Jedro

Za nacionalizacijo na podlagi 7.a čl. ZNZGP na območju bivše cone B je odločilen datum 8.10.1972, za prehod lastnine pa so pravno pomembne tudi odločbe upravnega organa, saj je bil prehod lastnine izveden le, če so bile v upravnem postopku ugotovljene predpostavke za nacionalizacijo po ZNZGP in le v takem primeru je bila nepremičnina nacionalizirana z dnem uveljavitve navedenega zakona. Ker je bila taka odločba izdana v upravnem postopku, pa je bila njena pravilnost lahko predmet preizkusa le v upravnem postopku s predvidenimi pravnimi sredstvi. Tožnik v pritožbi zmotno meni, da lahko sodišče sedaj znova v sodnem postopku kljub obstoječi upravni odločbi presoja, ali so bili v njegovem primeru pogoji za nacionalizacijo dejansko pravilno ugotovljeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik parcel, vpisanih v 1., 2., 3. in 7. zemljiško-knjižnem telesu, vložka št. 472 k.o. B. Ugotovilo je, da so bile te nepremičnine nacionalizirane v upravnem postopku in v sodbi zavzelo stališče, da v sodnem postopku ne more ponovno odločati o (ne)obstoju istih pogojev za nacionalizacijo. Kot neutemeljene je zato ocenilo tožnikove navedbe v tožbi, da naj sploh ne bi prišlo do nacionalizacije njegovega premoženja, ker da v njegovem primeru niso bili izpolnjeni formalni pogoji, ki jih je predpisoval Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1948 (tožnik namreč ni izgubil državljanstva FLRJ) in da naj bi bil zato še vedno lastnik spornih parcel. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi ponavlja navedbe iz tožbe, da lastnine na podlagi ZNZGP ni izgubil in da upravna odločba, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, pri tem nima prav nikakršnega pomena. Sodišče bi zato moralo v sodnem postopku ugotoviti kot predhodno vprašanje, ali je tožnik po ustreznem zakonu izgubil državljanstvo FLRJ, ugotoviti, ali gre morda v tožnikovem primeru za izjemo po 3. čl. ZNZGP in šele nato o zadevi odločiti. Ne drži, da v sodnem postopku sodišče ne bi smelo ugotavljati, ali je prišlo lahko do spremembe lastništva na podlagi zakona. Sodišče bi moralo presoditi obstoj tožnikovega državljanstva na dan 7.10.1972 že zato, ker je bilo vprašanje državljanstva razlog za izgubo lastnine po ZNZGP. Tožnik ne izpodbija upravne odločbe, ker to ni potrebno. Za prenehanje lastninske pravice na nepremičninah je pogoje določil zakon. Pogoj je bil, da je lastnik tuj državljan na dan 8.10.1972. Zakon nikjer ni določal, da se z upravno odločbo ugotovi obstoj pogojev za nacionalizacijo. Le izdano Navodilo je določilo postopanje upravnega organa in izdajo odločbe. Pritožnik vztraja, da kljub odhodu v Italijo ni izgubil državljanstva FLRJ. Stališče prvostopenjskega sodišča bi bilo po mnenju pritožbe pravilno le v kolikor bi šlo za nacionalizacijo po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, saj je ta zakon natančno določil postopek in organe, pristojne za ugotavljanje predmeta nacionalizacije.

ZNZGP pa kaj takega ne določa. V obravnavani zadevi zato ne gre za poseg v upravno odločbo, ali za spremembo te odločbe, temveč se zgolj ugotavlja, ali je prišlo do prenehanja lastnine tožnika po ZNZGP. Da mora sodišče takšno sodno varstvo nuditi, jasno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 634/2000 z dne 17.10.2001. Pritožba ni utemeljena.

Res je bila po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ št. 98/46, 35/48 - v nadaljevanju ZNZGP) nacionalizacija izvedena le, če so bili podani določeni pogoji, med njimi tudi tuje državljanstvo lastnika nepremičnine, vendar je njihov obstoj ugotavljal upravni organ v upravnem postopku (Navodilo za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov - Ur.l. FLRJ št. 53/48). Drži tudi, da je šlo le za deklaratorno odločbo, vendar je bila šele z njeno izdajo omogočena uporaba 7.a čl. ZNZGP.

Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 634/2000, na katero se tožnik sklicuje, pa ne izhaja to, kar zatrjuje pritožba, da naj bi se namreč v civilnem sodnem postopku lahko kljub upravni odločbi ugotavljalo, ali je prišlo do prenehanja lastnine po ZNZGP, temveč obratno, saj obrazložitev navedene odločbe potrjuje pravilnost prvostopenjske odločbe v obravnavani zadevi. Pravilno pritožba opozarja le, da je do prehoda spornih nepremičnin v državno lastnino prišlo že na podlagi samega zakona, zmotno pa meni, da nacionalizacijska odločba, ki je bila tožniku izdana, na odločitev v obravnavani zadevi nima nobenega vpliva. Kot je bilo v podobnih zadevah že večkrat poudarjeno, je za nacionalizacijo na podlagi 7.a čl. ZNZGP na območju bivše cone B odločilen datum 8.10.1972, za prehod lastnine pa so pravno pomembne tudi odločbe upravnega organa, saj je bil prehod lastnine izveden le, če so bile v upravnem postopku ugotovljene predpostavke za nacionalizacijo po ZNZGP in le v takem primeru je bila nepremičnina nacionalizirana z dnem uveljavitve navedenega zakona. Stališče prvostopenjskega sodišča, da se je ZNZGP konkretiziral z odločbo v upravni stvari je zato po oceni pritožbenega sodišča pravilno. Ker je bila taka odločba izdana v upravnem postopku, pa je bila njena pravilnost lahko predmet preizkusa le v upravnem postopku s predvidenimi pravnimi sredstvi. Tožnik v pritožbi zmotno meni, da lahko sodišče sedaj znova v sodnem postopku kljub obstoječi upravni odločbi presoja, ali so bili v njegovem primeru pogoji za nacionalizacijo dejansko pravilno ugotovljeni. Pritožba tožeče stranke je zato po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane odločbe v okviru razlogov, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. č. ZPP).