Jedro

Nestrinjanje vložnika zahteve z ugotovitvami nižjih sodišč o dejstvih in z njunimi dokaznimi zaključki predstavlja oporekanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega Đ.Đ. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Jesenicah je spoznalo obsojenega Đ.Đ. za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je dolžan plačati povprečnino 80.000 SIT.

Zoper navedeni sodbi je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "na temelju člena 420. in člena 421. ZKP" in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sodbi kot nezakoniti odpravi oziroma razveljavi.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal njeno zavrnitev, ker je neutemeljena, saj uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve obema sodbama sicer očita nezakonitost, v nadaljevanju pa zanika, da bi obsojenec vdrl v tuj prostor, saj Občina J. naj ne bi bila lastnica zgradbe. S.Š. je namreč po kupni pogodbi z dne 06.06.1983 kupcema prodala celotno hišo, vključno s poslovnim prostorom, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ.

Ugotovitve obeh sodb so po mnenju vložnika zahteve napačne in neresnične, ker ne upoštevajo listinskih dokazov (obsojenec podrobneje navaja posamezne odločbe upravnih organov in sodišč), v podkrepitev upravičenosti zahteve za varstvo zakonitosti pa prilaga tudi dve sodni odločbi ter odločbo Občine J., ki naj bi potrjevale, da je bila kupcema prodana celotna hiša. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti kot samostojnem izrednem pravnem sredstvu se Vrhovno sodišče omeji na preizkus kršitev materialnega in procesnega zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (1. odstavek 424. člena ZKP). Ta je dolžan določno opredeliti, katere zakonske določbe naj bi bile kršene in katere so tiste okoliščine, ki takšen očitek utemeljujejo.

Sklicevanje zahteve za varstvo zakonitosti na "kršitev 420. člena ZKP" ter na "nezakonitost obeh odločb" je v tolikšni meri posplošeno, da utemeljenosti zahteve v tej smeri sploh ni mogoče preizkusiti.

Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nestrinjanje vložnika zahteve z ugotovitvami nižjih sodišč o dejstvih in njunih dokaznih zaključkih po svoji vsebini predstavlja oporekanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa, kot je že bilo omenjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zato Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati nobene od teh navedb.

Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zaradi česar tudi ni zakonske podlage za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker ni bilo mogoče upoštevati ali pritrditi nobenemu od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških tega postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje prvostopenjske sodbe, ko je bilo ugotovljeno, da je nezaposlen in prejema socialno podporo, s katero preživlja ženo in dva mladoletna otroka. S plačilom povprečnine bi bilo ogroženo vzdrževanje obsojenčeve družine, zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine.