Jedro

Porokova obveznost je akcesorna. Porok jamči za plačilo tuje obveznosti. Če te ni, tudi ni porokove obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v osmih dneh povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 438.111,00 SIT.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 31.142.243,10 SIT s pripadki.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo. V njej navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je vložila odgovor na revizijo in revizijskemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je v reviziji navedla, da uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pri tem ni povedala, s kakšnim ravnanjem naj bi sodišče kršilo določbe pravdnega postopka. Ker preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, navedenih v reviziji, pri čemer ne pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), revizijski preizkus izpodbijane sodbe z vidika morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni mogoč.

V zavarovanje plačila obveznosti upniku P. L. d.o.o. je tožeča stranka izdala bančno garancijo na podlagi garancijske pogodbe, ki jo je sklenila z I. d.o.o., N. m.. Ta se je za primer realizacije garancije zavezal plačati tožeči stranki znesek vnovčene garancije z obrestmi in stroški, ki bi jih imela v zvezi z garancijo (drugi odstavek 3. člena garancijske pogodbe). V obsegu iz drugega odstavka 4. člena garancijske pogodbe je bila njen udeleženec tudi tožena stranka s sprejemom obveznosti, da bo tožeči stranki izročila izjavo o poroštvu, po kateri bo tožeči stranki v primeru realizacije garancije poravnala obveznosti iz naslova vnovčene garancije (poroštvena pogodba iz 997. člena ZOR, ki sta jo sklenili stranki spora). Izjavo o poroštvu je tožena stranka tožeči stranki izročila. Iz nje izhaja, da pristopa tožena stranka k izpolnitvi obveznosti I. - I., N. m., in I. d.o.o., N. m. kot porok in bo poravnala tožeči stranki znesek iz vnovčene garancije.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so bile podlaga tudi sojenju na drugi stopnji, izhaja, da je tožeča stranka izplačala upravičencu iz garancije 11.212.804,32 SIT, ne pa tudi razlike do 31.142.243,10 SIT, kolikor je zahteval na podlagi izdane garancije. Ugotovilo pa je tudi, da je tudi tožena stranka plačala tožeči stranki (ji torej vrnila) prav tolikšen znesek, kolikršnega je tožeča stranka plačala garancijskemu upravičencu.

Porokova obveznost je akcesorna. Porok jamči za plačilo tuje obveznosti (997. člen ZOR). Če te ni, tudi ni porokove obveznosti. Že to pove, da je stališče revizije, po katerem bi bilo treba ugotovitev obstoja terjatve garancijskega upravičenca v stečajnem postopku proti tožeči stranki izenačiti z realizacijo garancije, pravno nevzdržno. Iz garancijske pogodbe in poroštvene izjave izhaja, da je tožena stranka pristopila kot porok k obveznosti I. - I. in I. d.o.o. do tožeče stranke. Ta pa bi nastala šele z realizacijo garancije (drugi odstavek 3. člena garancijske pogodbe). Ker garancija preko zneska 11.212.804,32 ni bila realizirana (toliko pa je tožena stranka tožeči stranki vrnila), obveznost glavnega dolžnika ni nastala. Zato tudi poroštvena obveznost tožene stranke ni nastala. Na nevzdržnost stališča tožeče stranke kaže tudi okoliščina, da bi njegov sprejem lahko pomenil za glavnega dolžnika dvakratno plačilo iste obveznosti. Njegova obveznost proti upravičencu iz garancije v obsegu, v katerem garancija ni bila realizirana, ni prenehala. Če pa bi bila tožena stranka kot porok obsojena, da mora plačati tožeči stranki celoten vtoževani znesek, bi lahko na podlagi prvega odstavka 1013. člena ZOR zahtevala od glavnega dolžnika vrnitev tistega, kar bi plačala tožeči stranki. Opozoriti je namreč treba na okoliščino, da bi po morebitni sodbi plačani znesek šel v stečajno maso tožeče stranke, torej v korist vseh upnikov stečajnega dolžnika, ne pa (samo) v poravnavo obveznosti iz garancije.

Iz navedenega sledi, da sta sodišči druge in prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo za odločitev pravilno uporabili. Glede na to za odločitev niti ni pomembno, ali so bile v znesku, ki ga je tožeča stranka plačala upravičencu iz garancije, tudi obresti in v kakšni višini. Ne glede na to pa revizijsko sodišče opozarja, da za obresti, ki jih je morala tožeča stranka plačati zaradi svoje zamude, torej iz razlogov na njeni strani, tožena stranka kot porok ne odgovarja.

Glede na zgoraj navedeno revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo. Pri tem je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških revizijskega postopka, in sicer, ob upoštevanju prvega odstavka 154. člena ZPP ter 155. člena ZPP tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.