Jedro

Podjetnik kot fizična oseba odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim osebnim premoženjem. Izbris iz registra podjetnikov ne vpliva na odgovornosti in obveznosti, ki so nastale pred izbrisom, niti na zakonitost in pravilnost sodbe, s katero mu je naložena dajatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Revizija glede odločitve o plačilu sorazmernega dela regresa za letni dopust se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku iz naslova premalo izplačanih plač plača 4.503,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih v izreku navedenih zneskov (1. točka izreka). Tožencu je naložilo, da na neto zneske iz prejšnje točke ustreznim institucijam plača davke in prispevke (2. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku iz naslova neizplačanega sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2002 plača znesek 257,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2002 do plačila (3. točka izreka) in mu povrne stroške postopka v višini 547,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (4. točka izreka).

Zoper takšno sodbo je laično pritožbo vložil toženec. Navaja, da je 26. 4. 2007 uradno zaključil dejavnost samostojnega podjetnika in da je izbrisan iz registra, zaradi česar je izpodbijana zamudna sodba nična. Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo izdalo kljub temu, da je toženec v zvezi z vabilom na glavni narok sporočil, da podjetje več ne obstaja. Ni mogoče soditi podjetju, ki ne obstaja. V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je potrdil pristojni organ je natančno določeno, kakšno plačo naj bi tožnik imel. Tožnik je plačo prejemal v skladu s pogodbo in objavami v Obrtnikovem svetovalcu. Tožnik je bil zaposlen kot voznik C in E kategorije, to je 40 ton skupne mase. Tožnik je vedel, da vozi samo v mednarodnem prometu in je plačo ter dnevnice prejemal točno, redno pa so bili plačani tudi prispevki. Tožnik je nagovarjal tudi druge voznike, naj ravnajo proti tožencu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/07) izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da toženec za obveznosti več ne odgovarja, ker je prenehal opravljati dejavnost samostojnega podjetnika in je izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov. V skladu s 7. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji) je podjetnik odgovoren za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Takšna ureditev je razumljiva, saj je podjetnik po ZGD fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (6. odstavek 3. člena ZGD). Podjetnik kot fizična oseba zato odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim osebnim premoženjem, tako tistim, ki je v zvezi z njegovo dejavnostjo, kot tudi z drugim, Izbris iz registra podjetnikov nima vpliva na odgovornost za obveznosti, ki so nastale pred izbrisom. Tudi za te obveznosti podjetnik odgovarja kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem.

Toženec je na tožbo sicer odgovoril, vendar se ni udeležil poravnalnega naroka, zato je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, takšno sodbo moralo izdati. Prvi odstavek 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) namreč določa, da sodišče pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek, izda zamudno sodbo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo tožena stranka ne pride. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so v tej zadevi bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za izdajo zamudne sodbe določa 1. odstavek 318. člena ZPP.

Pri izdaji zamudne sodbe sodišče ne sme upoštevati navedb v odgovoru na tožbo in tudi ne listin, ki jih je v spis vložila tožena stranka, temveč preveri zgolj to, ali obstojijo pogoji po 318. členu ZPP, ne sme pa preverjati, ali glede na navedbe v odgovoru na tožbo izhaja verjetnost tožbenega zahtevka.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnik za sporno obdobje lahko upravičen le do plače, kakršna je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi oziroma kakršno je toženec tožniku izplačeval na podlagi objav v Obrtnikovem svetovalcu. Ne glede na to, da se te pritožbene navedbe vsaj deloma nanašajo tudi na uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa je potrebno pojasniti, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno prvo, ko je tožniku dosodilo vtoževane razlike med dejansko prejeto plačo in plačo, kakršna bi mu šla glede na določbo tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/99 in naslednji, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Kolektivne pogodbe namreč določajo minimum pravic in kolikor je s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena nižja plača, kot pa delavcu pripada na podlagi kolektivne pogodbe, potem delavec lahko neposredno na podlagi določb kolektivne pogodbe terja razliko. Navedeno izhaja tudi iz določbe sedmega odstavka 49. člena panožne kolektivne pogodbe. Ta namreč določa, da je izhodiščna plača za določen tarifni razred, ki je opredeljena v tarifni prilogi te kolektivne pogodbe, hkrati tudi najnižja osnovna plača, ki jo ima delavec pravico prejeti za delo v polnem delovnem času in vnaprej določene delovne rezultate ter normalne delovne pogoje.

Ker so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje moralo kot resnično upoštevati navedbo tožnika, da je v času zaposlitve pri tožencu v mednarodnem prometu vozil tovorno vozilo, težje od 6500 kg. Takšno delovno mesto pa je v 2. točki tarifne priloge h panožni kolektivni pogodbi opredeljeno kot tipično delovno mesto z nazivom "srednje zahtevna dela - upravljanje z vozilom nad 6500 kg skupne mase na mednarodnih relacijah", ki je uvrščeno v IV. tarifni razred s količnikom tarifnega razreda 1,37 oziroma v plačilni razred IV/5 s količnikom plačilnega razreda 2,10, tako, da je izhodiščna plača na dan uveljavitve tarifne priloge (19. 8. 1999) znašala 115.313,00 SIT, kar je bistveno več od osnovne plače, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi (priloga A/1) in ki je na dan sklenitve pogodbe 19. 6. 2002 znašala 107.064,00 SIT. Seveda pa se je izhodiščna plača v spornem obdobju usklajevala z rastjo življenjskih stroškov po postopku in na način, kot so se usklajevale izhodiščne plače po splošni kolektivni pogodbi, dogovorov o politiki plač in zakona.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači v celoti utemeljen. Izračuni, ki jih je tožnik priložil tožbi, so v celoti preverljivi in ustrezajo zgoraj opisanemu izhodišču za ugotavljanja razlike v plači. Sodišče prve stopnje je za resnično moralo vzeti tudi tožnikovo zatrjevanje, da tožnik v letu 2002 ni prejel sorazmernega dela regresa za letni dopust v višini 66.000,00 SIT neto, zato je utemeljeno ugodilo tudi temu delu tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija vselej dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). Odločitev v zvezi z zahtevkom tožnika za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust ne dosega tega praga, zato je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o tem, ali bo glede tega dela svoje odločitve dopustilo revizijo. V skladu s prvim odstavkom 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tej zadevi ni podan nobeden od navedenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.