pomoč prisojalo v tako širokem obsegu, da bi se v čas pomoči vštevalo tudi čakanje na preglede oziroma terapije.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se - znesek 2.936,81 EUR nadomesti z zneskom 3.936,81 EUR; - znesek pravdnih stroškov v IV. točki izreka v višini 1.250,24 EUR pa nadomesti z zneskom 2.183,98 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 99,76 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano odločitvijo ustavilo postopek za plačanih 1.600,00 EUR (I. točka izreka) in toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 2.936,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in toženko zavezalo k poplačilu tožničinih pravdnih stroškov v višini 1.250,24 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del odločitve vlaga pravočasno pritožbo tožnica, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja, da je bila odškodnina po vseh uveljavljanih postavkah odmerjena v prenizkem znesku, ker sodišče ni upoštevalo indikatorja preračuna plač. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je bila tožnici priznana 1,8 povprečne neto mesečne plače, medtem ko so prisojeni zneski v primerljivih primerih, na katere se sklicuje tudi prvo sodišče, višji. Pritožnica pojasnjuje nevšečnosti, ki jih je utrpela in poudarja, da sodišče ne bi smelo povsem spregledati oškodovankinega subjektivnega vidika. Opozarja na prenizko odmero odškodnine, ki ji je bila priznana iz naslova strahu. Še vedno je pri njej prisoten strah pred vožnjo, strah jo je zaviranja, prisoten je bil še v času zaslišanja - leto dni po škodnem dogodku. Zahtevana odškodnina za strah v višini 1,6 povprečnih neto mesečnih plač ni pretirana in je usklajena s sodno prakso. Tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prisojena v prenizkem znesku, saj predstavlja zgolj 1,3 povprečne neto mesečne plače. Čeprav je sodišče ustrezno povzelo njene navedbe, pa posledic ni pravilno opredelilo. Pritožnica ima težave z levo roko, ki je dominantna in ni več tako spretna kot nekoč. Odkrit ji je bil sindrom karpalnega kanala, česar sodišče ni nikjer upoštevalo. Premalo je bil upoštevan tožničin subjektivni vidik. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je prisotno tako v poklicnem kot zasebnem življenju. Oporeka oceni o višini potrebne tuje pomoči. V tujo pomoč ni vštet čas, ki ga tisti, ki nudi pomoč pri prevozu, dejansko porabi; med drugim tudi vožnje in čakanje na preglede. Meni, da bi ji morala biti priznana pomoč za 120 ur, kar pomeni dobri dve uri na dan. Poudarja, da preizkus odločitve o stroških postopka ni mogoč, poleg tega pa ji neutemeljeno ni bil priznan strošek za odškodninski zahtevek. Sodišče je kar samo domnevalo, da je toženka predpravdne stroške že plačala.

3. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je bila vročena v odgovor toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožba se osredinja na višino prisojene odškodnine tako iz naslova nematerialne kot tudi materialne škode. Pritožnica meni, da ji je prvo sodišče za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti prisodilo prenizko odškodnino. Enako velja tudi glede materialne škode, ki se nanaša na obseg tuje pomoči. Pritožnica graja odločitev prvega sodišča, ki ji ni priznalo predpravdnih stroškov odškodninskega zahtevka in pritožbe.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba, ki se nanaša na višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, na zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter predpravdne stroške, utemeljena.

8. Tožnica je utrpela izrazito nihajno poškodbo tretje stopnje. Njeno zdravljenje je trajalo od 5. 10. 2015 do 7. 12. 2015. Tri tedne je trpela bolečine srednje intenzitete in tri tedne lahke bolečine, ki jih občuti še sedaj, te pa lahko prerasejo tudi v bolečine srednje intenzitete, zlasti ob fizičnih aktivnostih in prenašanju bremen. Sodišče prve stopnje je za primerjavo, kot pravilno opozarja pritožba, uporabilo sodno prakso starejšega datuma, pri tem pa ni upoštevalo indikatorja preračuna plač. Pritožba se zavzema za zvišanje preživnine z 2.000 EUR na 3.000 EUR, kolikor znaša tudi postavljeni tožbeni zahtevek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar pa je - upoštevaje vse nevšečnosti in bolečine - ki jih je prvo sodišče povzelo v točkah 12 do 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, zahtevani znesek nekoliko previsok. Po oceni pritožbenega sodišča ustrezno odmeno za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja znesek v višini 2.400 EUR (2,2 povprečni neto plači). Tej zadevi je primerljiva zadeva II Ips 278/2015, kjer je oškodovanec utrpel zvin vratne hrbtenice, poleg tega pa še robni zlom stranskega odrastka petega vratnega vretenca, odrgnine po prsnem košu in po levi podlahti, za kar mu je bila priznana odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini dveh povprečnih neto plač.

9. Pri odškodnini iz naslova strahu je prvo sodišče ustrezno upoštevalo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Ni razloga, da prvo sodišče ne bi sledilo mnenju izvedenca o relativno močni intenziteti tožničinega primarnega strahu, ki pa ni bil strah za življenje, saj ni utrpela hujših poškodb. Če bi sledili pritožbenim razlogovanjem, bi bilo porušeno načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Tožničin strah se je pomiril v prvih dveh urah po nezgodi. Prvih štirinajst dni zdravljenja je doživljala - kar je prvo sodišče ustrezno upoštevalo - strah za izid zdravljenja. Ta je prešel v strah lažje intenzitete, ki ga je trpela do konca zdravljenja - približno mesec in pol, sodišče pa ji je iz naslova strahu priznalo odškodnino v višini 700 EUR. Takšen znesek je bil priznan tudi v primerljivi zadevi II Ips 143/2005, kjer je sodišče oškodovanki priznalo skupno odškodnino v višini petih povprečnih neto plač.

10. Utemeljeno pa se pritožba zavzema za zvišanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih je prvo sodišče tožnici priznalo le v višini 1.500 EUR. Tožničina groba mišična moč leve zgornje okončine je v primerjavi z desno minimalno zmanjšana. Pri težjih fizičnih aktivnostih, predvsem pa pri dolgotrajnih lažjih fizičnih aktivnostih ter pri športnih aktivnosti se ji pojavljajo občasne lažje bolečine v zgornji okončini, ovirana je pri dvigovanju, vlečenju in potiskanju težjih bremen. Pri tem ni zanemarljivo, da se tožnica poklicno ukvarja z dostavo blaga, premikanjem vozičkov, prenašanjem kartonov. Težje se ukvarja s fitnes vadbo, badmintona pa ne more več igrati. Tudi kolesari teže, pri vseh teh aktivnostih jo lahko začne boleti vratna hrbtenica in leva zgornja okončina. Bolečine se javljajo tudi ob spremembah vremena. Čeprav je tožnica utrpela poškodbo lažje stopnje, takšne pa so tudi bolečine, kot ugotavlja izvedenec, pa prisojeni znesek 1.500 EUR od podobnih primerov nekoliko odstopa navzdol. V primerljivih zadevah II Ips 278/2015, II Ips 143/2005 in II Ips 208/2009 je bila oškodovancem iz tega naslova priznana odškodnina od 0,8 do 2,1 povprečnih neto plač. Glede na vse okoliščine konkretnega primera predstavlja ustrezno satisfakcijo znesek 2.100 EUR. Sindrom karpalnega kanala pa ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom in ne vpliva na višino prisojene odškodnine.

11. Ni razloga, da bi sodišče tujo pomoč prisojalo v tako širokem obsegu, za katerega se zavzema pritožba, in bi se v čas pomoči vštevalo tudi čakanje na preglede oziroma terapije. Ob upoštevanju tožničine poškodbe je izvedenec podal oceno pomoči, ki jo je tožnica dejansko potrebovala. Prvo sodišče je v točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe napravilo celovito oceno in prepričljivo pojasnilo svojo odločitev glede višine potrebne tuje nege in pomoči. Slednjo je ocenilo na 38 ur, kar ob urni postavki 6,00 EUR znaša 228 EUR. Tožnica je utrpela zgolj nihajno poškodbo, ki sodi v okvir lažjih poškodb, zato je prisojeni znesek tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem ustrezen.

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in že prisojeno odškodnino iz naslova nematerialne škode zvišalo za 1.000,00 EUR. Tožnici tako pripada odškodnina za nematerialno in materialno škodo v znesku 5.589,61 EUR. Tožnica je že prejela valoriziran znesek v višini 1.652,80 EUR, zato je upravičena še do zneska odškodnine v višini 3.936,81 EUR, kot izhaja iz dispozitiva sodne odločbe. V preostalem delu pa je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. Pritožba pravilno opozarja, da predpravdni stroški sestave in vložitve odškodninskega zahtevka ter sestave pritožbe tožnici še niso bili plačani. Tožnica poravnave ni podpisala, iz listinske dokumentacije pa ne izhaja - kot pravilno zatrjuje pritožba - da bi toženka tožnici poleg odškodnine v višini 1.600,00 EUR (revalorizirana vrednost znaša 1.652,80 EUR) plačala tudi predpravdne stroške. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in tožnici priznalo stroške sestave odškodninskega zahtevka in pritožbe, kar skupaj znaša 800 točk. Predpravdne stroške je prištelo k že odmerjenim stroškom, tako da je bilo tožnici skupaj priznanih 3.415,90 odvetniških točk, kar ob upoštevanju 22 % DDV, stroškov sodnih taks, izvedenine in potnih stroškov skupaj znaša 2.918,64 EUR. Odmera sodnih stroškov je napravljena na podlagi priloženih stroškovnikov, na katerih je prvo sodišče jasno označilo stroške, ki jih je pravdnima strankama priznalo. Toženki je bil priznan znesek pravdnih stroškov v višini 20,00 EUR, ob upoštevanju 25 % uspeha v pravdi, je toženka upravičena do zneska v višini 5 EUR, tožnica pa je uspela s 75 %, zato je upravičena do zneska v višini 2.188,98 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna toženka tožnici povrniti 2.183,98 EUR pravdnih stroškov.

14. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena tako, da je tožnica s svojo pritožbo delno uspela, ji pripada tudi povračilo njenih pritožbenih stroškov v višini 99,76 EUR, kar predstavlja njen 22 % uspeh v pritožbenem postopku. Pritožnici je sodišče v skladu z Odvetniško tarifo priznalo nagrado za sestavo pritožbe, materialne stroške, 22 % DDV in stroške sodnih taks.